Tony Duckworth: Predstavitveni festivali so vse bolj pomembni

Britanec Tony Duckworth je v glasbenem poslu od začetka osemdesetih let prejšnjega­ stolet­ja. Od takrat je delal na različnih področjih glasbene industrije. Sprva je prodajal plošče v trgovini, nato delal v distribuciji, prodaji, marketingu, digitalni prodaji in vodil založbo. Ljubljanskega Menta se redno udeležuje, ker se zaveda pomena tovrstnih festivalov za razvoj glasbe in glasbenikov.

»Nekateri bodo rekli, da je biti prodajalec v trgovini s ploščami nekaj obrobnega, sam pa menim, da je to bila takrat ena od ključnih služb,« je ponosno poudaril in dodal, da je bil takrat tudi v rock skupini, ki je igrala glasbo iz šestdesetih let.
Zaradi edine Poljakinje, ki se ni hotela preseliti v Veliko Britanijo, se je leta 2004 preselil na Poljsko, kjer je ustanovil podjetje Kartel Music. Ker je imel veliko izkušenj z glasbenim poslom, je hotel tudi na Poljskem delati na tem področju. Zato se je pozanimal, ali imajo založbe, s katerimi je prej sodeloval, predstavnike tudi v tej državi. Ugotovil je, da ne, in tako je začel posel zastopanja neodvisnih glasbenih založb na velikem poljskem trgu, kar je pozneje prenesel na okoliške države srednje in vzhodne Evrope.

Zanimalo nas je, kaj je po njegovem najboljše, kar se je zgodilo v glasbenem poslu v tem obdobju. »Mogoče bo iz ust tako starega možakarja, ki je zelo dolgo v glasbeni industriji, zvenelo nenavadno. Prepričan sem, da je bilo tisto, čemur običajno pravimo digitalna revolucija, nekaj najboljšega, kar se je zgodilo v glasbi. Lahko trdite, da je povsod preveč glasbe, da je prelahko dosegljiva, da jo je lahko delati in izdajati, vendar s tem ni nič narobe. Tako imamo večji izbor lahko dostopne glasbe. To je tudi izbrisalo meje, saj je glasba umetnikov z vseh koncev sveta lahko dostopna. V fizičnem svetu je veliko meja in ovir, v digitalnem tega ni. Tako je Evropa oziroma ves svet en velik skupni oder.«
 

Neodvisni sektor – prijaznejše delovno okolje

Ves čas je dejaven na neodvisnem področju glasbenega posla. Dejal je, da predvsem zato, ker zaposlenim nudijo prijaznejše delovno okolje. V neodvisni glasbeni založbi se gotovo naučiš več, saj zaposlijo manj osebja in se mora vsak spoznati na več stvari. Z rastjo in razvojem podjetja tudi rasteš kot človek. »Gotovo pa se ukvarjamo s precej boljšo glasbo. Ne bi mogel biti tako predan glasbenici, kot je Taylor Swift, kot sem lahko na primer Mosesu Sumneyju.«

Neodvisni sektor glasbene industrije je po njegovem čedalje bolj ustvarjalen, izviren in vodilen v spremembah. Zagon je dobil s pojavom punka in novega vala, ko velike založbe niso hotele izdajati glasbe, ki je niso razumele. Tako so nastale založbe, kot so Mute, Beggars Banquet Records, 4AD in podobne. Meni, da je zdaj pravi čas za neodvisne založbe, saj se, recimo na Poljskem, obeta, da bo kmalu prodaja glasbe neodvisnih založb presegla prodajo velikih glasbenih založb.

Je vodja skupine Pias za Poljsko in vzhodno Evropo. Zanimalo nas je, kaj zdaj počnejo in ali so povezani z založbo Play It Again Sam. »To je pa res dobro vprašanje, saj to ni jasno niti nekaterim zaposlenim v Piasu. Pias je skupina, ki ima lastne glasbene založbe, med katerimi je Play It Again Sam naša vodilna, založba Different Recordings je bolj elektronska, Harmonia Mundi pa celo klasična. Imamo tudi zadrugo Pias, v kateri je skupina glasbenih založb, ki jih sofinanciramo in jim pomagamo pri poslih in distribuciji ter prodaji glasbe. Tretji steber skupine je ukvarjanje z glasbeniki in storitvami za založbe. Tako smo izdali zadnji album skupine Faith No More, Archive, Partisans, Cigarettes After Sex ...«