Leto strahu, odrekanja in nevarne bližine

Pri založbi UMco je izšla knjiga novinarja, urednika in sociologa Alija Žerdina MMXX: leto nevarne bližine (zbirka Angažirano). Prihaja prav v času, ko zaznamujemo prvo obletnico epidemije covida-19. Gre za dragoceno izdajo, ki s kronološkim popisom dogodkov razkriva posledice in motive vladnega odziva ter odgovori na vprašanje, kaj je šlo v Sloveniji narobe, da smo se znašli na vrhu držav, ki jih je epidemija najbolj prizadela.



Branje najnovejše izdaje Alija Žerdina je posebno doživetje. Deloma zaradi avtorjevega vsebinsko dostopnega, atraktivnega in izvirnega pripovednega sloga, deloma pa zaradi dejstva, da epidemija še traja in ji za zdaj še ni videti konca. Med branjem se še kako zavedamo, da imamo opravka s svojo realnostjo in vsebino, ki bo imela in ima velik vpliv na naše življenje. Še bolj nas med listanjem po poglavjih, ki nam na približno 300 straneh predstavijo ključne teme epidemičnega leta, kot so prevzem oblasti, nabava zaščitne opreme, vojna z mediji in strah pred oblastjo, preseneti dejstvo, kako selektiven in varljiv je naš spomin.

Motivi posameznih vladnih odločitev in slabokrvnost drugih postanejo bolj očitni, ko so dejstva zbrana v knjigi in jih lahko preberemo v krajšem časovnem obdobju. Tako si tudi lažje sestavimo in popravimo časovnico minulega leta ter se hkrati pripravimo na stvari, ki bodo še prišle. Knjiga MMXX: leto nevarne bližine je dragocen dokument časa in zgodovinskih dejstev, ki bi jih moral poznati vsak.

Molk in strah

Ali Žerdin se je ob pisanju zavedal, da epidemija ni le medicinski pojav, temveč tudi politični, socialni, stanje duha. Nezdravstveni aspekti soočanja s krizo so bili pri odločevalcih večinoma prezrti. Vemo, da je avtor pronicljivi komentator družbenih vsebin in poznavalec slovenskih notranjepolitičnih razmer, zato ne preseneča, da mu je uspel tako enovit in dostopen presek minulega leta. Pri nastajanju knjige je imel zanimive sogovornike, ki se drug z drugim v marsičem niso strinjali, hkrati se je nezavedno ukvarjal tudi z javnomnenjskim anketiranjem »navadnih ljudi«. S tem pristopom je njegov pogled dobil širokokotno lečo, ki nas v dolgem loku popelje skozi številne segmente družbe in dogodke, ki so jo pretresali.

»Imam privilegij, da je moj bioritem tedenski. To po eni strani pomeni, da nisem bil vsak trenutek, kot se reče, povsem na tekočem z dogodki, hkrati pa sem lahko zato iz detajlov sestavljal večjo sliko. Vendar se za pisanje nisem odločil aprila ali maja, ampak decembra. Nisem pisal sproti. Decembra je bilo po eni strani jasno, da so razmere v državi tragične. To je zahtevalo zastavitev vprašanja, kaj je šlo narobe. Ob tem vprašanju sem se vrnil v čas pred izbruhom epidemije. Kaj so počeli epidemio­logi pred prihodom pacienta 0? So razumeli, kakšna so tveganja? Kakšne učinke je imelo nezaupanje v epidemiologe, ki ga je kazala nova vlada? Dogodke, ki so se odvijali med marcem in junijem 2020, ter jesenski drugi val, ki se je spremenil v uničujoč cunami, sem še enkrat pregledal z decembrske perspektive. V dneh, ko sem sestavljal kazalo in prva poglavja, sem zasledil, da pametni in šolani ljudje, ki delajo v državnih institucijah, na vprašanje, zakaj ukrepi v drugih državah delujejo, pri nas pa ne, odgovarjajo s prestrašenim 'ne vemo'. To, da si pametni in izo­braženi ljudje v državnih službah zaradi samocenzure niso drznili iskati odgovora na vprašanje, kaj gre narobe, je posebna dimenzija tragedije.«
 

Kaj je šlo narobe?

Pandemija covida-19 je najpomembnejši dogodek 21. stoletja, pojasnjuje avtor in v isti sapi doda, da upa, da bo tako ostalo tudi v naslednjih desetletjih in da nas ne čaka kaj hujšega. »V Sloveniji ima epidemija še dve razsežnosti. Prva je, da so bile posledice še bolj tragične kot drugod po svetu. Bolj tragične posledice je imela epidemija po zadnjih podatkih le še v Belgiji in na Češkem. Druga okoliščina je, da se je država med epidemijo znašla v vrtincu menjave oblasti. To ni bila običajna menjava oblasti. Nova vlada se kljub epidemiji ni odrekla ambiciji, da bi preurejala družbene odnose. Ker za globoke preureditve ni imela potrebne legitimnosti in soglasja skupnosti, je to lahko vodilo le v padec zaupanja. Pri epidemiji pa gre prav za to: v skupnosti mora obstajati zadostna stopnja zaupanja, da se bodo ljudje pripravljeni odreči nekaterim temeljnim pravicam. Če zaupanja ni, če ob številnih potezah vlade ugotavljamo, da ukrepi, predstavljani kot ukrepi za zajezitev epidemije, z virusom nimajo zveze, so učinki tragični.«



Da bo drugi val drugačen od prvega, se je izostrilo že sredi septembra, ko je vlada kljub opozorilom, da se razmere močno slabšajo, še kar oklevala, ali naj zapre mejo s Hrvaško. Spomnimo se, da je vlada omogočila počitnice na morju kljub dejstvu, da so se že konec junija razmere pri naših sosedih poslabšale. »Eno opozorilo je prišlo od znanstvenikov, ki jih je vodil profesor Mario Poljak. Na podlagi terenskih raziskav so zaznali, da število okuženih hitro raste. Drugo opozorilo so vladi posredovali znanstveniki, ki se ukvarjajo s podatkovnim modeliranjem. Sledil je zlom sistema testiranja, kajti pri testiranju so se pojavile čakalne vrste. Sledil je zlom epidemiološke službe. To je ena raven. Druga raven je vprašanje zaupanja. Če skušam za nazaj poiskati točko zloma zaupanja, je bil to prelet vojaških letal 1. junija 2020. Tretja raven je vprašanje strahu. Strah je med epidemijo koristen pojav. Vprašanje pa je, česa smo se bali. Spomladi smo se bali virusa. Potem smo se bali policijskih kazni. Četrta raven je odnos do kritičnega razmisleka. Kritični razmislek o napakah, povezanih z domovi starejših, je bil diaboliziran.«
 

Trganje tkanine zaupanja

Osnovna teza knjige je, da je vlada pri ljudeh postopno izgubila zaupanje. Posledica tega je bilo manjše upoštevanje ukrepov, ki so bili čedalje bolj nekonsistentni, povrhu jih še sami predstavniki vlade niso zgledno upoštevali. Avtor primerja zaupanje s fino tkanino. »Ta tkanina se ni strgala naenkrat. Trgale so se posamezne nitke. Janševa vlada je imela ob nastopu odlično izhodišče. Zaupanje javnosti je bilo aprila občutno višje kot v tednih, ko so ljudje ocenjevali delo vlade Marjana Šarca. Najboljše škarje za rezanje zaupanja vidim v represiji. Kako naj zaupam oblasti, ki pošilja dijakom položnice z astronomskimi zneski oziroma jih pošlje k sodniku, ker so zahtevali, naj se začne pouk? In ob tem upoštevali pravilo, da so drug od drugega dovolj oddaljeni, za nameček pa so na prostem nosili še zaščitne maske? Ne morem zaupati oblasti, ki, potem ko po dolgem času odpre šole, rednega prezračevanja učilnic ne uvrsti na seznam obveznih ukrepov. Hkrati pa toliko bolj zaupam učiteljicam, ki so samo­iniciativno, brez navodil, razumele, da je zračenje učilnic nujno.« Prav tako je vlada posvetila premalo pozornosti poudarjanju osnovnih zdravstvenih ukrepov – razdalja, umivanje rok, maske – RUM, ki jih avtor razširi na TRUMPSAC – testiranje, razdalja, umivanje rok, maske, prezračevanje, sledenje, aplikacija in cepljenje.

Od začetka epidemije je vlada (ne zgolj pri nas) uporabljala vojno retoriko – vojna proti virusu. Ta je sprva delovala kot poskus strniti vrste proti skupnemu sovražniku, a se je vojaški besednjak kmalu pokazal za zgrešenega. »Vojaška retorika, ki govori o vojni proti virusu, prvih bojnih linijah in podobnih pojavih, je zgolj metafora. Gre za slabo metaforo. Ker o neznanih pojavih razmišljamo tudi s pomočjo metafor, izbira napačnega besednjaka potegne za seboj globoko zgrešena ravnanja. Če rečemo, da je virus sovražnik človeštva – gre za misel prvega človeka Svetovne zdravstvene organizacije –, kaj je potem tisti, ki je zbolel? Sledimo tej logiki: oboleli je sovražniku človeštva omogočil razmnoževanje. Torej je bolnik podporna sila sovražnika človeštva? Je izdajalec? S to metaforiko ne pridemo daleč. Natančneje: zaradi zgrešenih metafor, ki zvenijo atraktivno, ravnamo narobe. Če je virus sovražnik in če je bolnik njegov pomočnik, bo bolnik, da bi se izognil stigmatizaciji, molčal. To, da bi bolnik molčal, se enostavno ne bi smelo zgoditi. Za zamejitev epidemije v prvem valu so največ naredili oboleli, ki so epidemiologom razkrili vse svoje tvegane stike.«





 

Nadzor informacij in vojna z mediji

Vojna z mediji je eno od osrednjih poslanstev te vlade kot ključni korak do razkroja uveljavljenega družbenega tkiva. Situacija se je v zadnjem času tako zaostrila, da se je preselila na evropski parket. »Ko gre za odnos vlade do medijev, si velja priklicati v spomin, kako so reči potekale kronološko. Mednarodne organizacije so postale pozorne na razmere v Sloveniji, ko je bil novinar Blaž Zgaga deležen napadov, tudi resnih groženj. Iz spomina pa nam je ušlo, zakaj je bil novinar Zgaga deležen, recimo, grožnje, da zanj ne bo ventilatorja, če bo zbolel. Zakaj? Zato, ker je na vlado naslovil nekaj novinarskih vprašanj. Zanimalo ga je, kakšna je bila pravna podlaga za ustanovitev kriznega štaba. Kdo so člani kriznega štaba? Zahteval je dokument, s katerim je bil ta krizni štab ustanovljen. Zgaga je ta pomembna vprašanja opremil še s komentarji, da po njegovem vedenju pravne podlage za ustanovitev organa, kot je krizni štab, ni.

Nekaj mesecev je trajalo, da je Zgaga dobil odgovor na vprašanje. Vlada je, denimo, sklenila, da sme krizni štab v razširjeni zasedbi – v takšni postavi so tudi vsi člani vlade – v nujnih razmerah sprejemati odločitve iz pristojnosti vlade. Tako ne gre. Vlada je institucija, postavljena z ustavo. Odlok o ustanovitvi kriznega štaba z opisom del in nalog pa niti v uradnem listu ni bil objavljen. Gonja proti novinarjem se je torej začela zaradi legitimnega vprašanja, ki je enostavno moralo biti postavljeno. Že z ustanovitvijo kriznega štaba je vlada naredila korak prek črte zakonitosti. Potem je to vajo ponavljala. Naj ilustriram: nobenega nasprotovanja opozicije ne bi bilo, če bi se v parlamentarni proceduri znašel predlog, ki bi dopolnil zakon o nalezljivih boleznih. Zakon o nalezljivih boleznih še danes ne določa, da lahko vlada med epidemijo od državljank in državljanov zahteva, naj nosijo zaščitne maske. Kljub temu, da v zakonodaji ni pravnega temelja, ki bi omogočal zapoved nošenja mask, so ljudje, ki mask niso nosili, dobivali ­zabeljene položnice.«


 

Migranti odkrijejo cepivo

Že pred prvim uradno potrjenim primerom okužbe pri nas so se v politiki pojavljali namigi, da bi virus lahko v Slovenijo prinesli migranti, in tudi pobude za zaostritev situacije na meji. Virus so kasneje v državo prinesli Slovenci, ne migranti. Ali Žerdin razkrije, da je virus z migranti vendarle povezan, saj smo prav zaradi njih dobili cepivo. Zgodba, kako se je to zgodilo, je zanimiva, vredna filmske ekranizacije. Žal pa premalo poznana, kar bo ta knjiga nekoliko popravila.

Trenutno smo v obdobju, ko se države trudijo čim hitreje izviti iz primeža virusa. Vnel se je boj za cepiva in tekmovanje z novimi različicami virusa, ki so bolj kužne, povzročajo hujši potek bolezni ali pa so neobčutljive na cepiva. »Pomemben del populacije – ne vemo dovolj natančno, kolikšen – je prekužen. Del populacije je cepljen. Ti dve dejstvi sami po sebi nižata reprodukcijsko število. Še vedno pa smo daleč od tega, da bi bile precepljene vse generacije, ki jih lahko virus najbolj prizadene. Ko bo epidemija izzvenela, nas čaka žalovanje. Žalovanje za vsemi umrlimi, od katerih se nismo mogli primerno posloviti.«