Postati nekdo drug, da si lahko to, kar si

Radi mu rečejo tudi enfant terrible sodobne francoske književnosti – zaradi misije, ki si jo je zadal, namreč stopa na žulje tistim, ki si zatiskajo oči pred resnico.

Mladi intelektualec deškega videza, diplomiranec prestižne pariške École Normale Supérieure, je odraščal v okolju brez knjig, ki je zavračalo kulturo. Zaničevalo jo je, ker je ona zaničevala njih ter se raje posvečala elitam, s tem pa ustvarila krog nasilja, ki je odrinjene porinil še dlje na obrobje. Ob prihodu v Pariz je spoznal, da vsakršni ukrepi, reforme močno vplivajo na življenje nižjih družbenih razredov, elite pa ostajajo nedotaknjene. Prvi roman je prebral šele pri sedemnajstih, že leto zatem pa začel pisati svoj prvenec. Odločen, da da glas nemočnim, ljudem, kakršni so njegovi starši, bratje, sestre in kakršen je bil on sam; pisati o svetu, ki ga je poznal, a ga v knjigah ni našel. Fikcionalizirana avtobiografskost Louisovih del je tako toliko politična, kot je samoizpovedna.

Avtobiografski roman Opraviti z Eddyjem (En finir avec Eddy Bellegueule, 2014), ki je za Fabulo v prevodu Andreja Pleterskega izšel pri Beletrini, je pripoved o odraščanju na pozabljenem severnofrancoskem podeželju, zaznamovanem z revščino, determiniranostjo, alkoholizmom, predsodki do tujcev, homoseksualcev, žensk; z nasiljem. Da bi sklenil premirje s svojo preteklostjo, hkrati pa družbi nastavil ogledalo in ji odstrl vpogled v resničnost deprivilegiranih, je Édouard Louis (s pravim imenom Eddy Bellegueule) neposredno izpostavil sebe in svoje najbližje. Iskreno, jasno, brezkompromisno, pa vendar brez obsojanja. Doživeto, a ne preveč čustveno; z distance, a ne suhoparno.


V pripovedi, ki jo začne s pretresljivo ugotovitvijo, da ga na otroštvo ne veže niti en lep spomin, niza nazorne in nemalokrat krute prizore iz oddaljenega vsakdana, ko se je še imenoval Eddy Bellegueule. Nenavadno ime, ki ga je dobil po liku iz ameriške serije in je bilo odraz neizobraženosti njegovih staršev ter vloge televizije pri preganjanju dolgčasa, pa ni bilo edino, zaradi česar je bil tarča posmeha. Bil je namreč – drugačen. Nežen, feminilen deček, ki se je zanimal za gledališče, si prizadeval biti dober učenec, se družil z deklicami, se rad preoblačil v sestrine obleke in čigar način govora, hoje in gestikulacije so se razlikovali od tistih, ki naj bi bili za dečke njegovih let običajni. Ustrahovanja, žalitev in fizičnega nasilja tako ni bil deležen le od vrstnikov, temveč tudi od domačih, saj se »pravi moški zanima za ženske in nogomet.« Razpet med željo, da bi ga drugi sprejeli in notranjim bojem sprejemanja svoje homoseksualnosti je poskušal vse, da bi »bil kot drugi«, a že zgodaj je ugotovil, da je, če želi biti, kar je, in slediti svojim ambicijam, edino, kar mu preostane, beg. Ob tem ironično pripomni, kako se je ob pogledu na »feminizirane buržuje« na ENS, katerih videz, način obnašanja in oblačenja so nekaj povsem drugega od prostaških podeželskih mačistov v trenirkah, vprašal, če morda naposled le ni peder, temveč prikriti buržuj.

A čeprav se mu je uspelo izviti usodi, ki ji je bilo prepuščenih več generacij njegovih bližnjih (predčasna prekinitev šolanja, delo v tovarni) in se je z odloč(e)nostjo prebil v visoke kroge ter iz Eddyja Bellegueula postal Édouard Louis, zatrjuje, da elito prezira. Po delovni nesreči, ki je njegovega očeta prikovala na posteljo in sledeč prepričanju, da mora ženska ostati doma in skrbeti za družino, je bila namreč njegova sedemčlanska družina – tudi zaradi ukinitev določenih olajšav – prisiljena preživeti s 700 evri na mesec. Živeli so v na pol podrti, slabo vzdrževani hiši, za hrano so morali včasih prosjačiti, niso si mogli privoščiti obiska zobozdravnika. Gnev, iz katerega izhajajo vzpon skrajne desnice (Nacionalna fronta ima v njegovem domačem Hallencourtu več kot 50-odstotno podporo), nestrpnosti in gibanje rumenih jopičev, v katerih je prepoznal utrujene obraze in telesa ljudi, kot so njegovi starši, je po Louisovem mnenju posledica družbene nadvlade razreda, ki je najbolj ranljive spregledal in to še naprej počne. Dokaz tega je med drugim anekdota o tem, da mu je eden od pariških založnikov zavrnil objavo Eddyja, češ da nihče ne bo verjel, da so kje v Franciji ljudje tako revni.

In če je v Eddyju med drugim pisal o nasilnosti svojega očeta alkoholika, v romanu Kdo je ubil mojega očeta (Qui a tué mon père, 2018) poimensko udari po Jacquesu Chiracu, Nicolasu Sarkozyju, Françoisu Hollandu, Emmanuelu Macronu, ki jim na podlagi zgodbe o očetovem delu v tovarni, nesreči in vsem, kar je sledilo, očita sistemsko nasilje – nezadostno zaščito delavcev, uničevanje njihovih teles. Zato podpira gibanje rumenih jopičev in se z njim na neki način identificira; obenem pa apelira na mobilizacijo levice, ki je »njegov razred« pustila na cedilu. 

V Franciji nismo imeli sreče, da bi imeli svojo verzijo Toni Morrison, se je v zapisu za Guardian navezal na eno svojih vzornic (to so med drugim tudi Simone de Beauvoir, William Faulkner, James Baldwin, Didier Éribon, Pierre Bourdieu). Louis obsoja vsakršno nasilje, tudi rasizem, o katerem je pisala Morrisonova, a žal so se organi pregona po izidu romana Zgodovina nasilja (Histoire de la violence, 2016), ki opisuje osebno izkušnjo posilstva in zapleteni postopek preiskave, obregnili ob to, da je avtor izpostavil napadalčevo poreklo (Alžirija) in s pisanjem o njem grobo posegel v njegovo zasebnost. Z zgodbo, ki ni dobila epiloga, je Louis sicer odprl tabu temo moškega posilstva, na drugi strani pa občutil, kar občutijo ženske, ki spregovorijo, pa jim ne prisluhnejo.

Trditi, da v literaturi ni resnice, pravi, je le izgovor, s katerim si elita meče pesek v oči. S tem, ko piše o sebi, piše o svetu, ga je pohvalila Toni Morrison, ko sta na njenem domu nekoč pila vodko in preživljala skupno popoldne, ter v isti sapi okrcala tiste, katerih pisanje je zagledano samo vase. Édouard Louis, ki je zaradi drugih obveznosti odpovedal napovedano gostovanje na Fabuli in bo Ljubljano obiskal 4. aprila, verjame v družbeno moč literature in je na dobri poti, da postane tisti glas, ki po njegovem Franciji manjka.