Dve obrambi iz fenomenologije nasilja

Kaj zmore telo je naslovna tema devete številke Dialogov, revije za kulturo in družbo, ki je tokrat tudi tematska pod naslovom Spol in nasilje. Nataša Kovšca jo umesti v skrb vzbujajoče stanje na področju kulture, posebej v teh tednih in mesecih, ko razsaja koronavirus, tako v biološkem kot kulturnem smislu.

V tej tematski številki najdemo prispevke o kontroverzni podobi ženske nosečnosti, celo kot bojno polje feminističnih teorij. Govori o nasilju nad ženskami, o specifiki slovenskega gibanja #jaztudi, pa tudi o očetih samohranilcih in o nasilju spolnih stereotipov. Za predstavitev smo vzeli razpravo Else Dorlin Kaj zmore telo, kajti postavi zadosti široko polje, ki tematski številki v nadaljevanju omogoči tako raznovrstno vsebino.

Avtorica se v izhodišču osredotoči na primer Milleta de la Girardièra, ki ga je sodišče na Gvadelupu, francoskem otoku v vzhodnem Karibskem morju, obsodilo na okrutno smrtno kazen. Trpin je bil zaprt v majhno kletko, sedeč okobal nad rezilom, z nogami, vpetimi v stremena. Da ga rezilo ne bi ranilo, je moral napenjati podkolenje. Živež in pijačo so mu dali na doseg rok, toda stražar mu je preprečeval, da bi se ju dotaknil. Ko so mu pojemale moči, je sedal na rezilo, bolečina ga je znova in znova dvigovala proč o njega, toda v treh ali štirih dneh ga je volja do življenja mučila in izmučila do grozljive smrti.

Poanta, ki jo izpelje Elsa Dorlin, je, da revež na ta način umre zato, ker se je upiral smrti, ker ji je hotel uteči. Mučitelji so iz ohranitvenega refleksa napravili metodo najbolj nevzdržnega trpljenja.

Nekaj podobnega ponazarja druga pripoved, o Damiensovem mučenju, ki jo je tematiziral Michel Foucault. Tam so v imenu suverena mučili s kleščami, škarjami, vročim voskom, staljenim svincem, vrelim oljem in razteleševanjem s konji. Popolna odsotnost moči žrtve je ponazarjala absolutno suverenost oblasti. Tu se ni mogoče braniti, če pa se, velja, da bolj ko se boš branil, bolj boš trpel.

Pri Milletu de la Girardièru je pomembna še ena podrobnost: ko se je zgrudil na rezilo, so bila najprej prizadete njegove genitalije. Spolni organ je postal poslednji kraj, kjer se skriva subjektova moč delovanja. Zlomiti ga pomeni zlomiti to, po čemer je bil subjekt.

Tako je deloval kolonialni kazenski stroj. Bolj ko se v njem braniš, bolj trpiš in bolj zagotovo umreš. V živem izkustvu na površje pridejo dvom, tesnoba in strah. Nasilju izpostavljeno telo postane lastni rabelj in tako se »na negativen način zarisujejo poteze modernega subjekta«. Subjekte se torej napeljuje k temu, da se temu trpljenju v izogib izničijo kot subjekti, kajti bolj ko se branijo, bolj si škodujejo.
 

Primer Rodneyja Kinga

Avtorica predstavi tudi primer linčanja temnopoltega Rodneyja Kinga v ZDA, ki so ga hudo pretepli in poškodovali ameriški policisti. Mimoidoči je posnel skoraj desetminutni video, tako je javnost lahko videla vse. Preiskava je policiste oprala krivde, češ da so ga tepli v silobranu, čeprav je iz videa povsem jasno, da King ni napadal. Sam je svoje kriljenje z rokami v obrambo razložil, da je »samo poskušal ostati živ«.

Obrat v dogajanju je bil, ko so odvetniki policistov sodišču dopovedovali, da v silobranu ni bil King, temveč policisti. Žrtev napada so bili oni, ki so napadli Kinga, in avtorica je ta primer označila za primer sodobne dominacije. Nekaj dni po oprostilni sodbi za policiste je Judith Butler povedala, da pri sojenju ni šlo le za vprašanje »kdo je žrtev«, temveč za pogoje, pod katerimi določeni načini gledanja pripravijo posameznike k sodbi. V tem primeru je osrednje vprašanje, ali je bil žrtev linčanja Rodney King ali so bili policisti žrtve napada. Tu po Judith Butler odloči okvir razumljivosti zaznav, ki nikoli niso neposredne. Video tu ni le podatek, ki se ga interpretira, je manifestacija »rasno zasičenega polja vidnosti«. Kar je videno, je torej vselej deloma že vezano na to, »kar določen rasistični epistem proizvede kot vidno«.

Četudi je bil Rodney King v stiski, četudi je izražal ranljivost, so v njem še naprej videli telo napadalca, »s čimer se hrani fantazma napadalnosti belskega rasista«. Seveda so mu sodili beli porotniki in zanje je bil samo akter nasilja, nekdanji moški suženj, potomec sužnjev, te pa se je po krivem obtoževalo spolnih napadov skozi celotno segregacijsko obdobje. Lovili so jih po ulicah, »jih vlekli iz zaporniških celic in domov, jih mučili in usmrčevali«. Tako še danes mladostnike in mlade Afroameričane na ulici pretepajo in kakšnega tudi umorijo. Ko so porotniki v Rodneyju Kingu videli napadalsko telo, je nastal učinek projekcije »belske paranoje«.
 

V vsakdanu, v intimi afektov besa

Avtorica Elsa Dorlin pove, da podobe nikoli ne govorijo same zase. Posebej ne v svetu, v katerem je reprezentacija nasilja ena od najbolj cenjenih snovi vizualne kulture. Na videu se King policistu, ki ga hoče udariti, približuje tako, da v bran dvigne roke. Ta obrambna kretnja je bila zanje napad. Odvetniki policistov so poskrbeli, da ni bil viden posnetek v celoti, temveč so ga razbili na slikice in tolmačili vsako posebej. To jim je omogočilo interpretacije.

Ker se je King branil pred policijskim nasiljem, je, podobno kot nekoč Millet de la Girardière, postal nebranljiv. Bolj ko se je branil, bolj so ga tepli in zaznavali kot napadalca, kajti odgovornost za nasilje je vselej pripisana črnskim moškim. Elsa Dorlin pokaže, kako v prvem in drugem primeru samoobramba za uporno telo postane nekaj dokončno neuresničljivega. V Kingovem primeru pa gre za še nekaj več, namreč za interpelacijo, za moralno in politično opredelitev, za priznanje »subjektov pravice«, ki imajo ali pa nimajo pravice do samoobrambe. King ni on sam, temveč je privilegij dominantne manjšine.
Millet de la Girardière bi se lahko branil, a če bi se branil, bi ostal brez obrambe. King se je branil, toda ko se je branil, je postal nebranljiv. To sta dve logiki podjarmljenja in obe končata v pogubni subjektivaciji.

Kako torej deluje oblast? Avtorica dispozitiv oblasti imenuje »obrambni dispozitiv«. Ta dispozitiv je, kot izhaja iz dveh primerov, dvorezen. Zamejuje razmejitveno črto med subjekti, ki so vredni, da so branjeni, in onimi, ki to niso. V kolonialni situaciji države monopolistično zajamejo nasilje z legitimacijo fizične sile. Gre za imperialno ekonomiko nasilja, ki brani tiste posameznike, ki se sicer lahko legitimno že branijo sami. Drugim to ni omogočeno.

Tu je še en odtenek, prag, pravzaprav. Tako vladanje telesom poteka na ravni mišice. Predmet je živčni impulz, mišično krčenje, napetost kinetičnega telesa, izločanje hormonskih tekočin. Če bi torej izhajali iz mišice, ne iz zakona, bi se premestili na način, na katerega so v politični misli problematizirali nasilje. Avtorica pa govori o prehodu k obrambnemu nasilju, tu je zastavek samo življenje. O fizičnem nasilju razmišlja kot o praksi upora. Zato je zgodovina samoobrambe »polarizirana avantura«. Avtorica obuja spomin na boje sužnjev, samoobrambo feministk, na bojne tehnike, ki so jih v Vzhodni Evropi izdelale judovske organizacije v obrambo pred pogromi.

Še več, avtoričino izhodišče razmišljanja, ki ga je razgrnila v knjigi, je bilo tudi v njeni lastni zgodovini in v njenem lastnem izkustvu telesa. Na podlagi (tudi lastne) teoretične in politične omike je prišla do utemeljitvene ideje, po kateri se razmerja oblasti »ne morejo nikoli popolnoma in situ omejiti na že kolektivna soočenja, temveč se dotikajo živetih izkustev dominacije v intimi spalnice, na ovinku vhoda v metro, za navidezno spokojnostjo družinskega snidenja«.

Za nekatere je vprašanje obrambe permanentno vprašanje in ne izgine, ko preneha politična mobilizacija. Je del nepretrganega živetega izkustva, sama to imenuje fenomenologija nasilja. Gre tudi za feministični pristop v ustroju razmerij oblasti in zajema to, kar tradicionalno velja za predpolitično in zunajpolitično. Dogaja se v vsakdanu, v intimi afektov besa, ki jih zapiramo vase, v samoti živetih izkustev nasilja. Proti takemu nasilju, zapiše avtorica, izvajamo samoobrambo, vendar ne nosi take oznake.