Začetki Sladice segajo v leto 2000, ko je kot radijska oddaja Sladica RnB Soul poslušalcem ponudila kakovosten glasbeni program. V skoraj dveh ­desetlet­jih se je zvrstilo 45 dogodkov, 12 mikstejpov, 100 ustvarjalcev in 30.000 obiskovalcev, Sladica pa ostaja edinstveni in eden od redkih glasbenih projektov, ki ­večkrat na leto poveže ljubitelje r'n'b in soul glasbe, ­ustvarjalce ter spravi ljudi na plesišče. Ob dvajseti obletnici Sladice je njen pobudnik Zeds s skupino ­glasbenikov in pevcev ­ustvaril avtorski projekt Sladica 20, ki ga bodo predstavili danes ob 20. uri v Jazz Clubu ­Ljubljanski grad.

Sladica je nekaj, kar potrebuje posebno razlago.

Zeds: Sladica se je začela kot radijska oddaja leta 2000 na radiu Gama MM. Tisti, ki smo jo ustvarjali, smo izšli iz hip hop kulture, in smo začeli delati mikstejpe. To je bila na cedejih zmiksana nova in stara glasba. Leta 2005 smo naredili prvo žurko, kjer smo delili ta cede. To je bila r'n'b soul klubska didžej zabava, na kateri pa so bili že pevci zraven, ki so peli na neke naše in tuje produkcije. Potem smo pa imeli tudi po pet takih dogodkov na leto.

Leta 2016 smo ustanovili skupino, s katero smo najprej preigravali tuje pesmi in kakšne naše stare pesmi, 2018 pa smo začeli intenzivno ustvarjati avtorsko glasbo.

Sladica je nastala iz ljubezni do soula ter rhythm'n'bluesa, zvrsti, ki so ju sprva ustvarili ameriški, praviloma temnopolti glasbeniki.

Ob dvajsetletnici je izšel album Sladica 20.

Zeds: Ta glasba je večna, nikoli se je ne naveličam. Marvina Gaya in druge lahko vedno znova poslušam. Naklonjenost se je začela z vinili, ki smo jih uporabljali hiphoperji. Prelomna točka je bila leta 1995 na Drugi godbi v Križankah. Po koncertu je bil after party v diskoteki Nexus, nekdanjem Valentinu v Tivoliju, kjer smo vrteli glasbo mladi Klemen Klemen, Jamirko in jaz. Sredi večera je uletela cela ekipa Rootsov, Questlove pa je prišel s škatlo vinilov. Očistil je gramofone, dal svoje igle in odrolal dveurni set. Naslednji dan smo si vsi naročili gramofone. (Smeh.)

Tadej Košir: Za vse sodelujoče je ta glasba osnova, ki nam je zelo blizu in jo radi poslušamo. Sladica je projekt, ki smo si ga mnogi želeli, vendar nikoli ni bilo časa za to zaradi obveznosti v matičnih zasedbah. Sladica je prepoznavna blagovna znamka, ki že ima občinstvo. Če bi z nečim podobnim začeli z drugim imenom, dvomim, da bi bil odziv tako pozitiven, sploh ker je to res velika zasedba glasbenikov. Vsakič, ko je Zeds delal Sladico v ljubljanski Cvetličarni, ne glede na to, ali je bil samo didžej set ali koncert s skupino, je bilo nabito polno.

Zeds: Po drugi strani pa je ta zasedba tako eminentnih glasbenikov Sladici občutno povečala občinstvo.

To ni superskupina, to je že ­superorkester.

Tadej Košir: Mislim, da nas je bilo na nedavnih Izštekanih enajst inštrumentalistov, enajst pevcev in pevk ter Zeds, pa še nismo bili vsi sodelujoči.

Sprva ste didžej setom dodajali vokaliste in vokalistke, nato glasbenike. Kako ste jih izbirali, so se sami oglašali?

Zeds: Nekateri so se oglasili sami, v večini primerom pa smo jih mi povabili in nobeden ni zavrnil sodelovanja. Še nekaj jih je, s katerimi bi v prihodnosti radi delali. Smo velika ekipa in se honorar res zelo razdrobi, tako da lahko rečem, da to resnično delamo iz ljubezni do te glasbe.

Super orkester Sladica. FOTO: Matic Kremžar

Ob dvajsetletnici je izšel album z avtorsko glasbo Sladica 20. Kdaj ste začutili, da bi se sodelujoči na Sladici lahko tudi avtorsko izrazili?

Zeds: Album smo posneli v studiu Penrose s producentom Jernejem Kržičem. Ker je zasedba tako močna, pri čemer so skoraj vsi tudi avtorji, je bilo to samo vprašanje časa. Jaz bom avtor v naslednjem življenju, sem pa že prej delal te mashupe, glasbene kolaže, s tujimi posnetki. Sicer smo tudi preigravali priredbe, res na visoki ravni, vendar so bile avtorske pesmi nujen naslednji korak.

Tadej Košir: Sicer pa je Zeds dal idejo za avtorski album. Že ko smo se dobili na prvi vaji, smo nameravali delati avtorsko glasbo. Posamezni člani prej nismo v kombinacijah delali avtorske glasbe skupaj, kvečjemu smo kdaj skupaj nastopili.

Zeds: Sicer pa Sladica ne obsega le soula in rhythm'n'bluesa, pa še nekaj funka in jazza, temveč tudi hip hop. Na albumu smo pripravili res pisano slogovno mešanico. V bistvu je to zvočna slika Sladice.

Sladica in Hannah Mancini. FOTO: Matic Kremžar

Večina pesmi je v slovenščini, ki se očitno dobro počuti v teh glasbenih slogih.

Zeds: Jaz nimam nobene težave s slovenščino. Nekateri raperji pravijo, da je težka … Meni soul v slovenščini zveni super.

Tadej Košir: Se strinjam. To je jezik, s katerim smo odrasli in z njim izražamo svoje misli in čustva. Če imaš nekoga rad, to poveš v slovenščini. Zagotovo pa nam pesem, ki jo slišimo v slovenščini pride globlje, kot pa še bi jo slišali v angleščini.

Glasba je pač glasba, ki ne pozna meja. To je čudovito in je tudi jezik zase.

Sicer pa na albumu poje Američanka Hannah Mancini v angleščini, ki ji je materni jezik, švedska Slovenka Marina Martensson, ki v angleščin dela glasbeno kariero, prav tako poje  v angleščini.

Zeds: Tu je še pesem Karin Zemljič, ki je že bila posneta v slovenščini, potem pa si je čez poletje zaželela, da jo odpoje v angleščini in smo jo ponovno posneli. Še dva pevca pojeta v svojih maternih jezikih, in sicer Marko Louis v srbščini in Malike v angleščini.

Sladica in Urban Lutman. FOTO: Matic Kremžar

Glede na to, da sodeluje toliko glasbenikov, je verjetno logistični izziv, da se zberete na vajah. Kot velik orkester ste sklenili sezono koncertov na prostem v SiTi Teatru, pa tudi v radijski oddaji Izštekani ste bili. Zvečer se obeta nastop v Jazz Clubu Ljubljanski grad. Bo oder sploh dovolj velik?

Tadej Košir: To je za Sladico ­vedno umestno vprašanje. Oder bo dovolj velik, ker bomo ­nekoliko zmanjšali zasedbo. Moram dodati, da bomo s Sladico 17. ­decembra imeli veliko tradicionalno zabavo v ljubljanski Cvetličarni. Danes bomo na ljubljanskem ­gradu igrali skladbe z albuma …

Zeds: V Cvetličarni pa bo celotna zasedba in v ospredju bolj zabaven program. Sicer pa je v teh virusnih časih logistika za tako veliko zasedbo iz vse Slovenije poseben izziv. Da smo se uskladili za vaje, smo morali velikokrat spremeniti urnik.

Tadej Košir: To izpeljati je logistična nočna mora, vendar nam je uspelo.