Virtuoz na violini in violi, violončelist po duši

Četrtega julija se v Cankarjevemu domu obeta romantični večer. Z Orkestrom Slovenske filharmonije, ki ga bo vodil nemški pianist in dirigent Christoph Eschenbach, bo nastopil mednarodno uveljavljeni violinist litovskih korenin Julian Rachlin ter izvedel Adagio Antona Lajovca, Brahmsov Koncert za violino v D-duru, op. 77 ter Simfonijo št. 5 v e-molu, op. 64 Petra Iljiča Čajkovskega.

Julian Rachlin je čudežni deček, ljubljenec občinstva in kritikov, navdih mnogim in mednarodna zvezda. V sproščenih pogovorih z novinarji rad pripoveduje anekdote o svojih glasbenih začetkih ter jih začini z dobro mero humorja. Rodil se je v Vilni, prestolnici Litve, leta 1974 – ko je bila v Bordeauxu res slaba vinska letina, je pripomnil. Violino je držal v rokah in igral, še preden je začel dobro tvoriti stavke. Je eden od tistih glasbenikov, ki se natanko spomnijo, kdaj jih je glasba posrkala v svoj svet in kako.

Komaj dveletni malček se je nič hudega sluteč igral v sobi in naenkrat zaslišal čudežne zvoke, ki so ga popolnoma prevzeli. Oče in mama sta na gramofonu vrtela sveže izdan LP Dvořákovega koncerta za violončelo v izvedbi Mstislava Rostropoviča z Berlinskimi filharmoniki, ki jim je dirigiral Herbert von Karajan. Mali Julian je okobal sedel za dežnik in začel s palico gosti po njem. »Ko se je štiridesetminutni koncert izpel, sem staršem pokazal na gramofon, kar je pomenilo, naj posnetek zavrtita še enkrat. In tako sem lahko sedel ves dan in v nedogled poslušal ta koncert,« je povedal. Še danes je to njegov najljubši koncert, mama in oče pa sta se ga naposlušala. Tako zgodaj se je začela obsesija s klasično glasbo. »Če vam povem po pravici, in naj to ostane med nama,« se je Rachlin pošalil v enem od intervjujev, »violina sploh ni moj najljubši inštrument.« Od nekdaj si je namreč želel postati violončelist, kot njegov oče. A nekega dne sta ga obiskala babica in dedek ter mu potisnila v roke violino, rekoč, tu imaš svoj violončelo. Da je inštrument manjši, ker je majhen tudi sam, se je dveletniku zdelo logično, in tako je na violino igral kot na vio­lončelo in prevaro spoznal šele pozneje.

Vse je v perspektivi

Ob trditvi, da je glasbeni genij, je le skromno zamahnil z roko: »Bil sem navaden otrok, le tako se je obrnilo, da sem začel nastopati zelo zgodaj.« Dirigenti Lorin Maazel, Zubin Mehta in Mariss Jansons so bili njegovi glasbeni očetje, ki so ga spremljali od prvih glasbenih korakov ter, kot je dejal, »tvegali« in ga s trinajstimi leti postavili pred orkester za solista na večjih koncertih. Leta 1990, star petnajst let, je posnel prvo ploščo pod taktirko Zubina Mehte. Kasneje je študiral pri Borisu Kuschnirju na Univerzi za glasbo in uprizoritvene umetnosti na Dunaju, kamor se je z družino preselil iz Vilne.

Približno takrat si je vzel k srcu nasvet, ki mu ga je dal Rostropovič, z njim pa ga je delil Prokofjev. »Čisti svoj okus tako pogosto, kot si čistiš zobe. Kar je pomenilo, da nikoli ne smeš zaspati na lovorikah. Četudi se ti zdi, da nekaj obvladaš, še vedno obstajajo načini, kako to storiti bolje, drugače. Vedno moraš biti odprt za spremembe, ne pa vse življenje početi stvari vedno enako,« je dejal.

Zaradi tega spoznanja in ker ga obsesija z violončelom ni minila, se je naučil igrati še violo – »to je najbližje violončelu, kar sem prišel,« se rad pošali. O tem, da bo igranje viole blagodejno vplivalo na njegovo virtuoznost na violini, ga je prepričal mentor Pinchas Zukerman, pri katerem se je zasebno izpopolnjeval v New Yorku v devetdesetih letih. Z violo je prvič nastopil leta 2000. »Ko zamenjaš inštrument, je to morda še najbolj podobno temu, ko spregovoriš v drugem jeziku. Z vami lahko govorim rusko, nemško ali angleško,« je nekoč tekoče v vseh treh jezikih razložil novinarju.

Čeprav inštrumenta prihajata iz iste družine, je lažje presedlati z vio­line na violo kot obratno, je dejal, a se trudi oba »jezika«, violo in violino, govoriti enako dobro, zato se, ko sestavlja repertoar, ozira predvsem na glasbo. Zdaj kot profesor na dunajski univerzi, svoji nekdanji šoli, to prakso prenaša na študente – vsi igrajo tako violino kot violo. »Menim, da bi vsak violinist moral igrati tudi violo, to ti da drugo perspektivo. Kot glasbenik se tako razvijaš, tehnično izpopolnjuješ. Z izmeničnim igranjem violine in viole se naučiš veliko o hitrosti igranja in barvi tona. Pri tehniki je roka, ki drži lok, najpomembnejša, je kot roka, v kateri slikar drži čopič,« je dejal.

Julian Rachlin igra na Stradivarijevo violino iz leta 1704. FOTO: arhiv Festivala Ljubljana

Dirigent po mamini strani

Če je igranje na violino in violo kot govorjenje dveh jezikov, je dirigiranje povsem drug svet, je dejal Rachlin. »Kot bi primerjali nogomet in tenis,« je pojasnil glasbenik, ki se je v mladosti spogledoval tudi z idejo, da bi postal nogometaš. Z enako resnostjo kot vsega, česar se je lotil v življenju, se je približno pred dvema desetletjema vrgel v študij dirigiranja. Jabolko tudi v tem pogledu ni padlo daleč od drevesa, saj je njegova mama Sophie Rachlin na sanktpeterburškem konservatoriju diplomirala iz zborovskega dirigiranja, v razredu slavnih ruskih dirigentov Valerija Gergijeva, Semjona Bičkova ter Marissa Jansonsa. A najprej ni pomislil, da bi se dirigiranja učil od mame. »Mama je mama,« si je mislil in klonil šele, ko mu je Jansons namignil, da bi bilo to vendarle pametno. »Bil sem presenečen nad njenim znanjem in metodami učenja,« je kasneje priznal.

Vseeno pa je po lekcije zahajal k drugim maestrom, Jansonsu, Danieleju Gattiju, Leonardu Slatkinu, Donaldu Runniclesu in Riccardu Chaillyju. Zdaj že nekaj let izpopolnjuje svoj dirigentski repertoar z deli skladateljev od Berlioza in Brahmsa do Rimskega - Korsakova. »Dirigiranje je velika odgovornost, a tudi čudovita izkušnja, ko deliš glasbo s celotnim orkestrom. To je prelepo skupno potovanje od prve vaje do zadnjega koncerta,« je opisal svojo dirigentsko izkušnjo. »Nikoli nisem bil le klasični violinist, ki bi do onemoglosti preigraval Brahmsa, Čajkovskega in Beethovna. Rad poučujem in nor sem na komorno glasbo. Zdaj pa kot dirigent doživljam glasbo še z drugega zornega kota,« je dejal Rachlin, ki je prvo dirigentsko službo nastopil leta 2015 kot glavni gostujoči dirigent britanske Royal Northern Sinfonie.

V več kot tridesetih letih nastopanja z različnimi orkestri in dela z dirigenti ima predvsem kot solist za sabo bogate izkušnje. Prepotoval je skoraj vse celine ter kot solist igral z dvajsetimi orkestri. Uspehe je žel z Münchenskimi filharmoniki, Losangeleškim simfoničnim orkestrom pod vodstvom Mehte, Orkestrom Marijinega gledališča pod taktirko Valerija Gergijeva, Simfoničnim orkestrom iz Osla s Klausom Mäkelo, pa s Sanktpeterburškimi, Bostonskimi, Montrealskimi in Pittsburškimi simfoniki ter Filharmoničnim orkestrom milanske Scale. V zadnjih letih koncertira tudi z ženo Sarah ­McElravy, ki je priznana violinistka in ­violistka.

Pred dvajsetimi leti je v Dubrovniku ustanovil svoj festival ter ga poimenoval Julian Rachlin in prijatelji. Pod tem imenom deluje tudi fundacija za podporo in izobraževanje mladih glasbenih talentov. Pred nekaj leti je bil imenovan za umetniškega vodjo festivala Jesensko zlato v znameniti palači Esterházy v Železnem (Eisenstadt) v Avstriji.

Tudi klasiki se zabavajo

Rachlin ne verjame v lažje in težje skladbe. Če bi bilo po njegovem, bi besedo lahek črtal iz besednjaka, ko je govor o klasični glasbi. Glasbeniku, ki se ogreva s Paganinijevimi 24 kapricami za solo violino, pri tem ne gre oporekati. Ko ne vadi ali nastopa, rad kuha, igra tenis in plava. Pravzaprav hotele na turnejah izbira po velikosti njihovih bazenov, je razkril v nekem intervjuju. Novinarjem rad ustreže s podrobnostmi iz svojega življenja. Tako, denimo, vemo, da ne mara hribolazenja, čeprav rad smuča, da ima rad dobro rdeče vino in mu zanj ni škoda denarja ter da je na splošno hvaležen, vesel in optimističen človek, ki se veseli vsakega novega dne. O uspehu in denarju ni nikoli sanjaril, pač pa je le delal to, kar ima rad.

Njegov najstrašnejši trenutek v življenju je bil, ko je zlomil lok. Najsrečnejši pa je, ko stopi na oder in igra. Njegov najljubši glasbenik je dirigent Carlos Kleiber, najljubša skladatelja pa Mozart in Bach. Najslavnejša oseba v njegovem telefonskem imeniku je bil Sean Connery, a prav gotovo ni sameval, saj se Rachlin dobro znajde tudi med filmskimi zvezdami. Preizkusil se je tudi kot igralec in odigral Paganinija v miniseriji Napoleon ob Isabelli Rossellini, Gérardu Depardieuju in Johnu Malkovichu. Malkovich se je pojavil tudi v vlogi neusmiljenega kritika v mokumentarcu Noseland (2012), v katerem je svoje kritiške osti zabadal v Rachlina in drugo »klasično židov­sko zalego«. Gre za satirični dokumentarno-igrani film, v katerem poleg Malkovicha, Rogerja Moora in glasbenih kolegov, med katerimi je violončelist Mischa Maisky, igra tudi Julian Rachlin (sicer je film tudi produciral). Skupaj odpravljajo tabuje in dogme klasične glasbe, rušijo famo klasičnih glasbenikov ter se ob tem požvižgajo na politično korektnost.

Julian Rachlin bo na Ljubljana Festivalu igral tudi Johannesa Brahmsa, ki je napisal en sam vio­linski koncert ter ga posvetil prijatelju, madžarskemu violinskemu virtuozu Josephu Joachimu; ta je za koncert prispeval solistično kadenco. Rachlin jo bo interpretiral na svoji Stradivarijevi violini, ki je stara 318 let.

Christoph Eschenbach velja za dirigenta, ki spaja intelekt z edinstvenim čustvenim nabojem. FOTO: Luca Piva

Christoph Eschenbach velja za dirigenta, ki spaja intelekt z edinstvenim čustvenim nabojem. FOTO: Manu Theobald