Kaj se bom naučil od fižola in kaj fižol od mene?

V hišici sredi gozda je imel Henry David Thoreau (1817–1862) tri stole. Ravno dovolj. »Enega za samoto, drugega za prijateljstvo in tretjega za družbo.«

Hišo, veliko 3,5 x 4 metre, si je stesal sam in se leta 1845 odločil, da bo dve leti, dva meseca in dva dni živel v njej, v samoti in divjini ob jezeru Walden v državi Massachusetts v ZDA. Posadil je zelenjavo, lovil ribe, se sprehajal, bral in pisal. Ko je sedel na pragu hiše, je strmel naravnost v lesketajočo se površino jezera, ki se mu je zdelo jasno kot »oko Zemlje«, ki je pozimi zaledenelo in »zatisnilo svojo veko«. Natančno si je zapisoval, kdaj so spomladi vzbrsteli prvi listi in kdaj so zacvetela divja jabolka, kdaj so se odprle poljske cvetlice, pojavila ptičja gnezda in kdaj je pozimi začelo snežiti.



Rad je pravil, da je samooklicani inšpektor za vreme. Znanstveniki te njegove zapise uporabljajo še danes, da bi ugotovili, kako podnebne spremembe vplivajo na nekoč tako pravočasne cikle narave.
 

Počasno življenje

O življenju v gozdu je Thoreau napisal knjigo Walden, ki danes velja za ameriško literarno klasiko. V slovenskem prevodu je pri založbi Sanje izšla šele pred nekaj leti. V času, ko so si na novem kontinentu priseljenci brez usmiljenja podrejali in uničevali naravo in prvotne prebivalce, ko so iztrebljali živalske vrste in sekali gozdove, je bilo Thoreaujevo razmišljanje o naravi nekaj čisto novega. Nekaj tako drugačnega, da je kljub romantičnosti zvenelo radikalno uporniško. Ko ga beremo danes, se zdi izjemno sodoben. Njegovi zapisi govorijo o varovanju narave, o tem, kako je v modernem času narava zavetje, ki nas pomiri, nam pozdravi telo in tesnobe, pridiga o tem, da je skromnost vrednota, in kot kakšen zen menih poskuša živeti v trenutku. Kot je dejal, se je v gozd preselil zato, ker je želel živeti brez naglice in ker se je hotel soočiti le z najpomembnejšimi dejstvi življenja.



Thoreau je bil del literarnega, političnega in filozofskega gibanja tako imenovanih ameriških transcendentalistov, ki jih je zasnoval njegov veliki učitelj Ralph Waldo Emerson. Gibanje, ki se je navduševalo nad Kantovo filozofijo, je temeljilo na ideji, da je človek povezan z naravo in da je v svojem bistvu dober, da sta pravičnost in modrost najpomembnejša cilja. Odmaknili so se od krščanstva in verjeli, da je božje v vseh živih bitjih in ljudeh, skoraj anarhistično so nasprotovali nepravični vladi, ki je kljub idejam o svobodi še vedno zagovarjala in prakticirala suženjstvo. Čeprav pesnik Walt Whitman ni bil del transcendentalistov, bi bile lahko mnoge njegove pesmi, v katerih slavi živali, rastline, nebo, svobodo in lepoto človeškega telesa, njihov najpopolnejši manifest. Četudi Thoreau velikokrat omenja strast, le ni bil tako telesen kot bradati, vihravi, čutni in polteni sin Manhattna, a je tudi Walden poln zapisov o človeških čutilih, ki se naježijo, ko se prepustijo opazovanju narave. Thoreau v knjigi preprosto pravi: »Čudovit je večer, ko je vse telo en sam čut in z vsemi porami vpija strast.«
 

Iz samote na kosilo

A pojdimo na začetek. Thoreau je imel zelo svobodomiselno mamo in je organizirala društvo žensk, ki so se borile proti suženjstvu, oče pa je imel majhno tovarno svinčnikov. Pisatelj je veljal za zasanjanega lenobnega fanta, ki je cele dneve veslal po jezeru in igral piščalko. Otroci so ga imeli za čudaka, ker je raje plezal po drevesih, kot se igral z njimi. Že pri šestnajstih je šel študirat na Harvard in tam postal razgledan intelektualec, ki je govoril pet jezikov in se navduševal nad Homerjem. Ko je srečal Emersona, ga je ta spodbudil, naj začne pisati dnevnik in eseje. In res – hodil je na dolge sprehode po gozdnatem Mainu in pisal članke, ki so jih literarne revije vztrajno zavračale.

Ko se je vrnil v domači Concord, sta z bratom Johnom ustanovila šolo, ki je bila za tiste čase nekaj posebnega: kaznovanje učencev je bilo prepovedano in učni program je otroke vzpodbujal, naj se zaljubijo v učenje. John je umrl zaradi tetanusa, ki je nastal zaradi okužbe pri britju. Bilo mu je komaj 26 let. Thoreau je padel v globoko depresijo in se je po tolažbo odpravil v Walden, kjer je počasi ozdravel.

Njegovo življenje v gozdu ni bilo tako samotno, kot se zdi na prvi pogled in kot je rad poudarjal. Enkrat na teden je odšel k mami oziroma teti na kosilo, njegova koča je bila namreč le dvajset minut hoje stran. Ves čas je imel obiske, prihajali so znanci in prijatelji; od bogatih posestnikov, pisateljev in filozofov do potepuhov in osvobojenih sužnjev. Ali pa so »turisti« množično hodili le opazovat čudaškega »puščavnika«. Tudi gozd okoli njegove hiše ni bil tako divji, kot si ga predstavljamo v domišljiji. Nedaleč stran so začeli graditi železnico, ki je peljala do Bostona, in revni irski delavci, ki so jo gradili, so postali njegovi redni obiskovalci.



Bivanje v gozdu je zasnoval kot eksperiment, saj si je natančno zapisoval, kako malo je imel stroškov s hrano (v osmih mesecih le 8,74 dolarja) in obleko (v osmih mesecih le 8,40 dolarja), medtem ko je za material in gradnjo hiše zapravil samo 28,12 dolarja. Želel je biti čim bolj samooskrben. Njegov okus za hrano je bil sicer puristično dolgočasen, ni prenašal niti soli niti sladkarij, kaj šele kavo in čaj, seveda ni pil alkohola in je preziral tobak. A vendarle je bil noro zanimiv ekscentrik. Nikoli se ni poročil, narava je moja nevesta, je dejal, čeprav je bil kar nekaj časa nesrečno zaljubljen v Emersonovo ženo Lidian.
 

Upornik z razlogom

Dan je bil v Waldnu natančno razdeljen: jutra in pozni popoldnevi so bili namenjeni branju, Thoreau je oboževal knjige nemškega popotnika in takrat enega najslavnejših ljudi na svetu, Alexandra von Humboldta, dopoldne pa se je s klobukom na glavi, ki mu je sicer služil kot košara za nabiranje rastlin, podal v gozd. Včasih je čepel na jasi in čakal, da bodo okoli njega začele hoditi divje živali, ki jih je bil takrat gozd še poln. In res so mu na ramenih, kot svetemu Frančišku, pristajale ptice, ko je zažvižgal, se je izza grma pokazal svizec in k njemu so pritekle veverice.

Skušal je razumeti naravo; spiritualnost, o kateri je filozofiral Emerson, ga ni več zanimala, zdelo se mu je, da če bo dovolj dolgo opazoval drevesa in živali, bo morda prišel do bistva. Postalo mu je jasno, da je v naravi vse povezano. Znanost se mu je zdela pomembna, a je bil tako kot Humboldt prepričan, da sicer obogati naše razumevanje, a nas ne sme oropati domišljije.

Walden je tudi učbenik za opazovanje. V njem opisuje živali, jezero, letne čase, samoto in tudi praktične stvari, kot je ogrevanje hiše ali fižolovo polje, ki ga je oboževal. Posadil je kar sedem milj fižola, in ko ga je okopaval, se je spraševal: »Kaj se bom naučil od fižola in kaj fižol od mene?« Knjigo konča z mislijo: »Prebudi se le dan, za katerega smo budni. In dan se bo še prebujal. Kajti sonce ni drugega kakor jutranja zvezda.«



Človek pomisli, da je bil Thoreau zasanjan zaljubljenec v naravo, da ga politika ni kaj preveč zanimala, a je njegova drobna knjiga Državljanska nepokorščina, v kateri je opisal primer nenasilnega upora, spreminjala zgodovino, saj je navdihnila Mahatmo Gandija in kasneje Martina Luthra Kinga. Ker je bil velik nasprotnik suženjstva in tudi imperialistične vojne z Mehiko, se je namreč odločil, da se bo uprl, in to tako, da ne bo več plačeval davkov državi, ki podpira tako nečloveška dejanja, kar je trajalo kar sedem let. Ko se je nekoč odpravil v Concord k čevljarju, so ga aretirali in noč je preživel v ječi. Kasneje je premišljeval, da oblast lahko zapre telo, svobodomiselni duh pa je pred njo varen, in da je zapor paradoksalno najbolj svoboden prostor v Ameriki. Verjel je, da se mora posameznik upreti, če meni, da se dogaja krivica, in ni nujno, da to naredi z nasiljem, kar sta kasneje v praksi uspešno dokazovala Gandi in King. Najboljša vlada je tista, ki najmanj vlada, je zapisal. Kako pravočasno zveni njegovo vprašanje o tem, kaj naj naredi državljan, če se ne strinja s predsednikovo politiko. Mora spoštovati voljo večine, ki ga je izvolila? Ne. Pravi domoljub ne bo slepo sledil oblastnikom, ugotavlja Thoreau, ampak svoji vesti in razumu. Uprl se bo, na svoj način. Ni bil salonski lev, ki bi le teoretiziral o boljšem svetu; tako kot se je pustil vreči v ječo, je nekoč sužnju, ki je pribežal z juga, pomagal, da je prišel do meje s Kanado in naprej v svobodo. Vedno je znal dobro stopiti iz vsakdana in nikoli ni želel živeti »navadno« življenje.
 

Noge, ki premikajo misli

Pred kratkim je v slovenskem prevodu izšlo še eno Thoreaujevo delo, esej o hoji. Tako kot Dickens, Nietzsche, Wordsworth, Rousseau ali Rimbaud, ki je malo na konju in malo peš večkrat prehodil puščave od Jemna do Etiopije, je tudi Thoreau slavil hojo. O njej je večkrat predaval in napisal esej, ki je bil junija 1862, mesec dni po njegovi smrti – umrl je zaradi tuberkuloze na vrhuncu slave –, objavljen v reviji Atlantic Monthly. Thoreau se je, kot piše Andrea Wulf v knjigi Iznajdba narave, ki govori o pustolovcu in znanstveniku Alexandru von Humboldtu (prevod Anja Radaljac, založba UMco), nekaj časa preživljal kot geodet in je znal le s štetjem korakov bolj natančno kot drugi z inštrumenti izmeriti razdalje. A hoja je zanj veliko več kot premikanje.

»Rad bi zastavil besedo za naravo, za absolutno svobodo in divjino (...) kajti branilcev civilizacije je že dovolj,« napiše na začetku knjige. Hoja je zanj svoboda in posebna veščina. »V življenju sem spoznal le eno ali dve osebi, ki sta razumeli umetnost hoje, se pravi sprehajanja, in ki sta imeli tako rekoč talent za romanje.« Za Thoreauja hoja nima nič opraviti z rekreacijo, zanj je dogodivščina. Rad ima potepuhe – zvrst človeka, ki je izumrla. Najlepši potepuh, nekdo, ki se ima lepo, ker ni nikjer doma in nima ničesar, ki se ga spomnim iz literature je Oskar, Erazmov prijatelj iz znane pripovedi Astrid Lindgren. Tudi Thoreau predlaga, da se hoje lotimo kot najboljši potepuhi, pravi, da se moramo na vsak sprehod odpraviti, kot da gremo na večno pustolovščino – pripravljeni moramo biti zapustiti svoje domače, občutek moramo imeti, kot da smo že napisali oporoko in plačali dolgove in da nas nič ne veže. Šele ko smo čisto svobodni, smo pripravljeni na sprehod.



Jezi ga tudi, kar je znano vsakomur, ki se rad sprehaja sam, da kadar se odpravi v divjino, v mislih še vedno nosi skrbi vsakdana in jih želi čim prej odgnati. »Kaj sploh počnem v gozdu, če premišljujem o nečem zunaj gozda?« Ne mara cest, te so za konje in poslovneže, piše. Rad ima majhne gozdne poti ali pa zakorači v neznano, in ko se odpravi iz hiše, nikoli ne ve natančno, v katero smer bo šel. »Verjamem, da v naravi obstaja rahel magnetizem, ki nas bo, če se mu nezavedno vdamo, usmeril prav.« Premišljuje, da je vsa zemlja živa in da jo lahko začutimo le, če smo blizu nje, če hodimo in opazujemo. Jasno mu je, da ima večina ljudi družbo raje od želje po tem, da bi bili sami v naravi. A človek naravo potrebuje, tako je narejen. In sodobni znanstveniki mu pritrjujejo. »Izžemam nebo in zemljo,« vzklika. Ob tem sem se spomnila na Oscarja Wilda, tega gizdalinskega snoba, ki je slavil velika mesta in je šele na koncu življenja ugotovil, da so preproste stvari zadnje zatočišče zapletenih ljudi.