Usoda pesmi je lahko zelo različna, ne glede na kakovost. Najhujše za pesem je po mnenju njenega avtorja, če hitro utone v pozabo. Tokrat pa se bomo spomnili tistih, ki so nam mnogim skupne. Nekatere bi že skorajda lahko imeli za neuradne slovenske himne, druge so ovekovečile posebne trenutke v naši zgodovini.

Zagotovo bi si pesem Slovenskega naroda sin, ki jo je napisal Tomaž Domicelj, zaslužila naziv neuradne slovenske himne. V njej obuja nacionalna čustva zmerno, ponosno in jasno, brez patetike in pretirane domovinskosti. Kot nam je povedal avtor, je pesem napisal leta 1978, popolnoma spontano, brez kakšnega vnaprejšnjega namena. »Ne za festival, ne za proslavo, ne za velik koncert, ne za lestvice. Bila je pač ena izmed skladb za moj drugi album z naslovom 48. Napisal sem jo v nekako povprečnem času z mislijo na številne Slovence, med njimi tudi na nekatere svoje prijatelje iz otroštva, ki so šli s trebuhom za kruhom …«

Element domotožja je kar pogost v skladbah s to tematiko, vendar so v naši narodnozabavni glasbi s tem marsikdaj pretiravali. Domicelj je album snemal februarja 1979, natanko 48 ur v studiu Akademik s tonskim mojstrom Mirom Bevcem, posnetkov pa se je po dolžini nabralo, povsem po naključju, za natanko 48 minut, nam je zaupal. »Kar je za vinilni album oziroma kaseto precej. To je bil moj prvi studijski album; pred tem je izšel koncertni prvenec Tomaž v živo, oba pod nalepko ZKP RTV Ljubljana.«
 

Slovenskega naroda sin

»Pesem sem najprej posnel sam (dve kitari, orglice, vokal), zgolj z dodano harmoniko, ki jo je odigral Čarli Novak, sicer znan kot izvrsten in zanesljiv glasbenik, ki je z basovsko kitaro sodeloval na kakih 900 albumih. Nekaj mesecev po izidu albuma 48, na katerem je toliko uspešnic, kot jih je imel Michael Jackson na albumu Thriller, me je poklical producent, aranžer in skladatelj Dečo Žgur in predlagal novo verzijo pesmi Slovenskega naroda sin z malim orkestrom in ženskim zborom. Takoj sem se strinjal, na snemanju orkestrske podlage pa me ni bilo, ker sem bil takrat v Londonu. Po vrnitvi sem na izdelano spremljavo posnel svoj vokal in orglice. Ta verzija se je v letu dni resnično prijela, sam pa sem jo s kitaro ali v triu redno izvajal na svojih koncertih. Očitno je Dečo zaznal pravi potencial in s svojim aranžmajem prispeval k popularizaciji te pesmi, za kar sem mu še danes hvaležen. Prav tako njegovi ženi Nadi Žgur, ki je poskrbela za zvonke spremljevalne ženske glasove. Gotovo pa je tudi besedilo tisto, v katerem se tako ali drugače najde velika večina Slovencev.«

Poleg res številnih neuradnih različic, tudi grobih ali zafrkantskih, po Sloveniji kroži skoraj prav toliko »uradnih« izvedb.


 

Ko se zapoje tisočglasno

Za simfonični orkester je skladbo priredil Slavko Avsenik mlajši, v ženski različici jo je zapela Manca Izmajlova. Jan Plestenjak je naredil domiselno priredbo za album Maše Medik, pri čemer je Domicelj odpel drugi glas. »Prijetno, dejansko zmagovalno cvetko, v obliki valčka, so s svojo različico, ki jo je napisal dirigent Matjaž Kač, dodali v mešanem pevskem zboru Šmartno ob Paki. Pesem slišim na marsikateri proslavi, prepevajo jo tudi otroci, od vrtca do srednje šole. Večinoma jo poznajo pod naslovom Na planini je živel, se pravi po prvi vrstici kitice in ne po zadnji vrstici refrena. Skupinsko petje zadoni na mednarodnih nogometnih, še večkrat pa hokejskih tekmah, prav tako na maturantskih sprevodih in izletih. Da ne govorim o tabornikih in študentskih druženjih.

Najbolj ganjen sem bil oktobra 1991 v Križankah, na koncertu Rock proti vojni, ko se je mojemu triu (Čarli Novak, baskitara, Drago Gajo, bobni) pridružila štiritisočglava množica, zavihrale so zastave ... Šest ali sedem tisoč obiskovalcev pa je pesem Slovenskega naroda sin v Celju stoje zapelo z mano in Modrijani,« ponosno pove Domicelj.
 

Slovenija, od kod lepote tvoje

Še ena rezervna himna, iz narodnozabavnih logov, je Slovenija, od kod lepote tvoje, skladba Ansambla bratov Avsenik iz leta 1974, za katero sta glasbo napisala brata Vilko Ovsenik in Slavko Avsenik, besedilo pa Marjan Stare. Tu naj omenimo še naj inštrumentalno skladbo, ki je nosilka Guinnessovega rekorda kot najpogosteje izvajana skladba na svetu. To je legendarna Avsenikova Na Golici, v tujini znana po nemškem naslovu Trompeten Echo. Doživela je že več kot 600 znanih različic in kdo bi vedel koliko neznanih. Gotovo je ena najbolj prepoznavnih slovenskih skladb, tako doma kot v tujini.

Himničnosti ne gre oporekati skladbi Slovenija gre naprej, ki so jo pred dvajsetimi leti ustvarili Zoran Predin, Vlado Kreslin in Peter Lovšin. Navijaška pesem slovenske nogometne reprezentance je nastala v času slovenske nogometne pravljice in jo je preživela tako, da se zdaj uporablja predvsem v športno-promocijske in navijaške namene.


 

Praslovan

Ima pa vsak od teh -inov tudi lastno izstopajočo pesem. Predinov Praslovan, ki ga izvaja zasedba Lačni Franz, ima gotovo potencial kot precej hudomušna in nagajiva rezervna slovenska himna. O pesmi je avtor povedal, da je nastala julija 1979, ko je prek študentskega servisa na mariborski visoki ekonomski šoli opravljal službo nočnega čuvaja. »Med v stekleno kletko postavljenimi računalniki sem pod pisalno mizo s kitaro v roki v petnajstih minutah napisal Praslovana. S to pesmijo sem kritiziral komunistično enoumje, ki je ideologijo postavljalo pred človekove pravice. Pesem se je uresničila tudi ob uničujočem uveljavljanju 'demokratičnega' neoliberalizma. Pravkar pa jo aktualni nacionalpopulizem na žalost še tretjič uresničuje.«
​Predin je poudaril, da pesmi rad prisluhne v izvedbi svojih kolegov. »To namreč pomeni, da so v Praslovanu našli tudi nekaj sebe.«

Himničnosti pesmi Namesto koga roža cveti prav tako ne manjka in jo zlahka povežemo s Kreslinovimi domačimi kraji v Prekmurju. Je pa zanj, pa tudi za Prekmurje, še bolj značilna Tista črna kitara, ki si jo mnogi začnemo brundati, takoj ko vidimo Vlada Kreslina ali pa kakšno črno kitaro.

O nastanku pesmi je Kreslin povedal, da je njegov oče avgusta leta 1947 vtaknil v žep prvo plačo, ki jo je dobil na Kmetijskem posestvu Rakičan, in se z vlakom odpravil v Maribor, da bi si kupil kitaro. »Fantom v beltinskem jazz bandu je namreč manjkal kitarist. Kitaro je kupil v prodajalni Melodije Mengeš na Partizanski 13. Stala je toliko, da mu ni ostalo niti za povratno vozovnico, zato se je na vlaku švercal do doma. V domačem kraju se je med romskimi muzikanti takoj razvedelo za odlično, novo črno kitaro. Prihajali so si jo izposojat od očeta za svoje nastope, ki so jih imeli v bližnji in daljni okolici. V njihovih krogih je postala zelo slavna in še po mnogih letih so me njihovi vnuki spraševali po njej.

Besedilo za pesem in cigansko lestvico, ki mi jo je priskrbel operni pevec in urednik na Radiu Ljubljana Peter Bedjanič, sem dal Miru Tomassiniju in s tem je odšel na dopust na morje. Vrnil se je z melodijo. To je bila edina pesem, ki sva jo napisala na ta način. Običajno sva imela najprej glasbo in šele potem besedilo.«

Ne le domovina, tudi posamezne slovenske pokrajine imajo takšne in drugačne himne. Mednje bi lahko uvrstili tudi skladbo Siva pot, ki seveda ni slovenska oziroma gorenjska ljudska pesem, ki jo je populariziral Aleksander Mežek, temveč je le poslovenil znamenito Take Me Home, Country Roads Johna Denverja.


 

Lublana je bulana

Slovenska mesta imajo prav tako svoje pesmi in med njim verjetno prednjači Ljubljana. O njej imamo celo vrsto pesmi, gotovo pa je najbolj angažirana in najbolj ljubljanska Lublana je bulana skupine Pankrti. Te pesmi ne izvajajo na proslavah in popevkarskih večerih, kjer opevajo lepote Ljubljane. To je skladba, ki kruto realno opeva naše glavno mesto in si jo zlahka zabrundamo vsakič, ko je v Ljubljani kaj narobe.

Kako se njenega nastanka spominja avtor Peter Lovšin? Pravi, da je pesem nastala pred 42 leti, »kar seveda pomeni, da so okoliščine v spominu precej zabrisane. Je ena prvih pesmi Pankrtov in vem, da so te takrat prihajale skoraj same od sebe. Nekatere smo potem opustili, za Lublano pa sem bil prepričan, da bo obstala. Takoj se je tudi ulegla na kitaro Mitje Prijatelja in vedeli smo, da imamo prvi singel.

To je bilo naše začetno obdobje, ko smo hoteli izstopati, provocirati in se pri tem dobro zabavati. Ni bilo časa za globoke pomene, tekst je moral udariti takoj in muzika z njim. Na našem receptu je pisalo šok, ampak s kakšnimi poglobljenimi teorijami se nismo ubadali.«

Lovšin z nasmehom pravi, da pesem Lublana je bulana ni ravno preprosta za priredbe. »A za tribute album Pankrti 2006 so jo vendarle posneli štajerski CZD. Simpatična verzija in zanimivo je bilo slišati, kako so se mučili z njo, saj se jim je zdel duel kitar in bobnov zelo zahteven. Pa so o punku vedno govorili, kako preprost je.«

Nazadnje, pa ne najmanj pomembna, je tu Poletna noč – pesem, ki je postala himna zlatega obdobja slovenske popevke. To je kompleksna skladba, ki se dramaturško stopnjuje. Glasbo in aranžma je na besedilo Elze Budau napisal Mojmir Sepe. Leta 1964 je pesem na Slovenski popevki zapela Beti Jurković. Najbolj znana je različica v izvedbi Marjane Deržaj in Ljubljanskega jazz ansambla.