Slavljenje raznolikosti izrazov, brez strahu

Javni sklad za kulturne dejavnosti (JSKD) je podelil priznanja, najvišje – zlata plaketa za življenjsko delo – je pripadlo bobnarju in tolkalcu Zlatku Kaučiču, ki neomejeno in svobodno razumevanje glasbe že dolgo deli z mlajšimi generacijami v ustvarjalni delavnici Zvočni izviri.

Naš priznani glasbenik Zlatko Kau­čič je zbirki nagrad, med katerimi je tudi nagrada Prešernovega sklada, dodal še eno. Zlato plaketo za življenjsko delo mu je podelil JSKD, znotraj katerega prek Zveze kulturnih društev Nova Gorica deluje že več kot dve desetletji. »Vesel sem nagrade, še posebej, ker smo znotraj JSKD bolj kot nekakšen tujek, saj v javnem skladu delujejo večinoma pevski zbori, folklorni plesi in orkestri. Na začetku sem se med njimi počutil kot črna ovca, a z delom smo si z leti pridobili spoštovanje in izborili svoje mesto,« je povedal.


 

Kombo A, B, C, D ...

Njegova glasbena šola Zvočni izviri, kot je poimenoval kalilnico mladih talentov, deluje od leta 2002. Kaučič rad poudari, da nikoli ne bo pozabil prve generacije mladih ustvarjalcev, kot so Anže Kristan, Vasko Atanasovski, Igor Bezget, Sebastijan Duh, Ciril Sem, Samo Šalamon … To je bil njegov prvi Kombo med letoma 1995 in 1999. Tudi druga generacija kreativnih izvirov, ki jo je poučeval v Novi Gorici, zdaj ustvarja samosvoje tokove. Med njimi so brata Jošt in Vid Drašler, Marko Lasič, Vitja Balžalorsky, Jan Jarni, s katerimi so ustvarili tudi v tujini odmeven projekt Zvočna polja za Tomaža Simona z orkestrom Rara roža. »Ponosen sem, da so se razvili v multidirekcionalne, večnamenske glasbenike, da se ne omejujejo na žanre in so kompatibilni na vseh področjih ustvarjanja, znajdejo se tudi v komercialnih vodah, saj na sanje, da boš v tej državi preživel samo z jazzom, lahko pozabiš,« je poudaril Kaučič. Za njimi je prišel Kombo B in glasbeniki Matjaž Bajc, Urban Kušar, Žiga Ipavec.

»Vsi so odlični, aktivni glasbeniki, ki nam bodo prinesli veliko zadoščenja, če bodo seveda imeli možnost izražanja. Kdo ve, kakšno bo splošno vzdušje človeštva po covidu-19. Bomo še sprejemali raznolikost izrazov ali bomo živeli v strahu – ne le pred covidom, tudi pred kulturo,« se sprašuje Kaučič, a ostaja optimističen. »Spomnim se, ko sem bil še mlad mulec v tujini. Resda so bili drugi časi, a tudi takrat sta že vladala potrošništvo in kapitalizem, ampak so se kljub temu vedno znova rojevale smernice v glasbi, od Johna Coltrana naprej, ki je v jazzu ustvaril celoten spekter glasbe, pokazal, da se lahko glasba nenehno razvija. Bil je genialec, taki se rodijo enkrat na sto let. Dajem primer Coltrana, ki je v zgodnjih letih vplival na vse saksofoniste, ko pa je izdal ploščo Interstellar Space, s svobodno glasbo z novim konceptom, ga je veliko ljudi zapustilo, ker so bili prepričani, da se mu je zmešalo,« je povedal improvizator, ki si v teh čudnih časih, v Brdih, kjer domuje, krajša dneve z dolgimi sprehodi v naravo. O tem, kdaj bo spet lahko začel poučevati mlade upe in koliko koncertov mu je zaradi koronavirusa odpadlo, raje ne razmišlja.


 

Jok, smeh in užitek

Bolj vesela novica je, da je pred novim letom izšla osma zgoščenka ustvarjalnih izlivov njegovega podmladka. Tokrat najmlajšega – Komba D. Malčki, stari od šest do devet let, so pod Kaučičevo taktirko ustvarili album Jok, Smeh In Užitek. Ritem zasedbi narekujejo trije perspektivni rosno mladi tolkalci Aljaž Pekeč ter Lovro in Oskar Bolčina, nekaj pesmi odpoje tudi zbor štiriletnikov. Himna Za Olivo, Rožice Za Jožico, Skiro Boy in Poljubčki S Tenerif so skladbe, za katere je besedila napisal Zlatko Kučič po navdihu anekdot, ki so mu jih pripovedovali otroci. Snemanje albuma v novogoriškem kulturnem domu so končali dan pred razglasitvijo epidemije, zato je Kaučiču projekt še posebej ljub. Naslov albuma nas spomni, da glasba ni samo veselje, ampak tudi razočaranje in jok, ki sta del ustvarjalnega procesa. Na koncu naj vseeno prevlada užitek.