SLO blues je tisto, kar obljublja

Eden najbolj duhovitih slovenskih skladateljev, Gregor Strniša, je želel razstaviti slovenske ljudske pesmi. Na njihove melodije je želel postaviti na novo napisane pesmi slovenskih pesnikov in pesnic, na besedila slovenskih ljudskih pesmi pa povsem nove melodije. Prvi del projekta je zastal in obstal v neki lebdeči sferi. Drugi del pa se je izkristaliziral v projektu in glasbeni skupini SLO blues v postavi: avtor projekta, glasbe in pianist Gregor Strniša, Aleš Marjetič (kitara), Andrej Zupan (glas, klarinet), Ursula Luthar (glas), Uroš Usenik (baskitara) in Miha Friedrich (bobni).
 
Sinoči so v ljubljanskem SiTi Teatru premierno predstavili projekt še z dodatnima članom na kitari in bobnih, tako, da sedaj zvenijo SLO blues kot prvovrstna blues rock zasedba, z nekaj simpatičnimi deviacijami. Glasbenikom je uspelo besedila slovenskih ljudksih pesmi, ki so stara več sto let povsem naravno in harmonično vpeti v glasbeno zvrst, ki se je nekako oblikovala pred nekaj več kot stoletjem na ameriškem Jugu.

Slovenci radi pravimo, da imamo same žalostne pesmi, kar je v veliki meri tudi res. Blues pa je nekoliko otožna glasba, ki je le čakala na taka besedila. Blues je tudi osnovna sestavina več kot 80 odstotkov svetovne popularne glasbe, kar jo dela univerzalno. Ima tudi zelo različne stile, kako tudi teme in nianse. In številne med njim nam je predstavila ta kompaktna zasedba glasbenikov, ki je skrbno združila določen stil blues s točno določenim besedilom.
 


Slišati Še kiklco prodala bom, Jaz pa pojdem na Gorenjsko, Vsi so venci vejli, Kaj ti je deklica, Kje so tiste stezice, Trzinka, En hribček bom kupil, Ena urca bo prišla in številne druge ob povsem drugačni melodiji in strastni interpretaciji, se bo mogoče nekaterim zdelo skrunitev narodnega blaga, v resnici pa gre za pošteno in iskreno prevetritev zadeve, ki je stara in zastarela, ki tako postane zlahka vintidž in modna.

Vokalno sta si pesmi podajala Zupan in Lutharjeva, prvi s klenim grobim ljudskim glasom, druga pa z mogočni soulbluesovskim vokalom, ki je svojčas zaznamoval zgodnje obdobje bluesa. SLO blues so več kot projekt, so tudi učna ura glasbene kohezivnosti in univerzalnosti, predvsem pa način ohranjanja slovenske kulturne dediščine, ki nas od vseh atributov še najbolj definira kot narod. Je pa tudi hudomušna oblika upora amerikanizaciji in vsepovsod prisotni »engliščini«, kot ji pravi Strniša. Vsekakor koncert, katerega občinstvo zagotovo zapusti z nasmeškom. Občinstvo pa je bilo deležno tudi literarnega kotička z domoljubno pesmijo Monika Lewinsky pesnice Barbare Korun o Billu Clintonu in njegovem ameriškem veličavju v vsej njegovi obilnosti.
 
SLO blues so pripravili idealen program za nastope po slovenskih kulturnih domovih, za izobraževalne urice za starejše osnovnošolce in srednješolce ter za dinamitno presenečenje na naslednjem blues rock festivalu MotörCity.