V okviru Ljubljana Festivala bo vsestranski Tomaž Domicelj znova pripravil svoj tradicionalni večer. Tokrat ga je poimenoval Skoraj akustika, v goste pa povabil izvrstnega kitarista Primoža Grašiča.

Tomaža Domicelja ni treba posebej predstavljati. Ta glasni in ostrojezični glasbenik, ki je hkrati tudi avtor, pevec, pisec besedil, pesnik, prevajalec, glasbeni novinar, založnik in še kaj, je že več kot pol stoletja stalnica na domači glasbeni sceni.
Je znameniti »letnik '48«, kot je na drugem albumu 48, ki je bil njegov prvi studijski, opeval svojo generacijo. Že šestič bo nastopil v Križankah in Peklensko dvorišče spremenil v paradni pregled lastnega ustvarjanja. Domicelj vsakič preseneti tudi z zanimivimi glasbenimi gosti, in tudi tokrat ne bo drugače. Primož Grašič, dve desetletji mlajši od Tomaža, bo z virtuoznim kitarskim igranjem in improviziranjem Domiceljevim skladbam ter interpretacijam dodal posebno razpoloženje.

Domicelj sicer ne sodi v vrh jazzovskih izvajalcev, s katerimi Grašič še vedno kroji svojo glasbeno pot, sta pa oba radoživa glasbenika ter osebna in družinska prijatelja še iz časov, ko je Grašič začel resno brenkati. Doslej sta že večkrat sodelovala, to so bili bodisi mali radijski koncertni utrinki bodisi snemanja in nastopi z Big Bandom in drugimi orkestri RTV Slovenija.

Violina, orglice in kitare

Domicelj je začel glasbeno pot z igranjem violine. V glasbeno šolo je šel, ko je bil star pet let, violino pa je začel igrati pri šestih letih. Pravi, da je imel res strogega učitelja. Njegov dedek, mamin oče, je bil izvrsten glasbenik, ki je do smrti igral orglice. Dočakal je 93 let, Tomažu je kupil orglice za sedmi rojstni dan. Kombinacija orglic in kitare še danes velja za nepogrešljiv del kariere vsakega kantavtorja. Domicelj je povedal, da je prek igranja orglic prišel do kitare. »Ko sem prvič slišal skupino The Beatles in pesem Love Me Do – ojoj, še ena, ki bi jo moral dati na repertoar za koncert. Imel sem Hohnerjeve otroške orglice sonny boy v rumeni škatlici z rdečo podlogo. In sem šel ponje ter skušal ponoviti.«

Prvo kitaro si je izposodil od prijateljev. Trije bratje Brezovec iz Savskega naselja so imeli staro kitaro. »Za praznike, za 29. november, sem se doma v štirih dnevih naučil nekaj zaigrati na kitaro, po knjigi bratov Jovičić – kitara za začetnike, v kateri so bili narisani akordi. Za končan tretji letnik gimnazije brez cvekov sem dobil električno kitaro. Mama jo je kupila iz druge roke in bila je prava zahodnonemška kitara.«

Tudi Domicelj ima poseben odnos do kitar. Pravi, da vsaka nova, »sveža« kitara da glasbeniku novo inspiracijo. »Na najstarejšo kitaro, ki sem jo dobil kot darilo od nesojenega tasta – se pravi, da sega v čas pred drugo svetovno vojno –, sem v nekaj urah odbrenkal celotno melodijo za skladbo Jamajka. Na kitaro, imenovano dobro, ki ima na prednji strani kovinski resonator, sem skomponiral nadvse intimno, dokaj futuristično skladbo Negotov, ki sem jo predstavil na radijskem festivalu šansonov.
Skoraj o vsaki svoji kitari in/ali z njo povezani skladbi imam kakšno zgodbo. Najmanj zgodb je pravzaprav povezanih s šestimi izvrstnimi unikatnimi kitarami, ki mi jih je naredil mojster Nace Zaletelj iz Mengša. Med njimi je tudi dvonamenska električna, ampak po mojih izkušnjah je navezanost na akustično kitaro vedno večja kot na električno, naj bo ta še tako dragocena. Nekako tako, kot imaš po svoje rad tako mačka kot psa. Neposredne vibracije pa so dolgoročno odločilne in prevladujoče.«
 

Primož Grašič o Tomažu in igranju kitare

 

To ne bo vajino prvo ustvarjalno sodelovanje.

S Tomažem sva se spoznala leta 1989 na snemanju oddaje Ex Libris, kjer smo skupaj z Milanom Ferležem spremljali Lada Leskovarja. Kar nekajkrat sva sodelovala, zanj sem tudi nekaj aranžiral, sva pa od prvega sodelovanja zelo dobra prijatelja.
 

Ste eden od najbolj znanih slovenskih kitaristov. Čeprav ste najbolj domači v jazzu, nimate večjih težav pri slogovnih preskokih.

Ker sem začel v rock in pop slogu, šele pozneje pa študiral jazz, k sreči nimam težav z igranjem različnih žanrov. Mislim tudi, da je kitara zelo specifičen inštrument, saj je prisotna v vseh glasbenih zvrsteh, od narodnozabavne, pop, rock glasbe do bluesa in jazza …
 

Verjetno tudi zato, ker igrate v Big Bandu RTV Slovenija, kjer ni žanrskih omejitev.

Zagotovo, poslanstvo nacionalnega orkestra, kot je Big Band RTV Slovenija, je tudi, da se prilagodi vsem žanrom in da vsako zvrst glasbe odigra, kot najbolje zna.
 

Pogosto ste tudi ad hoc gost pri različnih glasbenikih, v dvorani pred Postojnsko jamo ste nastopili z blues soul mojstrom Georgiejem Famom.

Približno dvajset let sem potoval po svetu in igral z različnimi svetovno znanimi glasbeniki, eden od teh je tudi Georgie Fame, s katerim sem naredil več posnetkov in odigral nekaj koncertov po jazz festivalih v tujini. Mednarodna sodelovanja v jazz in blues glasbi so pogosta, saj je ta zvrst glasbe znana po tem, da glasbeniki, ki jo igramo, 'govorimo enak jezik'. Kar se tiče presenečenj, kje vse sem se pojavil, pa niste edini, najbolj presenečene poslušalce slovenskega rodu sem srečal leta 2009 ob svojem nastopu v Lincoln centru v New Yorku.
 

Kako gledate na mlade kitaristične upe? Je kitara še vedno zelo popularen inštrument?

Kitara je izredno popularen inštrument, saj je dobra za vse, od zasebnih zabav do igranja v pop ali rock ansamblih in jazzu. Tudi pri nas je zadnja leta veliko mladih pa tudi starejših kitaristov, ki po znanju prav nič ne zaostajajo za tistimi iz tujine.
 

Kitaro tudi poučujete. Pravijo, da se je precej lažje naučiti igrati neki inštrument, če je ta dober. Kako je s kitarami?

Kitaro poučujem, ker se mi zdi prav, da svoje znanje prenašam na mlade in jim tako pomagam do hitrejšega napredka. To je inštrument, ki se ga je mogoče hitro naučiti za domačo rabo ali spremljanje ob tabornem ognju ali na plaži, več znanja hočeš, težje je. Je pa tako z večino inštrumentov, so različne ravni znanja, več vložiš, več dobiš.