Kozinova nagrada skladatelju Urošu Rojku

Današnji rojstni datum Marjana Kozine (1907–1966) je Društvo slovenskih skladateljev ponovno izkoristilo za podelitev osrednje skladateljske nagrade, poimenovane po njem. Letošnjo je prejel Uroš Rojko.

Najvišje strokovno priznanje, ki ga skladateljsko društvo že od leta 1994 podeljuje za zaokroženi skladateljski opus, za pomembne skladateljske dosežke v zadnjih treh letih ali izjemoma tudi za enkraten skladateljski uspeh, je Rojko prejel za celoten opus. Kot so zapisali v utemeljitvi nagrade, je zanj že skladatelj Uroš Krek dejal, da je njegovo glasbeno mišljenje izrazito modernistično.
 

Prevajanje, kanaliziranje primarne energije v materialnost

Njegova izkušnja črpa iz tradicije nemške in evropske avantgarde. Odločilno je nanj vplivalo tudi srečanje z Györgyjem Ligetijem, vendar je svoje glasbeno delovanje videl predvsem v osvobajanju samega sebe. Izjavil je, da vse skuša razumeti kot prevajanje, kanaliziranje primarne energije v materialnost.

Rojko živi in ustvarja na relaciji Karlsruhe – Freiburg – Ljubljana. Na ljubljanski Akademiji za glasbo je redni profesor kompozicije, kot izjemno pestro izpostavljajo njegovo ustvarjalnost zadnjega desetletja. Od leta 2015 je izredni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

Med najpomembnejša Rojkova dela uvrščajo Tongenesis za simfonični orkester, Dih ranjenega časa za simfonični orkester, Mo/Ten/Tion za simfonični orkester in skupine v prostoru, Evocation za simfonični orkester v dveh dimenzijah, Inner Voices – koncert za flavto in komorni orkester, Concerto fluido za harmoniko in 16 inštrumentov, Vtkan v valove za 6 tolkalcev, Septetto fluido za pihalni kvintet, klavir in kontrabas, Rondo-vous za ansambel in live elektroniko in Popolni korak? – glasba za plesno predstavo.
 

»Veliko bolj gre za kultiviranje ušes«

Za knjigo Skladateljske sledi je skladatelj sam dejal: »Poslanstvo mojega dela je gotovo v prebujanju senzitivnosti za razpoznavanje in dojemanje subtilnejših zvočnih plasti, ki se ne ponujajo kot ceneni užitek potrošniškega bombardiranja, ampak zahtevajo aktivno, pozorno poistovetenje. Smisel mojega dela torej ni ustvarjati nekaj, kar lepo zveni, kar je všečno, kar »vžge«, kar je tempirano na človeški živčni mehanizem, tako, da ga zadane točno tam, kjer mu najbolj godi, poznavajoč njegove »šibke točke«. Veliko bolj gre za kultiviranje ušes.

Človek, ki zna natančno prisluhniti, je sposoben komunikacije na višji ravni,  je dojemljivejši in duhovno bogatejši. Smisel mojega dela je skozi medij zvoka izboljšati človeško bivanje. Tak človek lahko razume svojo ekstistenco v širšem kontekstu, to pa relativizira njegovo absolutnost in ga s tem osvobaja.«