Lech

Menda sem se v tej rubriki že izdal. Zbiram stare časopise. Paket, ki je pred dnevi čakal pred vrati, je bil prav poseben. Paris Match velja za zanimivejšo francosko revijo. Zgodbe niso ekscesno dolge, so pa dobro napisane. Vendar je glavni adut revije fotografija. In če je fotografija dobra, pove marsikaj.

Paket je bil zajeten, težak. Paris Match je zajetna tiskovina. V paketu so bili kosi s konca sedemdesetih in začetka osemdesetih let prejšnjega stoletja. Josip Broz s cigareto, Josip Broz z nenavadno velikim prstanom na roki. A v paketu je bilo tudi nekaj izvodov revije, na katerih je bil naslikan Lech Wałęsa. Sindikalist v ladjedelnici Lenin v Gdansku. Mož, ki je organiziral bojkote, upore, stavke. Mož, ki je zamajal temelje poljskega režima. Mož, ki je razumel, kaj je osebno tveganje. Mož, ki sicer ni imel kakšne omembe vredne formalne izobrazbe, a ga je odlikoval državljanski pogum. Brkati mož, ki kadi pipo.



Štirideset let je od tedaj, ko je začel sindikat Solidarnost spreminjati podobo vzhoda. Ustanovljen je bil v zadnjih dneh avgusta 1980. V letih, ko so slovenski komsomolci z zemljevidom v roki korakali proti Jajcu, ko so prepevali Tovariš Tito, mi ti prisegamo, ko so žgoleli Računajte na nas, je Lech, električar iz ladjedelnice Lenin, razstavljal režim.

Nevaren mož. Projekt neodvisnega sindikata je trajal kakšnih 400 dni. Decembra 1981 so Lecha in tovariše ustavili z uvedbo vojnega stanja. Enaindevetdeset ljudi je bilo med spopadi z vojsko in policijo ubitih, na tisoče jih je bilo interniranih. Tudi Lech. Tudi v času, ko je bil v hišnem priporu, ga je Paris Match postavil na naslovnico. Da se ga ne pozabi. Potem je dobil Nobelovo nagrado za mir.

Leta 1990 je postal poljski predsednik. Predsedniške volitve leta 1995 je izgubil. In počasi utonil v politično obrobje. Ni pa utonil v pozabo. Listam stare časopise in se čudim.