Melanholija v izgubljenem svetu

Naključje je naneslo, da sem katalog (vsaj mimogrede je verjetno koristno omeniti, da ni razstavni) prvič pregledoval na deževen dan in tako doživel eno njegovih odlik: v takšnih okoliščinah omogoča pobeg iz sive vsakdanjosti v idealni svet slikovitih ruševin in pastoralnih prizorov.

V tem smislu so risbe Franca Kavčiča (bolj natančno: lavirane perorisbe) blizu delom dveh od njegovih vzornikov, Claudovim in Poussinovim, saj nas, kakor dela obeh Francozov, vodijo v idiličen, pogosto melanholično obarvan svet. Melanholija je dvojna: najprej melanholija, ki jo je umetnik čutil ob ruševinah izgubljenega sveta antike, in potem melanholija, ki jo gledalec čuti ob Kavčičevem, danes nič manj izgubljenem svetu.
 

Umetnik in okoliščine njegovega dela

Avtorji spremnih tekstov se v takšna razmišljanja seveda ne spuščajo: vzbujanje čustev prepuščajo umetniku in njegovim delom, sami pa se osredotočajo na okoliščine, v katerih so ta nastala. Besedila so napisali trije vrhunski poznavalci: dr. Elisabeth Kieven opisuje Rim in njegove obiskovalce v osemdesetih letih 18. stoletja, dr. Johannes Röll se je osredotočil na Kavčiča in njegove v Rimu nastale risbe, pobudnica projekta, dr. Ksenija Rozman, pa piše o delih, nastalih na severu Italije, v Benetkah, Venetu in v Trstu.

Originalnim tekstom je dodan še Kavčičev življenjepis iz leta 1810, ne posebno duhovito, a vseeno zanimivo branje, ki kaže, kako so umetnika doživljali njegovi sodobniki. Takšen povzetek je seveda dobesedno površen. Le bon Dieu est dans le détail: pred bralcem so pisci nanizali neštete podrobnosti, ki z najrazličnejših vidikov pojasnjujejo umetnika, njegova dela in okoliščine, v katerih so ta nastala, najprej – in glede na kvaliteto upodobitev predvsem – upodobitve Rima.



Upodobitve Rima sicer ni najbolj ustrezna označba. V Rimu je Kavčič živel v četrti pri Španskih stopnicah, v izjemno živahnem in zanimivem okolju, v katerem so se gnetli umetniki z vseh koncev in krajev Evrope, vendar o vsem tem iz njegovih risb ne izvemo ničesar, kakor iz njih ne izvemo skoraj ničesar o celotnem mestu. Rim se včasih pojavi v ozadju risb, denimo Pogleda skozi arkadi tretjega nadstropja Koloseja, še v takšnih primerih pa se zdi, da je umetnik hotel predvsem zaznamovati kontrast med mogočnostjo antične arhitekture in vsakdanjostjo sodobne. Zaznamovati, ne pa poudariti: sodobni Rim ga preprosto ni zanimal, v glavnem pa ga – vsaj kar zadeva arhitekturo – ni zanimala niti njegova renesančna in baročna preteklost.

Ko je obiskal Vatikan, je sicer upodobil nekaj detajlov iz teh obdobij, a ob večini takšnih del se ni mogoče ogniti vtisu, da so ga motivi rahlo dolgočasili. Delna izjema je samo Berninijeva Scala regia. Kavčičeva upodobitev je zanimiva tudi zato, ker je na njej mogoče videti množico (množico vsaj glede na druge umetnikove risbe) figur v sodobnih oblačilih in psa. Pes je ostal cel, pač pa je Kavčič nedvomno hoté nerodno prirezal Konstantinov konjeniški spomenik – zanj zelo nenavaden detajl, ki kaže, kakšno je bilo njegovo mnenje o patetičnih likovnih formulah visokega baroka. Stopnišče je čisto zanimivo, nam pravi, ampak ta nesrečni kip …
 

Popotniki, sprehajalci

To kajpada ne pomeni, da Kavčič patetičnih formul ni uporabljal, a seveda zgolj (neo)klasicistične, ne baročnih, poleg tega jih srečujemo samo na njegovih tabelnih slikah in ne na vedutah. Na teh so figure, kakor na Claudovih slikah, drobne, drugače kakor na Le Lorrainovih pa ne predstavljajo literarnih, na primer bibličnih prizorov. Velikokrat gre za kmete, ki se posvečajo vsakdanjim opravilom; priljubljen motiv so tudi popotniki ali zgolj sprehajalci, in kadar si ti ogledujejo spomenike in so modno oblečeni, si lahko zamišljamo, da gre za imenitnike, ki si na Grand Tour nabirajo intelektualni kredit.

Ne posebno redek je motiv umetnika, ki spomenike skicira (tovrstna dela je mogoče razumeti kot posplošene avtoportrete), redkejši pa je motiv s hrbta videnega opazovalca: takšna je denimo z (umetnikovim) zapisom Sepolcro antico fuori del Popolo zaznamovana risba, ki na prvi pogled zazveni skoraj romantično – vendar samo na prvi pogled, saj primerjava z deli umetnikov, kakršen je bil (od Kavčiča par desetletij mlajši) Caspar David Friedrich, hitro pokaže, da so sestavine enake, njihova likovna interpretacija pa tako različna, kolikor le more biti. Motivu ustrezno je Kavčičeva varianta rahlo melanholična, a poudarek je na rahlo: drugače kot Friedrich Kavčič želi buditi čustva, ki naj se gledalca dotaknejo, ne pa ga preplavijo.



To ne pomeni, da je bil Kavčič za močna čustva imun: kadar se je znašel pred izjemnim spomenikom, je razumel njegovo veličastje in ga znal posredovati gledalcu, toda to se je zgodilo le redko, najbolj očitno v primeru Koloseja. Zanimiva je že prva upodobitev, ki je očitno mišljena zgolj informativno, narejena pa je z nenavadnega vidika – namesto običajnega, kakršnega vidimo denimo na znameniti Piranesijevi grafiki, torej pogleda, ki v ospredje postavlja najbolj ohranjeni del Koloseja, je Kavčiča bolj zanimal najbolj razrušeni. Temu ustrezno so ga znotraj Koloseja pritegnili predvsem detajli ruševine, oboki in slopi, ki so svojo mogočnost ohranili kljub neusmiljenim napadom časa: rezultat je serija izjemnih del, morda njegovih najboljših. Na nobenem od njih pa ni najti drugače skoraj obveznih figuric: Kavčič je vedel, da bi nepotrebno zapletle vsebino in pozornost odvračale od bistva sporočila.

Antični spomeniki

Risb brez figuric je še nekaj in na nekaterih, a redkih, glavni junaki niso antični spomeniki, ampak drevesa, predvsem ciprese (Villa Negroni, »gledališče« za Porta Quirinalis). Isti motiv je Kavčič variiral z dodatkom še ene figure s hrbta upodobljenega opazovalca, pri čemer je možni »romantični« vtis razbil z dinamično kompozicijo, poudarjeno s prostorskimi diagonalami: kakor v Koloseju nastale risbe ga takšna dela, skratka, ne predstavljajo v romantični luči, kažejo pa ga kot umetnika, ki je znal pozabiti na konvencije in se popolnoma osredotočiti na likovne prvine ter poudarke, tako pa se je približal modernističnim načelom.

Omeniti je treba še nekaj. Kavčičeve risbe srečujemo kot posamezne liste ali zbrane v albumih, v nobenem primeru pa njihovo pravo mesto ni na steni, ampak v gledalčevih rokah. Seveda ni posebno verjetno, da bi danes v roke dobili originale, zato je katalog daleč najboljša alternativa, najboljša možnost, da jih spoznamo na pravi način. Njegov format je idealen, ne prevelik in ne premajhen, reprodukcije so prvovrstne, in če temu dodamo še tekste in znanstveni aparat, postane očitno, da gre za delo redke kvalitete. Ali ga bo v roke vzel strokovnjak ali ljubitelj, ki o Kavčiču ve le malo, ni pomembno: uživala bosta oba.