Angleški večinštrumentalist in skladatelj Gordon Matthew ­Thomas Sumner, bolj znan po svojem sprva učiteljskem, potem pa umetniškem vzdevku Sting, občasno zaide v naše kraje.­ ­Nazadnje je bil tu pred osmimi­ leti, ko je v Stožicah nastopil v okviru turneje Symphonicity z Orkestrom Slovenske filharmonije pod dirigentskim vodstvom Američanke Sarah Hicks.

Tokrat bo ob 20. uri v ljubljanski dvorani Stožice predstavil svoj novi album My Songs, na katerem je na različne načine posodobil svoje pesmi, ki jih je napisal tako za skupino The Police kot za samostojne albume. Ko je junija leta 2011 nastopil v Stožicah, je bila dvorana akustično še slabo urejena, zato je bilo veliko motečega odmevanja. Tokrat bo gotovo drugače.

Kasneje je Sting izdal svoj »muzikalični« album The Last Ship, po istoimenskem muzikalu, ki ga je naredil na temo propada britanskih ladjedelnic in tragedij brezposelnih ter njihovih družin, ki jih je ta povzročil. Odraščal je namreč blizu ladjedelnice v kraju Wallsend na severu Anglije. Šele njegov dvanajsti studijski album 57th & 9th je bil po sedemnajstih letih njegov prvi bolj rockovski izdelek. Nazadnje je bil tak Brand New Day, ki ga je izdal leta 1999 in naslednje leto predstavil pri nas.


 

​Spomin na glasbenike, ki so odšli

Album 57th & 9th je poimenoval po križišču cest na Manhattnu v New Yorku, ki ga je prečkal, ko je hodil na snemanje v studio v predelu, imenovanem Hell's Kitchen. Album je bil tudi zavestno zapisan rock'n'rollu in angažirani izdelek, v katerem je povzel aktualne dogodke. Skladbo­ 50.000 je napisal nekaj dni po Princeovi smrti ter se tako spomnil glasbenikov, ki so pred kratkim odšli, poleg Princea še Davida Bowieja, Glenna Freya in Lemmyja.



Sting je znan tudi po ekološkem aktivizmu in je na to problematiko opozoril v pesmi One Fine Day. Pesem z arabskim vzklikom vdanosti v usodo Inšalah se spominja številnih beguncev z Bližnjega vzhoda, ki bežijo pred vojno. Pri snemanju so sodelovali tudi begunci iz Sirije. Žalostinko The Empty Chair je posvetil ameriškemu novinarju Jamesu Foleyju, ki so ga ugrabili in ubili vojaki Islamske države (IS), in jo je napisal za njegov biografski film.


 

Revizija lastnih pesmi

Kaj narediti po tako močnem albumu, se je gotovo vprašal Sting, ki je doslej tako za zasedbo The Police kot za svoje albume pa tudi za koga drugega napisal veliko uspešnic. Odgovor je prispel v obliki albuma My Songs, ki v različici deluxe prinaša kar 19 pesmi, od katerih je zadnjih pet (Roxanne, Synchronicity II, Next To You, Spirits in the ­Material World, Fragile) posnetkov v živo.

Album prinaša Stingov sveži pogled na zimzelene melodije, kot so Englishman in New York, ­Fields of Gold, Desert Rose, Shape­ of My ­Heart, Every Breath You Take, Roxanne, Message in a Bottle,­ ­Demolition Man, ki jo je napisal za Grace Jones, ter številne druge. Album spremljajo tudi Stingovi ­zapiski, v ­katerih pojasni zgodbo za vsako pesmijo ter ponudi vpogled v njihovo nastajanje. Za produkcijo albuma so poskrbeli Martin Kierszenbaum (Lady Gaga, Robyn), Dave Audé (Bruno Mars, Selena Gomez) in Jerry Fuentes (The Last Bandoleros).



Sting je na My Songs opravil revizijo lastnih pesmi. Velikokrat se v karieri glasbenikov zgodi, da ali niso zadovoljni z nekdanjimi posnetki in jih naredijo na novo ali pa se jim zdi, da je mogoče sčasoma kakšno skladbo zanimivo predrugačiti. No, pri tem ni bil nič kaj ekstremen.

Nekatere pesmi je v celoti posnel na novo, druge so preplet novih in starih posnetkov. Tak pristop je Sting previdno pojasnil z besedami, da »so nekatere ­pesmi obnovljene, nekatere nekoliko ­predrugačene, tretje imajo nov okvir, vse pa imajo posodobljen fokus«.

Jimmyju Fallonu je Sting ob predstavitvi albuma My Songs ob nastopu v njegovem televizijskem šovu zaupal, da si nekateri ­predstavljajo, »da je posneta pesem nedotakljiva svetinja ali muzejski primerek. Zame je to le ­izhodiščna točka odnosa. Pesem res dobro spoznate, ko jo leta in leta pojete. Nekatere pojem že več kot trideset let. Dobro vem, kje so pokopana trupla teh pesmi. Vsakič, ko jih ­pojem, to naredim drugače. Ko sem k tem pesmim spet pristopil v studiu, sem se zavedel vsega tega znanja, kakor tudi tega, da imam zdaj drugačen glas, zdi se mi ­bogatejši. Zdaj se tudi, recimo, bobni snemajo precej drugače, kot so se v ­osemdesetih letih prejšnjega stoletja. To je zabaven album, posebno če med seboj primerjate stare in nove posnetke.«