»Biti pesnik pomeni predvsem poslušati klic«

Jure Jakob, rojen leta 1977 v Celju, je magister primerjalne književnosti, nagrajeni pesnik in esejist. Leta 2004 je za prvenec Tri postaje prejel nagrado zlata ptica, leta 2016 pa za knjigo esejev Hiše in drugi prosti spisi kritiško sito in nagrado Marjana Rožanca.

Podpisal je še zbirke Budnost (2006), Zapuščeni kraji (2010) in Delci dela (2013), leta 2010 tudi monografsko študijo Otroški ­pogled: elementi dvoglasja v avtobio­grafskem pripovedništvu Lojzeta Kovačiča. S soprogo, ilustratorko Anjo Jerčič Jakob, je tudi soavtor pesniških slikanic za otroke Morje, Skrivni gozd in Tri vrane s platane.
 

V pogovoru za Literaturo ste ­po­ezijo razložili kot nekaj, kar 'se ne dogaja v ploskovitem, ampak večdimenzionalnem prostoru', in da nas ravno zato 'odpira za svet ter za druge in drugačne svetove'.

Res je. Pesem doživljamo: ko jo beremo, jo izkušamo celovito, nagovarja nas na spoznavni, čustveni in čutni ravni. Seže nam v srce, kot radi rečemo, ali pa jo čutimo v kosteh. In ko jo začutimo, se v nas nekaj razklene, na novo zaživimo. Bogatejši smo za še eno izkušnjo, včasih celo za novo spoznanje, velikokrat nam pesem utrne kako novo vprašanje, nekaj na novo osvetli, nekaj tako zasenči, da si komaj upamo dihati.

Vse to se zgodi, ker je človek obrnjen čezse, v presežno, onkraj poznanih dimenzij, zasukan v neznano. Če ne bi bil, bi bila pesem nekaj najbolj nesmiselnega na svetu (za mnoge je). In pesnik ne bi bil niti nadležen parazit, ki sitno pika v lepo zagorelo telo menjalne ekonomije (kar za mnoge je), ampak nekaj nemogočega. S tem, ko nas pesem odpira za druge in drugačne svetove, nas obenem spodbuja, naj do lastnega vzpostavimo vsaj nekaj zdrave distance. Skupaj z Rilkejem skromno in vedro ugotovimo, da nismo zelo zanesljivo doma / v pojasnjenem svetu.
 

Berem, nekoč ste o sebi rekli, da ste pesnik v družbenem smislu in da pesem kar sili in čaka. Kakšen je vaš postopek? Prejšnji teden je Ivo Svetina za Književne liste povedal, da je prvi verz podarjen, potem pa se začne trdo delo. Kako je pri vas?

Ugibam, kje ste kaj takega prebrali, in brskam po spominu, kdaj sem kaj takega rekel in kaj naj bi pomenilo biti pesnik v družbenem smislu, pa ne pridem prav daleč. Biti pesnik pomeni predvsem poslušati klic. Mnogi ga slišijo, a bolj redki se odločimo, da ga bomo poslušali, gojili in mu posvetili svoje najboljše moči. Pesniški poklic – tudi v primerjavi z drugimi umetniškimi poklici – je bil vedno na robu družbeno kodificiranih vlog, v vseh civilizacijah in zgodovinskih obdobjih je nastopal kot nekakšen ekscentrični privesek obstoječe družbeno-ekonomske ureditve.
To se verjetno ne bo spremenilo, saj izhaja iz narave pesnjenja, ki ni le veščina, ki bi se jo dalo priučiti, potem pa s trdim delom po istem kopitu v nekakšnem pesniškem podjetju prešerno razvijati naprej, ampak tudi dar. Lahko le ponovim za Ivom Svetino: vsaka pesem je do neke mere podarjena. S tem seveda polagam v usta argument tistim, ki so dosegli, da je literarno ustvarjanje (pa tudi mnoga druga poštena intelektualna opravila) eno od najbolj podplačanih početij v naši državi. A čeprav tvegam, da jim bo tako voda še lepše tekla v mlin, se v resnici bolj kot tega tveganja bojim dejstva, da so jim argumenti zadnja skrb.


 

V eni od kritik Lakote so bile omenjene natančnost, zrela samozavest in izčiščena lepota vaše poezije. Kako pišete, z veliko popravljanja, v enem dihu?

To se od pesmi do pesmi razlikuje. Precej je odvisno tudi od zunanjih okoliščin, v katerih vsakokrat pišem, še bolj pa od s prejšnjim povezane notranje zbranosti. Dobro je imeti lastno sobo – se strinjam z Virginio Woolf. Šele v njej lahko pesmi, ki zahteva popolno in brezkompromisno predanost, ustrežeš. Se ji posvetiš. Ji prisluhneš in garaš, dokler ni zadovoljna, dokler se ti cela ne pokaže. Približno polovica pesmi iz Lakote je nastala v lastni sobi (no, sobi, ki je bila en mesec izključno moja). Te so se rodile v enem kosu, v prvem dihu, napisane v velik, črn zvezek, v svežih, obetajočih jutrih. Ob popoldanskem čaju sem jih prepisal na sosednji list tega zvezka s skoraj zanesljivim občutkom, da vem, kaj prepisujem. Zato sem kako malenkost izpustil, kako dodal. Zvečer sem jih pretipkal. Potem par mesecev pustil ležati. In pred objavo le izjemoma še kaj spremenil.
 

O citatih v Lakoti, ki delijo zbirko na enote, ste v istem pogovoru omenili, da so nekakšni smerokazi po krivuljah, ki so zarisane okoli skupnega središča, navrgli ste tudi, da so pesmi v novi zbirki nastale tudi ob pogovoru s tistim, kar ste brali v času ustvarjanja. Kaj je po vašem mnenju vpliv, kako prenika od enega avtorja k drugemu?

Ko te nekaj, kar prebereš, nagovori, se odpre nekakšen kanal. Če še malo počakaš, če se ti zdi vredno, če okusiš, da se tu da odžejati, se bo nekaj vode skozi ta kanal nakapljalo tudi vate. Osvežil si se, dobil nove moči, kot napojena bilka se veselo postaviš pokonci in rasteš naprej. To je vpliv. Viri, iz katerih zajemaš, so raznoliki, velikokrat presenetljivi, velikokrat nasprotujejo tistemu, kar bi na prvi pogled lahko obveljalo za tebi odgovarjajoče, tebi podobno, tebi sorodno. Najgloblje sorodnosti so velikokrat najbolj skrite. Posebno in zanimivo vprašanje je tudi, kdo koga najde. Velikokrat se trudiš in iščeš, odpiraš knjige in bereš, pa ostane vse suho. Včasih pa lepega dne, ne da bi si karkoli obetal, nekaj odpreš in te kar posrka in preplavi.
 

Katere avtorje cenite? H katerim se – poleg Thomasa Bernharda, ki ste ga že omenjali – vračate?

Avtorjev, ki jih cenim, je ogromno. Tako kot mnogo pesnikov in pisateljev pred mano bi lahko tudi sam napisal nekakšen roman o knjigah, ki so me zaznamovale: zahvalno pismo pesnikom in pesnicam, pisateljicam in pisateljem, katerih dela so mi polepšala življenje. Predstavljam si, kakšen užitek bi bil takšno pismo pisati; se ure in dneve in tedne predajati spominom na najboljše, kar si lahko človek zamisli. Ali pa tudi ne, navsezadnje se po presenetljivosti malokaj kosa z muhavostjo spomina. Pa tudi – rad bi še kaj odkril in se še s čim srečal, preden se znova predam preizkušnjam vračanja. Čeprav, po drugi strani, se kdaj vračamo enostavno iz nuje; ker smo zašli, ker ne vemo več, kam naprej. Takrat se vrnemo domov. Tistih avtorjev, ki držijo dom pokonci, je malo manj, in tudi odkrijemo jih pozneje, saj ležijo čisto spodaj, vzidani v temelje. Tam so, zanesljivi, tudi kadar se dom poruši, a potem seveda zasuti, dvakrat skriti. ​

​Zanimivo, da ste našli ravno ­Thomasa Bernharda.

​Res je, zelo ga cenim, včasih sem mu prav zavidal, da zna biti tako strupen in pretiran, v isti sapi pa dostojanstven in poln nekakšne radodarne, gosposke miline. V nagrajeni zbirki, ki je povod za tale pogovor, ga pa seveda ne omenjam. Kdor jo odpre in vsaj na hitro preleti, zlahka opazi, da njene pesmi dolgujem tudi Josipu Murnu, Toonu Tellegenu, R. S. Thomasu, Denise Levertov, Tonetu Škrjancu in Tomažu Pengovu.
 

Kam po Lakoti?

H Kruhu? Bog ve.