Silence - Turistični vodič po občutkih izgubljenosti

Zasedba Silence, ki je znana predvsem po prefinjenem tkanju zvočnih podob, bo zvečer dvakrat nastopila v Klubu CD. Pevcu Borisu Benku in pianistu Primožu Hladniku se bosta kot gosta pridružila klaviaturistka Petra Vidmar in pianist Igor Vićentić. 

Duet se ukvarja predvsem z glasbo za gledališče in film ter ne nastopa pogosto, zaradi česar so njuni nastopi velikokrat razprodani. Albume izdajata s premišljenim tempom. Pred šestimi leti sta pripravila glasbeno spremljavo ob koncu sveta na albumu Musical Accompaniment for the End of the World, zato nas je zanimalo, kako sta preživela konec sveta in ali je bila glasba ustrezna.

 

Boris Benko je povedal, da je bila glasba zagotovo primerna. »Načeloma sva hotela s tem naslovom biti šaljiva, a je naslov albuma izpadel malenkost preveč preroško.« Primož Hladnik je poudaril, da sta zelo proti trendom, »takrat pa sva zadela trend apokaliptičnih ­albumov«. 

 

Svež prerez celote

 

Dvojni koncert sta naslovila Turistični vodič po občutkih izgubljenosti. To je nov koncertni repertoar in pregled vsega, kar sta doslej naredila, od studijskih albumov do glasbe za gledališče in film, predelav pesmi drugih avtorjev ter sodelovanj z drugimi glasbeniki. V program sta uvrstila eno skladbo, ki je nastala v sodelovanju s skupino Laibach. Obljubljata osvežen prerez njune kariere. Naslov večera je Benko hudomušno pojasnil z besedami, da se »človek težko izogne občutku, da smo predvsem v tem predvolilnem času talci turističnih vodičev, ki nas vodijo v pogubo«. Sicer pa je zdaj na prodaj veliko vodnikov za lepše in bolj zdravo življenje in sta hotela vskočiti v to tržno nišo.

 

Kar zadeva glasbo, je pojasnil, da osnova izhaja iz občutka izgubljenosti. »Ko se lotiš ustvarjanja glasbe, uporabljaš stvari, ki si jih že naredil. Če operiraš s klišeji, je to slabo. Ustvarjalec mora tipati v temi, hoditi po neuhojenih poteh, zato je izgubljenost na neki način ključ do zanimivih rezultatov v glasbi in umetnosti nasploh. Nimava negativnega odnosa do izgubljenosti, prej nasprotno. Največjega dela najine kariere ni usmerjal velik in natančen načrt, temveč naključja, izgubljenost. Bolj ko pustiš spontanost v svojo bližino, bolj ko se odzivaš na dražljaje iz okolice, ki ji je veliko, bolj je vse skupaj zanimivo.«



 

Glede na to, da je glasba vse bolj glasna in vseprisotna, smo ju vprašali, kje je tu prostor za tišino in Silence. »V vprašanju je skrit odgovor,« je rekel Benko. »Na začetku kariere sva ustvarjala pop glasbo s poudarjenimi bobni, gradila sva na ritmu. Sčasoma, verjetno zaradi sodelovanja v gledališču, sva se obrnila k akustiki in ugotovila, da hitro dosežeš mejo v moči glasnosti, medtem ko je v pianu, približevanju tišini, veliko možnosti raziskovanja zvočnega prostora, in takih izvajalcev ni veliko. Pomembno je, kako z manj povedati čim več in pri tem ohraniti ­intenzivnost.«

 

Hladnik je dodal, da je škoda, da je glasba tako vseprisotna, saj jo to velikokrat razvrednoti. Zdi se jima, da se mladina ne identificira več toliko z glasbo, kot smo se mi, ko smo odraščali. Pa tudi glasba je zdaj skoraj izgubila družbenopolitični naboj v primerjavi z glasbo, ki je zaznamovala šestdeseta, sedemdeseta in osemdeseta leta. Zato se zdi razumljivo brskanje mladine po glasbeni preteklosti.

 

Kakovost tona

Na koncertu bosta izvedla petnajst skladb, nekatere med njimi prvič. Zanimalo nas je, ali se obeta nov album. Povedala sta, da se, glede na to, da sta že pred časom zajadrala v skladanje za film in gledališče, nimata za pop skupino. Zato si vzameta čas. »Ko izdava studijski album, je, vsaj za naju, to presežek najinega dela. Ko delava skladbe za gledališče in film, se počasi nabira material in iz tega izbereva najprimernejšo glasbo, jo urediva, dodava besedilo. To je običajen način nastajanja najinih albumov. Tak način dela nama najbolj ustreza. Tu je zagotovo potrebna daljša evolucija skladb. Za nov album že imava glasbeni izbor, zdaj iščeva še konceptualni okvir. Glede na najino produkcijo bi lahko vsako leto izdala album, ampak to nima smisla,« je dejal Benko.

Hladnik je iz filmske družine, Benko pa velik filmoljub, zaradi česar sta se na tem področju lažje glasbeno našla. Filmska dimenzija, ki je tako prisotna v njuni glasbi, jima je blizu in se je ne branita. Glasba, zlasti filmska, premore veliko meditativnosti, kar jima je všeč. Zanima ju namreč predvsem kakovost tona.