Tomislav Jovanović - Tokac: Pohvale in pritožbe na račun skupine Dan D

Zasedba Dan D je ena od tistih­ v slovenskem glasbenem prostoru,­ ki se trudijo z drugačnimi ­pristopi, tako zvočnimi kot oblikovalskimi. Zato ne preseneča, da so nova albuma Milo za drago ter Knjiga pohval in pritožb izvrstno zapakirali, prvega v milo, drugega v knjigo. Zasedba deluje v postavi Dušan Obradinovič - Obra (bobni), Marko Turk - Tučo (kitara), Boštjan Grubar - Bošti­ (klaviature), Nikola Sekulović (baskitara) ter pevec Tomislav Jovanović - Tokac, s katerim smo se pogovarjali.
 

Nocoj boste nastopili v Križankah. Dobro se je vsake toliko vrniti na ta prestižni oder, mar ne?

Ne da bi preračunavali, smo ugotovili, da smo v Križankah nastopili pred desetimi leti. O ponovnem koncertu smo razmišljali že nekaj let. Novi album je dobra priložnost za to, saj potrebuje nekaj več ekstravertiranosti, glede na to, da smo nove pesmi skoraj dve leti predstavljali občinstvu le v intimnem okolju našega prostora za vaje. Zdelo se je, da jih imamo le zase in za tistih nekaj ljudi, ki so romali k nam z vseh koncev Slovenije. Zdaj bi jih radi končno predstavili širšemu občinstvu. Imate prav, to je res eden od lepših odrov in koncerta se veselim, privilegij je nastopati v Križankah.
 

Konec prejšnjega leta ste izdali album Milo za drago, pred kratkim še enega, Knjiga pohval in pritožb, na katerem ste ponudili precej predrugačenih pesmi z novega albuma. Kaj vas sili k niansiranju lastnih skladb?

Mislim, da je to predvsem komunikacija s potencialnimi poslušalci. Trudimo se biti drugačni in želimo si, da bi jih naš glasbeni izdelek vznemiril, že ko bi ga dobili v roke, ter da bi ga začutili kot del nas.
 

Projekt Tiho je bil gotovo eden od bolj bizarnih na domači rockovski­ sceni, potem pa ste morali še prvih sto avdiokaset zapakirati v polena jelše?

Takrat smo se prvič odmaknili od naše stalnice. Moram reči, da smo se do tedaj dodobra nasitili preigravanja ene in iste skladbe, ki je že nam zvenela zlajnano … Bili smo blizu razpada. To ni nič posebnega, vsake toliko pridemo do tega … (Smeh.)
 

Kot vsaka normalna glasbena skupina. Tudi The Rolling Stones razpada že petdeset let …

Da, to je normalen življenjski proces. Konstanta. Projekt Tiho je bil priložnost, da se ne odtujimo in da nekoliko poskrbimo zase. Do takrat smo dobili veliko priznanj za naše delo, in potem nismo bili več prepričani, kaj je res naša vrednota. Zato je bil radikalen poseg nujen in smo šli oblat polena.
 

Tudi Lou Reed in Bob Dylan sta na koncertih izvajala predrugačene pesmi, ki smo jih prepoznali šele pri refrenu. Gotovo je lahko dolgčas, ko moraš znano pesem vztrajno izvajati na isti način.

Gre za to, da bistvo pesmi ostane isto, ne moreš namreč spremeniti besedila. Glasbeni pejsaži so pa relativna stvar in se spreminjajo skozi leta. Jaz vsekakor nisem isti človek kot pred dvajsetimi leti. Zato zdaj drugače doživljam te pesmi, to je kot življenje. Vse to gotovo odseva tudi v interpretaciji in pri ustvarjanju nove glasbe.
 

Milo za drago ste dobesedno zapakirali v milo. Očitno imate močen marketinški oddelek, ki se domisli take bizarnosti?

Mi smo najmočnejši marketinški oddelek. (Smeh.) Ne dovolimo svetu okrog nas, da bi nas prepričal, da bi se vse dalo narediti lažje. Več neumnosti ko počnemo, bliže ko smo razpadu, več samostojnosti in svobode si lahko privoščimo. To je vedno hoja po robu. Če bi bilo drugače, bi se nam zdelo, da je vse brez smisla.


 

Ko sem pisal oceno albuma Milo za drago, ki sem ga razglasil za album tedna, sem končal z besedami, da je to zrel izdelek glasbenikov v najboljših letih. Ste v najboljših letih?

Ne vem, kaj to pomeni – najboljša leta. Lahko da še pridejo … Dokler sem živ, tega ne bom vedel. (Smeh.) Na sodni dan bom na smrtni postelji lahko dejal: Zdaj vem in …
 

Decembra lani ste bili posebni gostje v oddaji Izštekani Jureta Longyke. Kako vam zvenijo vaše pesmi, ki jih po svoje prežvečijo druge zasedbe?

Resnično drugače. Zanimivo je, da pri tem opaziš, kakšna je senzibilnost nekega izvajalca, kako nas razume in čuti. Ene različice so mi bile bolj, druge manj všeč.
 

Takrat sta za slovo na koncertu naša evrovizijska predstavnika Zala Kralj in Gašper Šantl odpela vašo skladbo Novo sonce.

Zelo sem bil vesel, da sta izbrala to pesem, saj je po mojem to eden od naših najbolj spregledanih biserov, ki med občinstvom ni bil deležen toliko pozornosti, kolikor si je zasluži. Na to pesem sem osebno navezan. Njuna izvedba je bila drugačna od naše, kar mi je bilo še posebej všeč. (Smeh.)
 

Kar dve leti ste v svojem prostoru za vaje v Novem mestu, v tako imenovanem placu, prirejali koncerte. To je bila gotovo najbolj intimna koncertna izkušnja, kar jih lahko doživi občinstvo.

Ti koncerti so bili posledica prejšnjega albuma DNA D, na katerem smo se dobesedno razgalili, saj smo tam objavili svoje genske zapise. Album ni dobil toliko pozornosti, kolikor smo si je želeli, kar nas je kar malo zabolelo. Rekli smo si, da se ne bomo vsiljevali. Kdor nas ima rad, bo prišel k nam. Iz te ihte se je razvila intimna situacija, ne le koncert, temveč intimno druženje z občinstvom, kar je bilo pred dvajsetimi leti nekaj normalnega. Takšne koncerte bi najraje delali do konca življenja, vendar ne gre. Mogoče smo le odprli vrata, da bi tudi drugi videli, da lahko muziciraš tudi tako.
 

Občinstvo tako spoznate zelo osebno.

Podre se meja in začne se posebna komunikacija, kar zna samo glasba.
 

Nove pesmi ste tako lahko preizkusili kar v živo. Se je občinstvo zavedalo, da so del zvočno-socialnega eksperimenta?

V takšnem okolju smo lažje predstavili nove pesmi. Razkorak med občinstvom in skupino smo na teh koncertih presegli in občinstvo je dobilo veliko več, kot bi kjerkoli drugje.
 

Izbor posnetkov, ki so nastali v placu, je pristal na Knjigi pohval in pritožb.

Vse te skladbe so nastale zadnji dve leti v našem introvertiranem okolju. Na koncu smo jih zapakirali v koncert v placu, ki je trajal kakšno uro in petnajst minut.
 

Kolikšen je pomen slovenskega­ glasbenega novinarstva in medijev, ki podpirajo glasbeno dogajanje, za celotno sceno?

Velik. Zdi se mi, da je novinarstvo, vključno z mediji, pristalo v čudnih vodah. Tudi zanimanje za glasbo je čedalje bolj površno. Na koncu je pomemben človek, ki se s tem ukvarja. Kot je pomembno to, da sem jaz, ki se ukvarjam z glasbo, iskren, ko to počnem. Prav tako je na drugi strani pomemben človek, ki piše o tem. Se pa na žalost čedalje pogosteje dogaja, da med intervjujem ugotovim, da je nekdo prišel le zato, da bi zapolnil kvoto zapisanega in da ga v bistvu moja glasba ne zanima.