Knjižnica je srce vsakega samostana

Vonj je tisti, ki na človeka naredi prvi vtis, ko vstopi v krasno, obnovljeno Škrabčevo knjižnico v Frančiškanskem samostanu Kostanjevica v Novi Gorici. Obilica starih knjig se zdi kot nebesa za »knjižne molje«. Okrog dvanajst tisoč knjig v 25 jezikih, se tematsko razteza od verskih tekstov, teologije in filozofije do medicine in največjih biserov, ki jih premore knjižnica – inkunabul.

Edini kralj, ki ima v krsti tudi svoje srce, počiva v Novi Gorici

Nazaj k vonju. »Na kaj vas spominja?« je bilo vprašanje, ki ga je pater Niko Žvokelj postavil, še preden se mi je uspelo isto vprašati sami. »Na stare knjige,« je bil jasen odgovor, vsa knjižnica, čeprav preurejena in na sveže prepleskana, diši po starih knjigah.

Karmeličani so Kostanjevico zapustili leta 1785, med njihovo zapuščino knjig ni bilo. Ko so jih leta 1811 nasledili frančiškani, so s seboj prinesli tudi knjige, ki so jih 35 let pred tem odnesli s Svete Gore, ki so jo bili prisiljeni zapustiti. Od pet tisoč svetogorskih knjig se jih je do leta 1811 ohranilo manj kot dva tisoč – danes 1860 knjig nosi rokopisne vpise, da so pripadale samostanu na Sveti Gori.

Najstarejša je iz leta 1476

Knjižnica na Kostanjevici se je pozneje širila in bogatila, predvsem zato, ker je na tem kraju delovala frančiškanska gimnazija. Prostor je služil tako patrom za branje, študij in pripravo na pridige kot tudi šoli, študiju filozofije in teologije ter študentom in (patrom) profesorjem. Danes je Škrabčeva knjižnica (še) precej bolj bogato založena, posebej so frančiškani ponosni na 33 inkunabul, knjig, tiskanih pred letom 1500. Na svetu jih je še okrog 40.000, v Sloveniji skoraj 900, od tega, kot rečeno, 33 na Kostanjevici.

V Škrabčevi knjižnici na Kostanjevici hranijo okoli 12.000 knjig. FOTO: Sašo Tušar

Najstarejša knjiga, ki jo hranijo v tem samostanu, je iz leta 1476, gre za v celoti restavrirano delo Albertusa Magnusa Compendium theologicae veritatis. Največja dragocenost v knjižnici pa je slovnica slovenskega jezika Adama Bohoriča Arcticae horulae (Zimske urice) iz leta 1584. Obstaja le še 25 izvodov tega pomembnega dela na svetu; edini z njegovim lastnoročnim posvetilom je spravljen v samostanu. »Najbrž je ta knjiga na Kostanjevico prišla v času patra Stanislava Škrabca, ki je tu bival in delal 42 let,« je pojasnil pater Niko Žvokelj.

Škrabec, največji slovenski jezikoslovec in slovenist druge polovice 19. stoletja, je bil izjemno povezan s slovensko pisano besedo. S sodelavci je, kot je dejal pater Žvokelj, potreboval veliko gradiva, ki mu je služilo kot vir za izdajanje frančiškanskega časopisa Cvetje z vertov svetega Frančiška, pa tudi ker so mu znanstvena imena z vsega sveta pošiljala v oceno ali v dar svoja dela.

Po zaključku katalogizacije knjižnega gradiva leta 2009 se je v knjižnici nadaljevalo delo z digitalizacijo najdragocenejšega knjižnega gradiva. FOTO: Sašo Tušar

Na Kostanjevici je študiral teologijo, poučeval pet jezikov (slovenščino, hrvaščino, nemščino, latinščino in grščino), bil nekaj let tudi ravnatelj ter se zavzemal za bogoslužje v slovenščini. Leta 1915 se je moral p. Stanislav Škrabec z večino drugih umakniti na varno, saj je na tem koncu že pokalo in grmelo, v samostanu pa je ostal le pater Aleksander Vavpotič, ki je čuval dragoceno (knjižno) zapuščino. Leto dni kasneje so ga Italijani obsodili, da je avstrijski vohun, in ga usmrtili ter pokopali na vrtu.

Pater Stanislav Škrabec je v Ljubljani umrl oktobra leta 1918. Kako so preživele knjige? Preden so frančiškani odšli v Ljubljano, so jih strpali v lesene sode za vino in zakopali v kleti ter tako pred uničenjem rešili pisano besedo. Ne po naključju – frančiškani so od nekdaj ljubili znanje.

Med obema svetovnima vojnama so iz Škrabčeve knjižnice slovenski tiski skorajda izginili. Ob koncu druge svetovne so za nameček italijanski redovniki v Italijo odnesli vse inkunabule in druge dragocene tiske ter jih po vztrajnem zahtevanju cerkvenih in državnih oblasti vrnili šele leta 1962.

Zaradi vseh dragocenosti je knjižnica od leta 1952 spomeniško zaščitena. FOTO: Sašo Tušar

Če ni spoštljivosti, tudi odgovornosti ni

V Škrabčevi knjižnici se knjige danes raztezajo v dveh nadstropjih, samostanske so, kot je dejal pater Žvokelj, zmeraj razvrščene po velikosti, in ne po tematiki. Včasih kakšno dobijo v dar, sicer pa tudi njih pesti pomanjkanje prostora. Patru Niku Žvoklju je od vseh knjig v Škrabčevi knjižnici najljubša že omenjena Bohoričeva slovnica Zimske urice.

Na vprašanje, ali pri listanju več sto let starih knjižnih del uporabljajo rokavice – prizor iz filma Ime rože se je ponudil sam po sebi –, je sogovornik odgovoril pritrdilno. Pa ne da bi se bali strupene tinte ali česa podobno »filmskega«, le potni prsti lahko poškodujejo občutljive platnice in knjižne strani. Znoj je tisti, ki jim baje najbolj škoduje.

Knjižnica je srce vsakega samostana, se je strinjal pater Žvokelj, in v Škrabčevi je res kaj videti. Prevod Andersenovih pravljic, v katerih dobrota skoraj vedno zmaga, Valvasorja, Cicerona … Kakšno breme predstavlja skrbeti za to bogato kulturno dediščino, me je zanimalo, a je pater Žvokelj nemudoma odvrnil, da to ni nikakršno breme, pač pa odgovornost: »Z odgovornostjo je povezana spoštljivost. Če začnemo s spoštljivostjo pri knjigah, končamo s spoštljivostjo pri človeku. Če ni spoštljivosti, tudi odgovornosti ni.«

Patru Niku Žvoklju je od vseh knjig v Škrabčevi knjižnici najljubša Bohoričeva slovnica Zimske urice. FOTO: Sašo Tušar

Treba je seveda poskrbeti, da so knjige na varnem, v (banalnem) primeru puščanja strehe bi bila škoda, recimo, neprecenljiva. Ampak frančiškanski red, kot je poudaril sogovornik, jemlje to zakladnico znanja v Škrabčevi knjižnici kot del zgodovine in zapuščine naroda, ne kot lastno dragocenost.

»Če drevesu porežeš korenine, ne bo več rodilo. Jaz sem izredno ponosen, da tako majhen narod, kot smo Slovenci, ne samo preživi 13 stoletij, pač pa neguje svoj jezik in kulturo. Mi smo fenomen, in če na to nisi ponosen, potem ne vem, na kaj boš,« je dejal Žvokelj.

V Škrabčevo knjižnico danes zahajajo na oglede tudi šolske skupine, morda se v posameznih mladih na ta način nekaj premakne, saj knjige redko komu še kaj pomenijo. Pomen tega dela novogoriškega samostana so gotovo prepoznali leta 1952, saj so tedaj Škrabčevo knjižnico razglasili za kulturni spomenik, leta 1985 so celotno Kostanjevico razglasili za kulturni in umetnostni spomenik, 5. septembra letos pa je vlada sprejela odlok o razglasitvi frančiškanskega samostana Kostanjevica za kulturni spomenik državnega pomena.