Kar Simone de Beauvoir omogoči, da uresniči upor

Knjiga, pravi avtorica, »se usmerja v zapolnitev velike vrzeli v zgodovini filozofije 20. stoletja in v miselnih orientacijah, ki so se oplajale v vrnitvi k Freudu in ki jih lahko zaznamo tako v zgodovini psihoanalitičnega gibanja in Lacanove šole kakor tudi na nasprotnem bregu, v razvpiti Deleuzovi in Guattarijevi antiojdipski kritiki in še kje«. Pokaže, kje in kako so v teoretskih premislekih spregledali Simone de Beauvoir. Pripisovali so jo sartrovskemu eksistencializmu, v psihoanalizi so jo razumeli kot nasprotnico, a avtorica se je namenila storiti nekaj, kar so nekoč izrekli za Freuda [Derrida: Biti pravičen do Freuda!], namreč, biti pravičen do Simone de Beauvoir.

Beauvour in filozofija. FOTO: Promcijsko gradivo

Eva D. Bahovec si je v knjigi zastavila takle šeststopenjski načrt: prvič, predstavila je časovni kontekst, v katerem je Simone de Beauvoir živela in pisala. Predstavila je kontekst tako imenovanega francoskega filozofskega momenta, v katerem so odzvanjala imena, kot so Jean Paul-Sartre, Claude Lévi-Strauss, Jacques Lacan, Louis Althusser – momenta, skratka, v katerem je bila Simone de Beauvoir navadno pozabljena. Drugič, razišče njeno mesto v strukturalizmu, sledi pa mu po poti de Saussurjevega lingvističnega obrata. Tretjič, pokaže, kako se Simone de Beauvoir na podlagi strukturalizma približa razpravi o materializmu. Cepi ga na branje Lévi-Straussa in njegovih Elementarnih struktur sorodstva. Tu gre z Althusserjevim aleatoričnim materializmom in sledi njegovi kritiki Lévi-Straussa.

Eva D. Bahovec. V knjigi si je zadal cilj biti pravičen do Simone de Beauvoir. FOTO: Uroš Hočevar

Četrtič, obravnava odnos Simone de Beauvoir do psihoanalize, posebej do Freuda, in njeno iskanje razlag ženskih drugosti. Petič, postavi jo v teoretsko razmerje do Lacana, ki ga je k sodelovanju nagovarjala v času, ko je pisala Drugi spol. In šestič, vrne se k »francoskemu filozofskemu momentu«, k Freudu proti Freudu, Simone de Beauvoir umesti »na teren razvodnice« med fenomenologijo in strukturalizmom, »filozofijo vednosti, racionalnosti in koncepta«, v katero se po Foucaultu iztekata francoska epistemologija in zgodovina znanosti. S Steinerjem si zastavi zanimivo vprašanje, kaj bi se zgodilo, če bi Freud namesto Kralja Ojdipa izhajal iz njegove Antigone. Tako se loti problematike sorodstvenih struktur in izvora neenakosti.

Poanta razprave je, da je treba Simone de Beauvoir brati na drugih filozofskih ozadjih od doslej uveljavljenih, da jo je treba premestiti na teren strukturalizma, psihoanalize in tozadevne filozofije.

Med misleci 20. stoletja

Dvajseto stoletje je bilo stoletje, ki je v ospredje postavilo subjekt. Francoski (tretji) filozofski moment se po Badiouju 1943. začne s Sartrovo knjigo Bit in nič in se 1991. konča z Deleuzovo in Guattarijevo knjigo Kaj je filozofija?. Tretji moment je po prvem, ki je pripadel Grkom, in drugem, ki je pripadel Nemcem, pripadel Fancozom. Šel je v iznajdevanje novega subjekta, ki, kot pravi Badiou, pomeni iznajdevanje novega življenja.

To je bistveno povezano z imenom Sigmunda Freuda, francoski moment teče v dialogu z njim, s spoznanjem o krizi seksualnosti. Filozofijo je lahko postavil v razmerje do telesa, »na poti od Descartesove res extensa do Merleau-Pontyjeve utelešene eksistence in današnjih filozofskih, feminističnih in drugih nadaljevanj«. Alain Badiou v svoji knjigi Dvajseto stoletje osredišči krizo seksualnosti, a Eva D. Bahovec meni, da je s tem v zvezi treba prepoznati tudi »neuspeh«, da bi sledili pogumu Sigmunda Freuda, ko je mišljenje soočal s seksualnostjo. Simone de Beauvoir je ta pogum premogla – njuna skupna poteza je bila prav v spopadu z moralizmom.

Claude Levi-Strauss je s svojo teorijo navdihoval Simone de Beauvoir. FOTO: Ho/Reuters 

Badiou, zapiše avtorica, med imeni francoskega filozofskega momenta za Simone de Beauvoir ni mogel »odmeriti niti najmanjšega prostora«. Freud je bil tisti, ki je »neuspeh« vpisal v sam »zaton Ojdipovega kompleksa«, v konstitucijo razcepljenega ega in neodpravljiv konflikt, povezan s človekovim seksualnim življenjem. Na tem mestu, čeprav je ostala neupravičeno neopažena, Eva D. Bahovec vidi teoretsko vlogo Simone de Beauvoir.      

Strukturalizem

Po Wittgensteinovem Logično-filozofskem traktatu je postalo jasno, da v misli 20. stoletja nastaja lingvistični obrat. Še bolj po raziskavah ženevskega znanstvenika Ferdinanda de Saussurja. Po lingvističnem obratu je bilo treba kar dve desetletji počakati na novo utemeljitev strukturalizma, v ospredje sta prišli antropologija in psihoanaliza. Razširitev je povezana z imenom Clauda Lévi-Straussa in njegovo strukturalno antropologijo. Kmalu je postal tudi ena ključnih referenc Simone de Beauvoir. Njegova teoretska revolucija je bila v novem pojmovanju nujnosti in neizogibnosti. Na osnovi de Saussurjeve dediščine raziskovanja jezika kot sistema znakov se je lotil sorodstvenih sistemov, homologije struktur. Ugotovil je, da je temeljni razlog sorodstvene strukturiranosti menjava. Pogoj zanjo pa je prepoved incesta. Ta vpelje razliko med dovoljenimi in prepovedanimi ženskami. Pokazal je, da biološka družina sicer je temeljno prisotna v človeški družbi, toda sorodstvu značaja družbenega dejstva ne zagotavlja, temveč je sorodstvene vezi treba obravnavati kot »arbitrarne sisteme reprezentacij«. Gre za sisteme menjave, njegova osnovna gesla so prepoved, recipročnost in arbitrarnost.

Temeljno vprašanje, ki ga je ob tem postavila Simone de Beauvoir, je bilo, zakaj se je vzpostavila samo menjava žensk in zakaj ni mogoče tudi obratno. Če namreč velja, da moški menjujejo ženske, potem velja, da so te le objekt in ne subjekt menjave. V Drugem spolu pokaže, kako so ženske v menjavi in v odnosu do moških postale »druge«. Toda ta »drugost« je drugačna kot v drugih primerih, na primer pri zgodovinskem razvoju obravnavanja Judov, pri ameriških temnopoltih sužnjih in podobnem, kajti razlika med moškimi in ženskami je »čista strukturna razlika«, tako rekoč »nezgodovinska«, nevezana na zgodovinske dogodke ali procese. »Ženska je paradigma Drugega«, in tu Simone de Beauvoir pri Lévi-Straussu vidi nedoslednost. Podobno pri Heglu in njegovem teoretskem razmerju med hlapcem in gospodarjem.

Althusser in materializem srečanja

Tako se Simone de Beauvoir »zateče« k Louisu Althusserju in njegovemu »materializmu srečanja«. Althusser je veljal za prvega marksista francoskega filozofskega momenta. Materializem srečanja pri njem velja kot sinonim za »aleatorični materializem«. Pri njem, po sledi Rousseauja in njegove Razprave o izvoru in temeljih neenakosti med ljudmi, tudi Simone de Beauvoir najde priložnost, da tovrstno neenakost uprimeri s »seksualnim srečanjem«. Seksualno srečanje se »zgodi«, in Althusserju to služi tudi za definicijo (naključnega) srečanja kot takega, ki naknadno, »vnazajšnje«, dobi preddobni smisel.

Tudi pri Jacquesu Lacanu je našla ideje za utemeljitev feminizma. FOTO: Wikipedija

Takšen miselni tok je mogoče povezati s strukturalno antropologijo Clauda Lévi-Straussa. Althusser ga kritizira, češ da je pri sorodstvenih sistemih spregledal »konflikt, ki kliče po uporu«. Kritizira ga tudi v drugih točkah, kar pritegne pozornost Simone de Beauvoir. Tudi ona v nasprotju z abstraktnim ekonomskim človekom poudari pomen konkretnih moških in žensk, v ospredje postavi asimetrijo v sorodstvenih menjavah, še več, na podlagi Engelsove razlike med produkcijo stvari in produkcijo ljudi se posveti študiju izvora drugosti, razvozlati hoče »zamaskirani materializem« do asimetrije v neenakosti, do izvora ženske neenakosti in podrejenosti, preučiti hoče argumente historičnega materializma, pri čemer se nasloni na Engelsov Izvor družine, privatne lastnine in države. Tudi tu pokaže na manko teorije, kajti podrejenost žensk ni nekaj nastalega v časovnem poteku, ugotovi, da je »asimetrija videti kontingentna«, tozadevna struktura se vzpostavi kot »naključnost brez vzroka«. Hoče se še bolj približati vprašanju, kje se je vse začelo, in aleatorični materializem srečanja je nanj dal nekaj odgovorov. Ne pa vseh. Tako pristane v svojem razmerju do psihoanalize.

Simone de Beauvoir in psihoanaliza

Freudu gre zasluga, da je pokazal, kako človekov jaz »ni gospodar niti v lastni hiši«. Upira se mu nezavedno. Zasluga mu gre tudi za spoznanje, kako pomembna je spolna razlika, in da je na zemljevid znanosti dal »žensko seksualnost«. Na tej točki Freud za Simone de Beauvoir postane zelo pomemben mislec, povezati ga je bilo mogoče z marksizmom, čeprav v Drugem spolu poudari, da zavrača njegov spolni monizem, podobno, kot je zavrnila tudi Engelsov ekonomski monizem.

V psihoanalizi je videla priložnost, da v ospredje stopi spet eksistencialistično besedišče: »položaj človeka v svetu, vrženost v svet«, da bi lahko osmislili »sedimentacijo« družbenega v posamičnem. Drugače povedano, Eva D. Bahovec poudari, da je Simone de Beauvoir iskala skupne točke s strukturalizmom, »da bi lažje odgovorila na konceptualne težave z drugim spolom in obsojenost ženske na strukturno mesto Drugega«. V Drugem spolu je na Freudov temelj (falocentričnega) narcisizma nadgradila pojem narciske (z dodanim likom mističarke) kot novo možnost za iskanje temeljnega razloga za žensko drugost. V psihoanalizi je iskala oporo, a hkrati vzdrževala kritično feministično distanco. Tako je prišla do zanimive razlike med Freudom in Lacanom.

Lacan in drugi spol

Lacan je svoje mesto pri Simone de Beauvoir dobil v drugi knjigi Drugega spola. Za pomembnega ga je imela, ker je omogočil »premislek o odnosu med subjektivnostjo in spolno razliko, vpisu spolne razlike v jezik in nadaljevanje 'simbolne dimenzije' strukturalizma«. Odločilnega pomena v njegovi teoriji je tako imenovani zrcalni stadij, ki se pri otroku zgodi med 6. in 18. mesecem, ko se »prepozna v ogledalu«, na osnovi česar »se konstituira realnost subjekta«. Gre za dramo, zapiše avtorica, v kateri se vzpostavljajo osnove subjektivnosti. Jaz se v zrcalnem stadiju odlepi od matere, premesti se na teren dialektike in odtujitve, se zlije z odsevom in začne uveljavljati svojo identiteto.

Sigmund Freud obema avtoricama ostaja temeljni mislec. FOTO: Max Halberstadt/Wikipedija

Simone de Beauvoir ugotovi, da otrok, dokler obstaja zase, ne more biti spolno različen. Tako lahko zapiše svoj slavni stavek: »Ženska se ne rodi, ženska to postane.« Nekaj podobnega bi Lacan lahko nakazal v svoji študiji uporabe stranišč, ko je v spisu Instanca črke v nezavednem ali um po Freudu »vpisal razliko med moškimi in ženskami«. Dokazal je (podobno kot de Saussure) tudi jezikovno »spolno razliko«.

Zanj pa bo tudi značilna instanca očeta kot nosilca prepovedi incesta (nekoliko drugače od Freudovega Ojdipovega kompleksa), kajti oče je tisti, ki kot instanca poseže v »prvotni par« matere in dojenčka in prekine »njuno narcisistično zlitje v unijo«. To se dogaja v luči sorodstvenih struktur in ojdipskih družinskih razmerij, Oče tako postane nosilec družbenega zakona. Toda Simone de Beauvoir je hotela iti dlje od tega, kajti zanimal jo je »vpis 'feminine' subjektivnosti v jezik in govorico« in »možnosti za soočenje z 'drugostjo' ženskega spola«.

Altrhusserjev aleatorični materializem ji je dal osnovo za tezo o izvirni enakosti spolov. FOTO: Youtube

Proti vsaki metafiziki

Simone de Beauvoir je hotela misliti filozofijo v novem ključu. Avtorica pokaže, kako večplasten je bil lingvistični obrat 20. stoletja. Od Lévi-Straussa do Lacana, od Austina do Cavella in Benvenista. Vprašanje jezika kot dejavnosti je Simone de Beauvoir prišlo prav. Gre za drugačen teren od fenomenološkega. Gre za osredotočenost na mesto izjavljanja. »Jaz« je napolnila s spolno razliko. »Če se hočem definirati, moram najprej razglasiti: 'Ženska sem',« je zapisala. Še drugače povedano, razmerja med Subjektom in Drugim ni mogoče ne dialektično obrniti ne preprosto ukiniti, je ob tem zapisala Eva D. Bahovec. In še: »Gre za pozicijo izjavljanja, ki omogoči, da z zaimkom 'jaz' izpraznimo vnaprej dano identiteto.«

Zato avtorica izpostavi apel, da je treba biti pravičen do Simone de Beauvoir, kajti s svojo teorijo je v zgodovino filozofske in feministične misli vpeljala čisto novost. Poleg strukturalizma in psihoanalize je osrediščila pomen mesta izjavljanja. Odprla je možnost za »pisanje filozofije v novem ključu« in navezave na vsakdanje življenje. Potencialno, taka je želja Eve D. Bahovec, pa tudi ključ za vključitev spola in seksualnosti med poglavitne probleme filozofije 20. stoletja in v času, ki je pred nami. Misleci strukturalizma, vse do Lacana, so s svojo teorijo vzpostavili spet novo (sicer moderno) metafiziko, Simone de Beauvoir je tu bistveno drugačna.

Jean Paul Sartre in Simone de Beauvoir marca 1967 na obisku v izraelu. FOTO: Wikipedija

Od te ugotovitve, in želje po biti pravičen do Simone de Beauvoir, avtorica pride do sklepa, ki nakazuje pot od Antigone k uporu Simone de Beauvoir. Proč od Antigonine pozicije »lepe duše« in idealistične filozofije k političnemu in družbenemu realizmu, k ženski, ki predstavlja upor. Avtorica je proti ustaljenim interpretacijam Simone de Beauvoir postavila samonikle teze, ki bodo zanesljivo izzvale nove razprave.