Pisateljska spovednica: Dušan Šarotar

Katera je prva knjiga, ki ste jo prebrali?
Ne spomnim se, je že predaleč, se pa zato čedalje pogosteje in živo spominjam prvotnih srečanj s knjigami v soboškem gradu, kamor sem hodil sam skozi velik park v staro knjižnico na ure pravljic. Otroci smo sedeli stisnjeni drug ob drugem na tleh ali na nizkih klopeh ob peči, knjižničarka je stala pod nizkim obokom ter nam pripovedovala ali brala iz knjig in slikanic. Spominjam se predvsem čarovnije pripovedovanja zgodb, atmosfere, ki bi jo rad še kdaj podoživel. Jezik in zgodbe so starejše od prve knjige, morebiti celo prvotnejše od vesolja.

Kakšne ocene ste dobivali za šolske spise?
Zmerno do pretežno slabe.

Opišite trenutek, ko ste spoznali, da boste pisatelj?
Biti pisatelj je v meni že zgodaj podžigalo občudovanje in prikrito strahospoštovanje, pisanje se mi je vedno zdelo nekaj izjemnega in skrivnostnega, kot nekakšna starodavna veščina, ki je darovana le izbranim. Po napisani sedmi knjigi sem lahko brez nelagodja rekel, da sem pisatelj. Šele ko najdeš svojo zgodbo, ko se drugi lahko prepozna v njej, postaneš pisatelj.

Imate kakšne ustvarjalne rituale?
Pisanje je ritual, v njem se skrivajo sanje. Pisanje nas nagovarja iz tišine, za katero potrebujem predvsem mir in zbranost. Med pisanjem veliko počivam, mnogo več kot delam, običajno ležim z dvignjenim vzglavnikom ob pisalni mizi in dremam, zato pravim, da je pesnikov edini poklic sanjarjenje. Tisti neopredeljivi občutek, ko hodiš po poti, skozi pokrajino, a brez zemljevida. Pesem je pravzaprav poročilo, potopis ali dnevnik, o potovanju med najglobljo nočjo, sanjami, in svetlobo, ki jo zmore priklicati le jezik.

Imate, ko pišete, več težav z začetki ali konci?
Dokler nimam prvega stavka, ne morem začeti. Se mi pa že po nekaj vrsticah ali straneh do besede natančno izpiše zadnji stavek, čeprav nikoli ne vem, kam me pripoved pelje, kako bom prispel do zadnjega stavka. Nikoli ne konstruiram zgodbe in ne sledim arhitekturnemu načrtu, vedno izhajam zgolj iz atmosfere, vzdušja, ki bi ga med pisanjem rad obnovil. Knjiga ni zgolj zgodba, čista vsebina, ampak predvsem forma, najpopolnejša oblika jezika, ki presega mejo med živimi in mrtvimi, preteklostjo in sedanjostjo, knjiga je naša najstarejša prihodnost.

Katere knjige nikoli niste mogli do konca prebrati?
Lepota knjižnice so knjige, ki jih nismo nikoli odprli ali pa hitro vrnili na polico.

Kako izberete imena svojim likom?
Zame je bilo pisateljsko osvobajajoče, ko sem odkril moč imen, šele ko sem v pisanje spustil resnična imena, se je moja domišljija sprostila. Le ko zapišem pravo ime, slišim avtentičen glas pripovedovalca. Poezija je obnavljanje imen.

Knjiga, ki vas je spravila v jok?
Vedno berem žalostne knjige, pripoved brez melanholične atmosfere je prazna, suhoparna in papirnata, predvsem pa kratkočasna. Ljubim težke, globoke in žalostne knjige, ki nagovarjajo ter prenašajo odmev prapoka in razglašajo ohladitev, čeprav ob njih ne jočem, ter z notranjo napetostjo ustavljajo čas in razširjajo moj notranji prostor. Vse velike zgodbe so zgodbe o ljubezni in smrti, ob njih sem pretresen, predvsem pa se v žalostnih zgodbah prepoznam kot tisti, ki šele bo jokal.

Kolikokrat so vam zavrnili rokopise in s kakšnimi utemeljitvami?
Prvi rokopis mi je vehementno zavrnil pokojni prijatelj, pesnik Milan Vincetič, ki je bil takrat urednik na Pomurski založbi. Bil sem užaljen in jezen. Vendar šele veliko pozneje sem spoznal, da mi je s tem rešil čast. Rokopis se je med selitvami nekje izgubil, čeprav ga imam morebiti od vseh najbolj v spominu kot nekaj zanosnega, čistega in lepega.

Katere literarne junake bi radi spoznali v živo?
Imel sem priložnost in privilegij, da sem tudi osebno spoznal nekaj izjemnih literarnih junakov. Nikoli nisem bil razočaran, z mnogimi se dobro razumem, tako kot tudi z njihovimi avtorji. Nekateri moji literarni junaki mi občasno pošljejo razglednico s potovanja. Toda, kdo je pravzaprav tukaj junak?

Najbolj zanimiv odziv bralcev na vaše knjige?
Književnost ima še vedno močno identifikacijsko in imaginativno moč, večkrat z veseljem in tudi presenečen slišim ali berem, da se bralci in razlagalci v mnogočem sklicujejo na katero od mojih soboških knjig, v smislu, da je bilo točno tako, kot pišem, četudi je seveda moje pisanje predvsem poezija in ne zgodovina. Toda, kot rečeno, avtentičnost literature ima domišljijsko in razlagalno moč.

V kakšnem odnosu ste s knjižnicami? Velikokrat plačate zamudnino?
V knjižnici sem bil že zgodaj posvečen v bralca. Zdaj nimam izkaznice, berem iz domače knjižnice, ki raste z mano.

Kakšno knjigo bi radi napisali, pa vam ne uspe?
Morebiti sem jo že napisal.