Žiga Golob: Življenje v senci kontrabasa

Gotovo ste ga opazili. Žiga ­Golob na odru stoji zadaj, ob kontrabasu,­ s katerim spremlja najboljše domače in številne tuje glasbenike. Skromen, nikoli ne sili v ospredje, je hrbtenica ritma številnim nastopajočim.
 

Pred kratkim ste izdali svoj novi samostojni album Spaces II. ­Kakšen album je to?

Je del serije albumov solističnih improvizacij, ki še vedno nastaja. Pred nekaj leti sta prijatelja Jernej Babnik Romaniuk in Primož Vižintin blizu Ljubljane pri Zalogu v hribih odkrila kompleks zaklonišč. Zgrajen je bil po drugi svetovni vojni za državno vodstvo. Vendar teh niso do konca zgradili, ker so se lotili tistih v Kočevski Reki. To so tunelaste dvorane, visoke in obokane. Tista, v kateri smo snemali, je dolga 50 metrov. Naredili smo večstezni posnetek, ker so mikrofone postavili različno, čeprav nastopava le jaz in moj kontrabas. To je dvorana z izjemnim odmevom in sta tako igranje kot poslušanje unikatna izkušnja. Občutek imaš, da si sredi zvoka. Zvok pa ne prihaja od nikoder.

 

S kontrabasom sodelujete na številnih tujih posnetkih. Teh se je nabralo za več kot sto albumov. Zven samostojnega kontrabasa je nekaj posebnega, mar ne?

Vsak inštrument, ko je sam, lahko poslušalci poslušajo drugače in bolj podrobno spoznajo njegov zven. Prav tako ni dialoga. V skladbah z več inštrumenti običajno obstaja dialog med njimi. Ko je inštrument sam, ima več izrazne svobode. Solistični album s kontrabasom je pri nas in po svetu še vedno redkost.
 

Kako in kje se je začela vaša ­glasbena pot?

Odraščal sem v družini, v kateri pred mano ni bilo poklicnih glasbenikov. Bila pa je vedno velika naklonjenost do glasbe in umetnosti. Moj oče je iz tehnične stroke, lesostrugar in arhitekt, mama je etnologinja, umetnostna zgodovinarka. Z bratom so naju veliko vozili na koncerte, na izletih smo si vedno ogledali lokalne kulturne znamenitosti. Koncerti so bili različnih zvrsti. Eden izmed prvih, ki se ga kolikor toliko jasno spomnim, je bil nastop pianistke Irene Grafenauer z orkestrom v Slovenski filharmoniji. Prav tako smo bili redni gostje letnih koncertov Big Banda RTV Slovenija, takrat še z Jožetom Privškom. In še veliko vmes.
Brat je bil tri leta starejši. Pravijo, da je nekega dne prišel domov in dejal mami, da bi šel v glasbeno šolo. On mi je bil vzor in sem še jaz hotel v glasbeno šolo, ki sem jo začel obiskovati s petimi leti. Doma so naju vedno podpirali pri glasbenih prizadevanjih.
 

Je bil kontrabas vaša prva izbira?

V glasbeni šoli sem se najprej učil igrati blok flavto, nato kitaro in šele pozneje kontrabas. Učenje inštrumenta in igranje v glasbenih zasedbah se mi nikoli ni zdelo pomembno zato, da bi lažje prišel do punc. Vem, da to ne zveni seksi, vendar je bila glasba moj edini motiv.
Ko sem se že učil kitaro, sem se v osmem razredu osnovne šole začel učiti še kontrabas, prej sem že igral baskitaro. Brat, ki je bil bobnar, je imel glasbeno skupino brez basista. Ko so videli, da znam igrati kitaro, so mi ponudili mesto v zasedbi, če postanem basist. V osnovni šoli sem imel krasnega učitelja glasbe Slavka Žusta, ki mi je povedal, da je pred baskitaro obstajal kontrabas. Nekaj časa sem se zmrdoval nad to idejo, saj se mi je to zdel inštrument za starejše gospode.
Ko sem naslednjič šel na enega od koncertov big banda, sem načrtno opazoval kontrabasista in se mi je to zdelo fino. Ko je bil brat na srednji glasbeni šoli na Vegovi, so imeli šolski orkester, v katerem je igral timpane. Ker so bili preveliki in niso mogli skozi vrata, smo šli tja z očetom in orodjem, ki je vrata nekoliko 'razširil'. Tam sta bila v dvorani dva kontrabasa in enega sem prijel ter poskusil igrati nanj. To je bilo tako fino, da sem od takrat naprej predan kontrabasu. Z njim sem končal srednjo glasbeno šolo oziroma – kot se danes temu reče – konservatorij.


 

Verjetno ste se učili tudi ob sodelovanju z drugimi glasbeniki?

Seveda in se še. Udeležil sem se še nekaj delavnic v tujini. Veliko srečo sem imel, ker sem se prikazal na sceni v obdobju, ko ni bilo veliko kontrabasistov, mladih pa sploh ne. Sprva sem v skupinah igral baskitaro. Takrat sem začel sodelovati z Big Bandom RTV Slovenija, še pod vodstvom Jožeta Privška. Prvi veliki koncert z njim sem odigral v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, ko sem bil star sedemnajst let. Poleg sodelovanja s tem big bandom je bila odmevna še manjša zasedba Ljubljana Jazz Selection, ki jo je vodil pokojni trobentač Petar Ugrin. To sta bili zame dve veliki šoli.
Kar naenkrat sem igral z ljudmi, ki sem jih kot otrok poznal s teh koncertov in s televizije. Moral sem se zelo potruditi, da sem upravičil njihova pričakovanja in stopal vštric z njimi. To so bili mojstri z veliko koncertne kilometrine, jaz pa skorajda brez. To je bila krasna šola, ki me ni nič stala, včasih so mi celo plačali, da sem igral z njimi. (Smeh.)
 

S pokojnim bratom sta bila vrsto let zvočna hrbtenica Kreslinovih Malih bogov.

Nekaj časa sva bila hkrati v zasedbi. Kot basistu se mi zdi, da je z vsakim bobnarjem drugače igrati. Lahko celo tako drugače, da se ne izide. Lahko smo veliki prijatelji, ampak če ne gre, ne gre. Včasih se pač glasbeno ne ujamemo.
Z bratom sva se pri igranju ujela na poseben način. Tehnično­ sicer ni bil najboljši bobnar, s katerim sem igral, s čimer bi se gotovo strinjal. Sicer pa tehnična podkovanost ni tako usodna, ker so pomembne tudi druge stvari. Najino skupno igranje je prevevala posebna mehkoba, pa če smo še tako 'žgali'.
 

Praviloma je ob vas kontrabas, občasno, kot v Los Hermanos muy simpáticos, pa si spet nadenete električno baskitaro. Kako ste zašli v ta nenavadni glasbeni projekt?

Tako, da sem ga ustanovil. (Smeh.)
Najprej je to bil trio, v katerem sta bila še tolkalist Blaž Celarec in multiinštrumentalist Boštjan Gombač. Od začetka je bilo jasno, da s to zasedbo ne mislimo resno. Glede imena je bilo tako, da sem imel preblisk, zakaj bi morala vsa imena glasbenih zasedb zveneti angleško. Špansko govorečega občinstva je za pol milijarde. Trg je ogromen in samo čaka na nas. (Smeh.)
 

Ste redni član številnih zasedb, poleg tega sodelujete pri različ­nih glasbenih projektih. Kako vam uspeva vse to časovno in ­glasbeno uskladiti?

V bistvu … (globoko zavzdihne) imam zelo preprosto vodilo. Tisti, ki me prvi pokliče, da bi 15. maja hotel nekje nastopiti z mano in če sem takrat prost, mu rečem – ja. Tudi če nekdo pride kasneje in mi reče, da mi da petkrat več denarja za nastop z njim tistega dne, odvrnem: ne, hvala, ker sem že drugemu obljubil. To je prišlo spontano. Ker igram na res veliko koncih, sem imel v teh letih presenetljivo malo primerov, da so se mi poti tako prekrižale, da je bilo to neizvedljivo. Največkrat se mi je to dogajalo, ko sem imel premalo nastopov in sem komaj preživel.