Tobogan filmskih idej v zdraviliškem mestu

»Vsi današnji problemi imajo vsaj eno korenino v preteklosti,« je v intervjuju ob premieri zmagovalnega filma poudaril romunski režiser Radu Jude in s tem pravzaprav povzel tematiko številnih na karlovarskem festivalu prikazanih filmov. Festival pa še zdaleč ni ostal zataknjen v preteklosti.

Od padca berlinskega zidu, ko se je »osamosvojil« in postal najpomembnejše srečevališče srednje- in vzhodnoevropske produkcije s svetovno filmsko srenjo, ohranja mladostno energijo, skoraj popolno zasedenost po slikovitem zdraviliškem mestu posejanih dvoran ter priljudno in sproščeno ozračje, ki ne zmanjšuje njegove strokovne teže festivala A-kategorije.

V z velikim kristalnim globusom zasluženo nagrajenem filmu Briga me, če se zapišemo v zgodovino kot barbari (Îmi este indiferent dacă în istorie vom intra ca barbari) se Radu Jude loteva nečastnega poglavja romunske zgodovine in mračnih epizod druge svetovne vojne, ko se je kolaborantska vlada Iona Antonescuja na vzhodni fronti borila proti Sovjetski zvezi in hkrati izvajala etnično čiščenje.


Naslov filma je domneven citat tedanjega zunanjega ministra, ko so sprejeli genocidni sklep, sicer pa je Judejev pristop k temi sodoben: izhodišče je poskus mlade umetnice Mariane osvetliti to poglavje na državni proslavi z inscenacijo naturščikov. Njen antagonist je prekanjen občinski uradnik Movila, ki je odobril in subvencioniral koncept proslave, ob obiskovanju prizorišča pa moleduje, apelira in po malem izsiljuje Mariano, naj bo vendar zmerna in previdna v prikazu.

Vendar Movila ni kak birokratski butelj – v komunikaciji ji zlahka parira in dobro pozna vse teoretike in zgodovinarje, na katere se ona ob zagovarjanju svoje vizije in integritete sklicuje, pa še kakšnega za povrhu. »Nunca más! Nie wieder! Never again!« se ji posmehuje, ko mu zanosno razlaga svojo motivacijo, zakaj je pomembno, da dela, kar dela, in jo sprašuje, kako različni genocidi tekmujejo za zgodovinsko pozornost – eni postanejo sveta žgalna daritev, za druge se ne zmenimo ...


 

Metafilm o perečih temah

Preveč banalno bi bilo zapisati, da je to meditacija o banalnosti zla, čeprav je seveda tudi to. Gre za sarkastičen, modernističen metafilm, ki mojstrsko in z neverjetnim ritmom prevprašuje pereče teme, od vprašanja sponzoriranja umetnosti, svobode izražanja, narave zgodovinske resničnosti in dokumentaristike ter odgovornosti interpretacije do domnevne vloge katarze, sočutja in soočenja s preteklostjo v družbi. Na koncu Mariana kljub danim zavezam izživi svoje malo umetniško uporništvo, ki nikogar na proslavi kaj prida ne gane, občinar ji pokroviteljsko čestita in svet gre dalje po svojih tirnicah ...

Ogled filma Briga me, če se zapišemo v zgodovino kot barbari je spust po toboganu idej, ki je našel vrhunsko ravnotežje med opresivno temo, črnim humorjem ter bridko ironijo, iskrivo dinamiko in aktualno provokativnostjo. Po kompleksnosti je bil na festivalu zagotovo razred zase in spada na parnas novega vala romunskega filma. Čeprav je tudi res, da se Radu Jude drži, širše gledano, njihove preverjene formule: na začetku izpostavijo neki moralni problem, skozi film preigravajo vzpostavljeno tezo in antitezo, sklenejo pa ga z dvoumno sintezo. Ampak, zakaj pa ne, zadeva deluje – vsakič znova in sveže ter pod taktirko različnih režiserjev tako, da ti filmi trajno presegajo čas in okolje, iz katerega izhajajo, v širšo humano parabolo.


 

Krona Omerzujeve kariere

Uvodoma omenjeni citat bi lahko delno aplicirali tudi na češki celovečerec Zimske muhe (Všechno bude), za katerega je slovenski režiser Olmo Omerzu prejel nagrado za najboljšega režiserja in je morda krona njegove dosedanje kariere (čeprav sta bila že njegova prejšnja dva nagrajevana filma, Mlada noč in Družinski film, premierno prikazana v Berlinu in San Sebastiánu). Je simpatično nekonvencionalen film ceste o 12- in 14-letnem fantu, ki se v ukradenem avtomobilu odpeljeta na zimsko potovanje po Češki.

Njuna preteklost in motivacija za blago prestopniško obnašanje prihajata na plan nekronološko, skozi policijsko preiskavo, osebna zgodba pa se prepleta z iskanjem resnice, podobno kot se resna tematika stisk in grenkobe odraščanja oziroma zgoščenega soočanja z določenimi najbrž neizogibnimi spoznanji prepleta z iskreno milino.

Kljub zimski postavitvi film preveva topel šarm, pri čemer se kaže bolj češko kot slovensko kulturno ozadje (če lahko malo stereotipiziramo). Zimske muhe protagonistom(a) intimno zlezejo pod kožo z eleganco, pri kateri ni ničesar preveč ali premalo, oni pa gledalcu. Posebej velja omeniti vsaj še slovenski celovečerni film v tekmovalnem sporedu Zgodovina ljubezni, ki ga je režirala Sonja Prosenc in ga je na koncu posebej omenila glavna žirija.