»In kaj ste naredili, da ste tukaj?«

Vsakič je občutek, ko stojiš pred vrati z visoko bodečo žico, nenavaden, ne veš, kam vstopaš, kakšne zgodbe bodo vstopile vate. Tega me je bilo pravzaprav vsakič najbolj strah. Zgodb, ki mi niso dale spati. Razmišljanje o trenutkih, ki prelomijo in za vedno spremenijo tok življenja.

Na Dobu nisem prvič, najprej sem bila del ekipe televizijskega dokumentarca o modnem dogodku v zaporu z režiserko Almo Lapajne, nato pred štirimi leti z Borisom Cavazzo, ko so se že kazali obrisi novega projekta, ta je prerasel v projekt Vključujemo in aktiviramo!, ki ga javna agencija za knjigo s podporo evropskih sredstev izvaja od leta 2016. Z vodjo projekta Mojco Bergant Dražetić in tokratnim mentorjem, pesnikom, glasbenikom in pisateljem Matjažem Pikalom, ki vodi delavnice od januarja letos, vstopamo v najbolj strogo zavarovan slovenski zapor.
 

Biografija in fikcija

Že na začetku, ko gremo skozi rigorozne postopke preverjanja, se nam pri vhodu pridružita dva kaznjenca, v uniformah kamelje barve, družno stopamo skozi zaporniški kompleks, mimo paznikov na strateških mestih, mimo športnih igrišč, čez zelenice, proti zaprtemu oddelku.
Izza oken z rešetkami tu in tam privrši kakšen glas, vzklik, žvižg. Tudi igra na igriščih na prostem za hip zastane, kdo nam pomaha, mi pomahamo nazaj. Obiskovalci tukaj so dogodek. Dve osebi ženskega spola prav tako.

Vstopimo v učilnico, prepoznam prostor, isti je, v katerem sva pred štirimi leti gostovala z Borisom Cavazzo v okviru projekta Beletrine Noč knjige, le da je tokrat udeležencev manj, kakih deset, tako je predpisano tudi v evropskem projektu, pove Mojca. Preletim obraze pred sabo, se nasmehnem; gledajo mirno, dostojanstveno, v očeh vidim radovednost, željo. Matjaž Pikalo z vajeno rutino prebije zid, napove potek naslednjih dveh ur, ko bomo govorili predvsem o biografijah in seveda o biografskem romanu, kot je knjiga Cavazza, o razliki med biografijo in fikcijo in podobno.

»Letos poleg Doba v projektu sodeluje še deset drugih institucij, ki skupaj s slovenskimi pesniki in pisatelji gradijo mrežo ustvarjalnosti za zaprtimi zidovi,« je udeležence delavnice nagovorila Mojca Bergant Dražetić. »Veseli nas, da je projekt presegel okvire in marsikomu med vami odprl nov svet in s tem omogočil boljšo vključenost v družbo. Številni udeleženci lahko s pomočjo kreativnosti premagajo marsikatere strahove in predsodke. Marsikomu smo odprli tudi možnost, da je prišel do lastne knjige.«
 

Veliko časa

Na vrsti sem jaz. Povem, da je Borisu žal, da zaradi okrevanja po bolezni ni mogel priti. Prenesem jim njegove besede, njegovo življenje, skozi knjigo. Povem jim, da jim sporoča, naj se zavedajo, da imajo zdaj privilegij – veliko časa. Naj ga izkoristijo. Naj berejo. Naj pišejo, naj ustvarjajo, karkoli. Drugače je, če to rečem jaz, kot če bi v živo slišali Cavazzo. Ko začnemo s pogovori o biografskih elementih, o razlogih za biografijo, so strastni v debati, vprašanja so inteligentna, umestna. Razumem, zakaj je biografski roman Cavazza na seznamu predpisanih knjig projekta. V njegovem življenju se je že v otroštvu nanizalo toliko travmatičnih dogodkov, od prezgodnje izgube očeta, revščine, nasilja, otroške spolne zlorabe do občutka nepripadnosti, begunstva, tujčevstva, ki bi koga drugega potisnili čez mejo zakona; on je svojo bolečino in travmatične izkušnje uporabil za motor svoje umetnosti. Videti je, da jih zgodba nagovarja. Hočejo še.

V prvi vrsti sedi gospod, ki ne sliši dobro, čaka na slušni aparat, dobil ga bo šele julija. Z veseljem bo do konca prebral knjigo, pravi. Menda imajo eno v zaporniški knjižnici, a je izposojena. Prebrali so nekaj odlomkov, povejo. Projekt vključujemo in aktiviramo! je namreč namenjen tudi digitalnemu ozaveščanju, knjige berejo na bralnikih.

Medtem ko eden od udeležencev na glas bere odlomek iz romana Cavazza, jih opazujem. Mlad fant v jopi s kapuco, on je naš pesnik, mi je kasneje šepnil Pikalo. Pesmi piše tudi za nekatere svoje sojetnike, kolege. Tu je še eden, ki zna vse svoje pesmi na pamet, danes ga ni z nami.

In potem se pogovarjamo. O tem, da se vsak od nas lahko znajde na meji zakona. Mi smo tukaj, oni so tam, za rešetkami. Včasih je bil dovolj samo trenutek nepremišljenosti.

Drugi udeleženec, ki prav tako sedi v prvi vrsti, me spominja na eno od vlog Johna Malkovicha, ne vem, katero; je izmuzljiv, galanten, očarljiv. Naredil je domačo nalogo, profesorju Pikalu na mizo prinese biografijo, izpisano zelo natančno, poslovno, na roke. Računalnikov nimajo. Ko ošvrknem par alinej, ne morem verjeti svojim očem. Član mednarodnega rotary kluba, mednarodnega diplomatskega kluba, član malteškega viteškega reda, avtor in soavtor mednarodnih projektov in člankov, doktor pravnih znanosti na univerzi MARC v Miamiju, profesor in svetovalec za nacionalno varnost na univerzi v Santu Domingu, z mednarodno licenco za detektiva, vse podkrepljeno s strokovnimi nazivi in številkami licenc.
»Impresivno,« rečem. »In kaj ste naredili, da ste tukaj?«

Pikalo me na skrivaj dregne, češ, ne tako direktno.

»Reciva temu kriminalno dejanje,« odvrne gospod, katerega življenjepis se bere kot bondiada. Koliko jezikov zares govorite? »Špansko, angleško, francosko, italijansko, nemško, rusko in kreolsko.«

V klopi sedi tih mlad moški, ne vem, zakaj me spomni na lik Žarka Lauševića v kultni seriji iz osemdesetih Sivi dom; temen, visok, ustnice kot da izražajo nekaj, kar je bilo nekoč nepovratno ranjeno. Vpija vsako besedo. Odlomek iz knjige bere občuteno, s pravimi poudarki. Bere odlomek, kako sta Cavazza in Dare Valič kot študenta igre štopala na Norveško, da bi delala na plantaži graha. Udeleženci se nasmihajo. Na koncu razpravljamo o tem, kako je Cavazzo najbolj spremenilo gledališče. Ker se je skozenj očistil svoje temne plati. »Vsakega politika bi dal na terapijo v teater,« je rekel takrat na Dobu. »Dal bi jim igrati najhujše negativce. Vam pa tudi.«

Nekateri redno berejo Sobotno prilogo Dela, izvem; nekateri so na tekočem z najnovejšimi teorijami zarote, škoda, ker jih ne smem opisati, kakšna galerija zgodb in portretov bi to bila. Poslovili smo se s stiskom roke.
 

Zgodbe prehajajo vate

Ko se, brez besed, vsi trije usedemo v avto in pridem do svojega telefona, vtipkam imena sogovornikov. »Te ni zanimalo, koga učiš, čigave so zgodbe, ki jih prebiraš,« sem vprašala Pikala. »Ne, odločil sem se, da ne želim nič vedeti o njihovih dejanjih,« pravi. »Ker nanje najbrž ne bi več mogel gledati enako.«
Morda bi bilo to bolje tudi zame. Kljub temu da sem vedela, kje sem, me je tisto, kar sem prebrala, pretreslo. Zaradi njih. Ker je zločin lahko tako strašna in hkrati tako srhljivo banalna stvar, trenutek nepremišljenosti, alkohol, in tvoje življenje ne bo nikoli več isto, prav tako nikoli več ne bo isto življenje tistih, ki si jih s tem zaznamoval. Ampak v resnici zgodbe ljudi, s katerimi si v stiku uro, dve, če nisi ravno neobčutljiv, prehajajo vate, postanejo del tebe.

Slavenka Drakulić mi je v intervjuju za Književne liste ob izidu romana Obtožena rekla, da v črni kroniki beremo samo o storilcu kaznivega dejanja in ga obsojamo, nikoli nas ne zanima, kaj se je v resnici dogajalo v odnosih. In to je najtežje razumeti. Da je vsak storilec tudi nekogaršnja žrtev. Da se je morda znašel v brezizhodni situaciji. Da ga je premamil denar. Včasih pa je res šlo zgolj za hladnokrven zločin, za katerega ni opravičila. A ne morem pozabiti besed enega od režiserjev zaporniške drame Cezar mora umreti (2012) Paola Tavianija: »Upam, da si bodo tisti, ki so videli najin film, rekli, da tudi zapornik, obsojen zaradi grozovitega dejanja, je in ostaja človeško bitje.«

»Prva asociacija na zapor je bil zame koncert Johnnyja Hallydaya,« se nasmehne Matjaž Pikalo, ki ustvarja tudi v skupini Autodafé. »Hotel sem, da bi naredili nekaj takega, improvizirano skupino, koncert zapornikov v zaporu. Potem prideš tja in vidiš, da je malo drugače.«

Gre predvsem za to, nadaljuje, da udeležence kreativne delavnice, ki si to želijo, naučiš, kako se lahko izražajo, na kakšne načine lahko svoje travme, strahove, dogodke, izkušnje spravijo v neko obliko umetnosti. Na eni seansi jim je pokazal film o Cankarju Tisoč ur bridkosti, za katerega je napisal scenarij in v njem tudi sam odigral velikega literata.  »Učim jih tisto, s čimer se tudi sam ukvarjam, to so gledališče, film, glasba. Na eni od delavnic sem jim zaigral na harmoniko, skupaj smo peli ljudske pesmi …«


 

Feliks Plohl in Vsi njegovi grehi

Na literarnih delavnicah projekta so kot mentorji sodelovali številni slovenski avtorji, med njimi pesnici Miljana Cunta in Maja Vidmar, pisateljica Cvetka Bevc, Tone Partljič, Tadej Golob, Lenart Zajc. Sploh Zajc je bil tisti, ki je že dolgo razmišljal o podobnem projektu; z direktorjem Beletrine Mitjo Čandrom sta velikokrat razpravljala o tem, kako bi lahko kulturne dogodke prinesla za zaporniške zidove. Prav na njegovi delavnici na Dobu leta 2016 se jim je zgodil fenomen Feliksa Plohla, ki je, kot je povedal Zajc, že zgodaj pokazal izreden talent za pisanje, njegove zgodbe so bile napisane z ironijo in humorjem. Z Mitjo Čandrom, ki je bil takrat eden od gostov v zaporu, so se dogovorili, da bodo pogledali njegov rokopis; izkazalo se je, da Plohla odlikuje sproščen, sočen in razgiban jezik, na njegov literarni izraz je očitno vplivalo tudi dolgoletno bivanje v Severni Ameriki, kjer je posvojil tamkajšnji ulični sleng. Novopečenemu pisatelju, ki je kot Karl May to postal v zaporu, so tako pri Beletrini ravnokar izdali prvenec s pomenljivim naslovom Vsi moji grehi. Simbolično bo izšel bo skupaj s knjigo Vitomila Zupana Obraz sežganega, v kateri je odlomke njegovih del zbral Aleksander Zorn. Sploh nekateri romani in pesmi Vitomila Zupana iz zapora so čudovit primer, kako lahko zapor iz človeka iztisne najlepše, najčistejše in najbolj strašno. Česa vsega je zmožen človek, kaj vse se lahko zgodi v trenutku, ko pade zavesa. O tem bi imel Plohl veliko povedati, saj je pod mentorstvom Zajca in Čandra knjigo spisal na služenju zaporne kazni v dobrem letu. Rodil se je v Bihaću, kjer je končal naravoslovno gimnazijo; ko mu je umrla mama, je bil pri štirinajstih prepuščen sam sebi, vojna ob razpadu Jugoslavije ga je močno zaznamovala, na začetku leta 1994 je zagrešil umor, po leto in pol trajajoči preiskavi je bil obsojen na osem let zapora, a je v kaosu povojnega obdobja ostal na prostosti in se preselil v Slovenijo. Sledili so dogodki, ki bi lahko zapolnili več življenj, pa bi se nam še vedno zdelo neverjetno, pravi Lenart Zajc, ki je ponosen, da je bil sokrivec za tak literarni podvig. »Kakšne večje pomoči razen slogovnih nasvetov in nasvetov o dramaturgiji zgodb tako ni potreboval. Feliksovo življenje je pač ena sama velika zgodba!«

Feliks ni edini, ki je pokazal talent, številni udeleženci delavnic v različnih institucijah so našli svoj izraz, je povedala Mojca Bergant Dražetič; vsako leto izdajo zbornik z odlomki, pesmimi, literarnimi zgodbami udeležencev. »Ko obsojencem ponudimo umetnost, izkažemo spoštovanje in zaupanje v njihovo preroditveno moč,« je lepo zapisala pesnica Miljana Cunta v kolumni za Delo z naslovom Umetnost za zidovi.

»Odraščal sem z očetom penologom, ki je vedno verjel v možnost resocializacije vsakega človeka, tudi morilca,« je ob izidu Plohlove knjige Vsi moji grehi rekel urednik Mitja Čander. »Pravzaprav je verjel v dobro kot človekovo bistvo. Pogosto me je kot otroka vodil med obsojence, zaupal jim je, da so cel dan skrbeli zame. Naučili so me plavanja in še marsičesa ... Tudi zato, sem še posebej vesel Feliksove knjige. Verjamem, da nas literatura lahko na novo osmisli in nam ob refleksiji daje tudi upanje.«