Ivan Sivec: Ljubezenska povest bojevnika iz časa vaške situle

Zagotovo je Ivan Sivec eden najbolj plodovitih slovenskih pisateljev, saj je napisal kar 158 knjig in velja za enega najbolj branih slovenskih avtorjev. Tokrat je napisal ljubezensko zgodbo iz železne dobe, ki se dogaja nad Vačami.



Bralce popelje v davne čase znamenite jantarjeve poti, ki je vodila mimo Vač vse do Hallstatta in Baltika. V romanu popisuje življenje pred dva tisoč petsto leti v višinskem gradišču nad Vačami, ki je bilo eno večjih, imelo je približno dvesto prebivalcev. Živeli so skromno, radi so delali, veliko ustvarjali in se imeli radi. Bili so dobri pastirji in kmetje, predvsem pa izvrstni kovači, saj so izdelovali tudi odlične predmete iz železa. Gradišče iz te zgodbe je namreč ravno tisto gradišče, kjer so skovali svetovno znamenito bakreno vedrico, ki ji pravimo situla.

V spremni besedi je arheologinja dr. Vojka Cestnik zapisala: »Ko je Hallstat že bogatel na račun trgovine s kameno soljo, je tudi na Kroni nad Klenikom v bližini Vač zraslo pomembno gospodarsko, politično in kulturno središče. Vodilna gospodarska panoga, s katero so se ukvarjali tamkajšnji prebivalci, je bilo železarstvo. Železova ruda v obliki bobovca je bila lahko dostopna, saj se je nahajala plitvo pod površjem. V starejši železni dobi je bilo v Zasavju in na Dolenjskem več kot 40 utrjenih naselij, tako imenovanih gradišč, ki jih je družila materialna in duhovna kultura. Naselje na Kroni je s svojim obsegom 11 hektarjev sodilo med največja gradišča tega prostora in je imela severno od Save središčno vlogo.«

In v takem okolju je nastala ljubezenskega zgodba, ki jo je Sivec namenil tako mladini kot starejšim bralcem. Roman premore vrsto dramatičnih zapletov, močne ljubezenske zasuke ter natančno opisano življenje, delo in obrede prebivalcev tistega časa. Knjiga je tudi bogato opremljena s slikovnim gradivom, obilico podatkov ter dvema spremnima besedama, v katerih avtorja pojasnjujeta zgodovinsko ozadje Sivčeve fiktivne zgodbe.

V knjigi so vsa poglavja uvedena z upodobitvami na situli, kar je latinski izraz za manjše vedro, vedrico. Znamenita situla iz Vač je zaradi pestrosti, nazornosti in predvsem bogatega upodobitvenega izraza vsekakor eden naših največjih zgodovinskih zakladov. Podobne vedrice so nastajala marsikje, vendar pa prav vaška velja za vrhunec takratne evropske oziroma svetovne umetnosti.