Nenad Firšt je številnim nagradam in priznanjem letos dodal najvišje strokovno priznanje, Kozinovo nagrado, ki jo podeljuje Društvo slovenskih skladateljev (DSS). Firštov opus je obsežen, več kot polovica od dvestotih skladb je za godala, nagrado je prejel prav za zaokrožen godalni opus. Piše na roko, da uri notranji posluh. Delo skladatelja razume predvsem kot delo kvalificiranega zapisovalca glasbe, ki že obstaja. Nekje.

»Skladatelj izkorišča vse barvne in zvokovne možnosti godal, velikokrat s kratkimi, ostrimi domislicami, ki jih na drugi strani omili s toplo zvočnostjo godal. Njegov neposredni glasbeni izraz je tako močen, da kljub atonalnosti prepriča vsakega poslušalca,« je v obrazložitvi nagrade zapisal predsednik komisije za nagrade in priznanja DSS Tomaž Habe. Firštovo največkrat izvajano in posneto delo je skladba za solo violino Something wild. Napisal jo je na predvečer diplomskega koncerta, poleg kompozicije je namreč študiral violino. Že večkrat je iskreno in vedno z nasmeškom povedal, da njegova izvedba ni bila najboljša, do danes pa so skladbo igrali malodane po vsem svetu, ­dokumentiranih je več tisoč izvedb.

Poklic, ali bolje, poklicanost skladateljev ga je privlačila. Še danes je strasten bralec, kot otrok je bral biografije skladateljev. »To je bila verjetno moja prva literatura. Prebiranje o Mozartu, Bachu, Schubertu. Potem sem začel sam zapisovati glasbo. Ko sem bil star dvanajst let, je šolski orkester že igral moje prve skladbe. Najprej sem napisal muzikal, ki ni bil izveden v tej obliki, ampak sem spisal suito za komorni orkester, ki so jo večkrat izvajali. Od takrat nisem nehal zapisovati glasbo.«
 

V službi glasbe

Sprva je v glasbeni šoli igral harmoniko, potem se je zapisal violini. Igral je v godalnem kvartetu, letos pa mineva trideset let, odkar vodi Celjski godalni orkester, katerega članica sem tudi avtorica tega prispevka. Firšt je pri glasbenem (po)ustvarjanju neprizanesljiv in neizprosen. Gre za dolžnost: »Smo v službi glasbe. V odnosu do glasbe moramo biti brezkompromisni. Nisem dirigent zato, ker bi se mi zdelo fino biti dirigent in nastopati. Tam sem zato, da poustvarjam glasbo najbolje, kot jo lahko v danem trenutku, ker si glasba to zasluži. To velja tako za izvajalce kot skladatelje. Ne verjamem, da skladatelj svoj notranji svet na neki romantični način izliva v skladbe. Glasba že obstaja. Je že nekje. Skladatelj pa je kvalificirani zapisovalec. Njegova vloga je, da je čim boljši, da lahko čim več obstoječega dobro uobliči oziroma prenese.«



Stanje v Sloveniji je vedno slabše. »To, kakšno glasbo poslušamo, kaj vse imenujemo glasba, je katastrofalno. Prisotnost kakovostne glasbe je zanemarljiva. Ni bilo vedno tako. Pred leti smo o noči slovenskih skladateljev lahko brali po več člankov v vseh medijih, največkrat kritike. Ni šlo mimo. Ne spomnim se, kdaj sem prebral kritiko iz kakšnega koncertnega ateljeja, iz noči slovenskih skladateljev pa že leta ne.«
 

Disciplina in sistematičnost

Firšt se vsakega dela loti študiozno. Tako so se v skupini Kurja koža, v kateri je igral, lotili ljudske glasbe. »Do ljudskega izročila imam največje možno spoštovanje. To so unikatne stvari neizmerljive vrednosti, kot je vsak jezik, vsa narava. Takrat je bil interes za ljudsko glasbo, več glasbenikov se je s tem študijsko ukvarjalo. Danes je slovenska ljudska glasba dalmatinsko klapsko petje.«

Navdiha za delo v ljudski glasbi ni iskal, prav tako ne vzornikov v drugih skladateljih. So pa bili navdihujoči pogovori s kolegi skladatelji. »Zelo ustvarjalna srečanja sem imel s Primožem Ramovšem, Ivom Petrićem in še mnogimi. ­Iskreno cenim in spoštujem vsakega skladatelja, njegov izraz, ker vem, kako kompleksna je pot do tega, da kaj napišeš. Četudi ni najbolje uspelo.«

Po njegovem delo skladatelja »zahteva predvsem disciplino in sistematičnost«. Kljub tehnologiji vztraja pri pisanju na roko. »Morda je bolj zamudno, ampak zahteva več premisleka, in tako si nenehno urim notranji posluh.« Če bi zapisoval z računalnikom, bi lahko takoj slišal, kako zapisano zveni v orkestru. A Firšt ostaja neizprosen v odnosu do glasbe, »lažja« pot ga ne premami. »Računalniki so super za običajne stvari, da kaj sproti popravljaš. Glasba pa je resna stvar.«