Pisateljska spovednica: Primož Suhodolčan

Primož Suhodolčan je eden izmed najpopularnejših avtorjev za mladino, o čemer pričajo dejstva: je pri vrhu pri izposoji v javnih knjižnicah, vrsto let je bil zmagovalec na tekmovanjih Moja najljubša knjiga, po njegovih knjigah snemajo uspešne filme.
 

Katera knjiga je prva, ki ste jo prebrali?

Odkar se spomnim, sem imel vedno kakšno knjigo v rokah. Najbrž tudi ni šlo drugače, saj je bila mama knjižničarka, oče pa pisatelj, zato je bilo pri nas doma veliko knjig. Najprej sem občudoval slikopise, potem še slikanice, vendar sem se čim prej hotel naučiti brati. Ko se je to zgodilo, sem kot veliko drugih začel s klasikami iz Cicibana in zbirke Čebelica.
 

Kakšne ocene ste dobivali za šolske spise?

Ocene so bile različne. Zgodba je bila vsebinsko še kar, slovnica pa je bila večkrat srednje dobra. Najbrž zato, ker sem prehitro mislil in prepočasi pisal. Domišljija je vedno prehitevala mojo roko.
 

Opišite trenutek, ko ste spoznali, da boste po poklicu pisatelj.

Po horoskopu sem dvojček, zato me je vedno zanimalo več stvari. Ko je izšla moja prva knjiga, sem bil že sredi tridesetih, in do takrat se je mojem življenju zgodilo že veliko drugega. Čeprav še danes nisem poklicni pisatelj, se lahko pošalim, da sem bil takrat morda poklican, da bi počel tudi to.
 

Imate kakšne ustvarjalne rituale?

Rituali so preprosti. Najprej je treba pospraviti mizo in si pripraviti dovolj prigrizkov. Nato pogledam športne rezultate in za vsak primer še vremensko napoved. Vmes večkrat vstanem, grem po hiši in potem nazaj. Najprej si pripravim osnovno zgodbo v nekaj stavkih, jo razširim in zapišem vse, kar mi pade na pamet. Domišljiji pustim prosto pot, kamorkoli jo bo že zaneslo, in ji poskušam slediti z rokami. Zato nastane veliko slepih ulic, kar ni narobe. Največkrat potem počakam, da se zgodba usede, potem jo znova preberem in urejam. Tako se zgodi, da na koncu ostane dvajseta ali celo trideseta verzija.
 

Imate, ko pišete, več težav z začetki ali konci?

Oboje. Zame je zelo zanimiva kratka zgodba, ki mora v desetih ali petnajstih stavkih vsebovati uvod, zaplet, vrh, razplet, zaključek in poanto. Pri tem je verjetno najtežji prvi stavek in zaključna poanta. Z izdelano obliko, osnovno zgradbo zgodbe in ob značilnostih glavnih junakov je to malo lažje, še vedno pa zelo zahtevno.
 

Katere knjige nikoli niste mogli prebrati do konca?

Parafraza znane krilatice gre takole: Sicer ne vem, kaj je vprašanje, ampak pravilni odgovor je branje. Še danes poskušam prebrati vse, kar je mogoče.
 

Kako svojim likom izberete imena?

Čisto iskreno, po občutku. Se je pa že zgodilo, da sem šel po koledarju in prečrtaval imena, ki jih ne bom uporabil. Tisto, ki je ostalo zadnje, je bilo izbrano.
 

Knjiga, ki vas je spravila v jok?

Najraje imam knjige, ki me spravijo v jok zaradi smeha.
 

Kolikokrat so vam zavrnili rokopise in s kakšnimi utemeljitvami?

To se je zgodilo vsem avtorjem, se dogaja danes in se bo tudi v prihodnje. Knjigo Košarkar naj bo! je zavrnila velika založba. Ko sem jo dobil nazaj od urednika, je bilo vse rdeče. Popraviti, izbrisati in na novo napisati bi moral skoraj tri četrt teksta, česar nisem bil pripravljen narediti. V skoraj nespremenjeni obliki je knjiga potem izšla pri drugi založbi in je še danes velika uspešnica.
 

Katere literarne junake bi radi spoznali v živo?

Zagotovo junake Renéja Goscinnyja, Franquina, Magnusa in Bunkerja, in podobnih avtorjev. Imam pa srečo, da kar nekaj mojih junakov že poznam v živo. Največkrat me spremlja Peter Nos, ki se še zdaj dogaja v moji podobi. Pred kratkim sem imel tudi veliko čast, da sem lahko na snemanju filma Košarkar naj bo! v živo spoznal tudi Ranto, Metko in Smodlaka.
 

Najbolj zanimiv odziv bralcev na vaše knjige?

Prav neverjetno je, ko začutiš, da se je zgodba dotaknila bralca. Pred dnevi je na podelitvi bralnih značk po prireditvi neki fant prišel do mene in me prosil, ali se lahko za srečo dotakne moje glave. To je utemeljil s tem, da če sem si tolikokrat potolkel nos in razbil glavo in sem še vedno živ, moram biti zelo srečen človek.
 

V kakšnem odnosu ste s knjižnicami? Velikokrat plačate zamudnino?

Koroška osrednja knjižnica je moja soseda, kljub temu pa sem že plačal zamudnino. Doma si veliko izmenjujemo mnenja o knjigah in jih priporočamo drug drugemu. Tako se je večkrat zgodilo, da je knjigo za mano bral še nekdo, zato je šla v drugo sobo in tam nekje ostala.
 

Kakšno knjigo bi radi napisali, pa vam ne uspe?

Že večkrat sem se ujel, ko sem rekel, da najboljše knjige še nisem napisal. Kar nekaj zgodb je pripravljenih, vendar ideja in osnutki še niso dovolj. Malo je avtorjev, ki vse naredijo v prvem poskusu. Za dobre zgodbe je treba veliko pisateljskega 'zicledra' [pisateljska vztrajnost], česar mi včasih manjka. K sreči se mi še ni zgodilo, da bi se usedel pred računalnik in nemo buljil v prazen ekran.