Tamikrest - Himne tuareškega boja za preživetje

Tuareška zasedba Tamikrest je organsko povezana z založbo Glitterbeat Records ameriškega Ljubljančana Chrisa Eckmana. To skupino malijskih tuareških beguncev je srečal na Festivalu­ v puščavi v Maliju, kjer je nastopil z zasedbo Dirtmusic, in jih ­povabil k sodelovanju.

Odkritje je sovpadlo z Eckmanovo namero, da bi imel glasbeno založbo, ki bi izdajala glasbo, ki mu je všeč. Skupina mladeničev, ki jih vodi Ousmane Ag Mossa, glavni skladatelj, pevec in aktivist, ga je očarala z zvokom pristnega puščav­skega bluesa, ko so skupaj jammali na saharskem pesku.

Tako je usoda zasedbe Tamikrest, ki je dobro znana slovenskemu občinstvu, saj je že trikrat nastopila pri nas, tesno povezana z založbo, ki je bila vrsto let izbrana za naj založbo glasb sveta. Vsi albumi skupine, Adagh (2010), Toumastin (2011), Chatma (2013), Taksera (2015), Kidal (2017) in letošnji Tamotait (izšel bo 27. marca), so namreč izšli pri založbi Glitterbeat Records. Gotovo je bil za njihov preboj na svetovno sceno odločilen album Chatma, na katerem se je zasedba zvočno poklonila Tuareginjam, mojstricam preživetja v sovražnem puščavskem okolju, ki ga zapletajo vojaški spopadi saharskih držav ali intervencije tujih, nekdanjih kolonialnih držav.
 

Boj za samostojnost

Treba je poudariti, da Tuaregi nimajo svoje države in so raztreseni po celotnem območju Sahare. Največji približek samostojne države je bila kratkotrajna tvorba, znana kot Azavad, ko so Tuaregi pregnali muslimanske ekstremiste Islamske države s severnega, tuareškega dela Malija, preden so ga v spopadih z uradno malijsko vojsko s pomočjo vojske nekdanje države kolonizatorke, Francije, spet »osvobodili« in priključili Maliju. Tamotait je po albumu Chatma glasbeno in sporočilno eden od najmočnejših albumov te glasbene formacije, ki uporablja kitare namesto kalašnikovk v boju za pravice svojega naroda.
Krasen zvočno-vizualni spomenik tej zasedbi ter tuareškemu kulturnemu in političnemu boju je naredil v Sloveniji živeč nemški režiser Peter Braatz z dokumentarcem Tamikrest. Film, kakor tudi nov album Tamotait, povzema ideo­logijo boja mladih Tuaregov za samostojnost in proti genocidu, ki jim grozi.


 

Ousmane Ag Mossa, tuareški protestnik

Ousmane Ag Mossa se je rodil pred 34 leti v vasi Tin Zaouaten v Maliju tik ob severovzhodni meji z Alžirijo. S petimi leti ga je najbolj prevzela glasba tuareške skupine Tinariwen, ki je že nastopila pri nas. V šoli je začel igrati akustično kitaro, pisati pesmi in nastopati. Brezbriž­no otroško življenje je kmalu prekinila vojna, njegova družina se je razselila, sam pa je pristal v mestu Kidal, prestolnici severovzhoda Malija, kjer je s prijateljem iz otroš­tva Cheikhom Ag Tigliem nadaljeval glasbeno dejavnost. Tam sta leta 2006 s prijatelji iz Kidala in Gaa ustanovila Tamikrest (križišče, prihodnost, zveza enakovrednih) in se razvijala v begunskem taborišču.

Tuareška etno rock skupina Tamikrest poje v jeziku Tamašekov, kakor si pravijo sami. O žalostni usodi Tuaregov, ki živijo v Maliju, smo se pred leti pogovarjali z vodjo zasedbe Mosso. Zaradi vztrajnega primerjanja ameriškega in saharskega bluesa smo ga vprašali, ali naj bi blues res prišel iz severnega Malija. Povedal je, da so mu znane te primerjave. »Vendar blues prihaja iz ameriške zvezne države Misisipi, kamor je prišel s sužnji iz zahodnega dela Afrike. Naša glasba in blues se precej razlikujeta, skupno jima je to, da sta večinoma nastali iz stiske, v težkih življenjskih razmerah, v Združenih državah Amerike na južnjaških plantažah, naša glasba pa v libijskih in alžirskih begunskih taboriščih.

Blues je opisoval trpljenje sužnjev in izražal neomajno voljo do življenja. Tudi naša glasba je zrasla iz trpljenja, vendar ne v enakih, ampak sorodnih okoliščinah. Tuaregi nikoli nismo bili sužnji in nismo sprejeli dominacije drugih ljudstev ne francoske kolonizacije. Zato so se naše težave stopnjevale od samostojnosti Malija v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja.
V sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja mladi Tuaregi niso imeli možnosti za normalno, varno življenje z družino, zato so se morali izseliti v Alžirijo ali Libijo. Libijski predsednik Moamer Gadafi jih je povabil, da bi pomagali pri nastajanju oborožene vojske. Pozneje naj bi se vrnili v Mali ter se bojevali za svobodo, a jih Gadafi ni spustil, in mnogi so obtičali v njegovi vojski. Zato je glasba skupine Tamikrest nastala v begunskem taborišču v Libiji.«
 

Tuareška domovina Azavad

Tamikrest
Tamotait
Glitterbeat Records
FOTO: arhiv založbe

Večna želja tam živečih Tuaregov je samostojna država na severu Malija, ki naj bi bila vsaj avtonomna pokrajina, kot jim je bilo obljubljeno ob dekolonizaciji, po odhodu Francozov. Zato je tudi Azavad, njihova domovina in hkrati ime kratkotrajne samostojne tuareške države, neizsanjana sanja tamkajšnjih Tuaregov. O tem govori skladba Azawad, ki jo najdemo na novem albumu v družbi osmih močnih in energičnih bluesrockovskih napevov severno­afriške zvočne atmosfere. Politična agitacija in boj za ozemlje prednikov se torej nadaljuje tudi na njihovem petem albumu Tamotait. Bo besedah vodje zasedbe Mosse je definicija glasbe in besedilnega sporočila albuma povzeta v naslovu, ki pomeni upanje na spremembo na bolje. Izpovedna glasba dobi dodatno razsežnost z vokalom maroške pevke Hindi ­Zahra v skladbi Timtarin.



Čeprav člani sedanje zasedbe prihajajo iz Malija, Nigra, Alžirije in Francije, pravi Mossa, so skupina, »v kateri vsak prispeva svoje h končnemu zvoku. Skladbe nastajajo različno. Enkrat je tu začetni rif, zaporedje akordov, drugič melodija, ali pa ritmični vzorci, nato vsak glasbenik doda svoje. Ideja je, da obdržimo skupno glasbeno nit, ki prihaja iz glasbe Tamašekov, in ta zvok popeljati skozi različne zvočne pokrajine, ne glede na to, ali smo te vplive prinesli v skupino ali se jih navzamemo med potovanji po svetu.«

Glasba skupine Tamikrest na novem albumu Tamotait ima osnovno sporočilno moč, ki jo je korporativna glasba že zdavnaj izgubila.