Noč erotičnega filma v nekdanji Slogi

Kinodvor se znova poklanja zgodovini legendarnega ljubljanskega kina Sloga (1935–1992) in posebnemu poglavju filmske dediščine, kinematografski erotiki v vsej raznolikosti njenih filmskih govoric. Tokrat s filmi Cesarstvo čutil, Zabava pri mucki in žrebcu in Jaz sem Valentina Nappi, zadnjemu bodo kot predfilma dodali dva kratka filmska zapisa na 16-milimetrskih kolutih neznanega avtorja iz leta 1920.

Letošnji projekt Kinosloga. Retrosex. bo, kot pravijo v Kinodvoru, nocoj postregel s kanonsko klasiko, kakršna je Cesarstvo čutil Nagise Ošime iz leta 1976, pravo pravcato kurioziteto, igralskim prvencem in prvo glavno vlogo Sylvestra Stallona, filmom Zabava pri mucki in žrebcu Mortona Lewisa iz leta 1970, in z vročo aktualnostjo, filmom Monice Stambrini Jaz sem Valentina Nappi z letnico 2018, trdoerotičnim fiktivnim dokumentarcem, ki prikaže eno noč v življenju mlade italijanske porno zvezde.


Paketu treh filmov se bosta ob zadnjem petnajst minut čez enajsto zvečer kot predfilma pridružila dva zgodnja pornografska koluta iz dvajsetih let prejšnjega stoletja.
 

Vrste pred Slogo

Kuratorka programa Maša Peče je povedala, da so Noč erotičnega filma zasnovali v okviru projekta Leto kina v kinematografski sezoni 2013/2014, s katerim so zaznamovali 90. obletnico odprtja kina na današnji Kolodvorski ulici in v katerem so podrobno raziskovali zgodovino kinematografa in sočasnega živahnega dogajanja na področju filma v Ljubljani.


Publika noči je zelo raznolika in generacijsko pestra, je v pogovoru za STA povedala kuratorka. »Program Noči erotičnega filma je seveda namenjen odraslim, toda ti segajo od mladih odraslih do gledalcev v zrelih in tudi zlatih letih, ki se bržkone še spomnijo tistih prvih, še sramežljivo erotičnih Sloginih hitov, kot je bil sredi šestdesetih denimo sloviti danski Kozel v raju (1962).«

Letos bo vročo filmsko noč odprla kanonska klasika erotičnega filma in eden od najbolj kontroverznih art filmov vseh časov. Ko je Cesarstvo čutil leta 1983 prispelo v kino Sloga, je v dolgih 61 dneh predvajanja s 60.454 obiskovalci postalo najbolj gledani film tistega leta v Ljubljani. Na Japonskem, kjer se je režiser zaradi obtožbe o obscenosti znašel pred sodiščem, je predvajanje integralne, necenzurirane različice še danes prepovedano.
 

Rušenje tabujev – z erotiko

Razlog, da se Ošimov film na domačih tleh spopada s takšnimi težavami, je – kot piše Donald Richie s spisu Cesarstvo čutil: opombe k Ošimi in pornografiji – v tem, da kljubuje konvencionalnim japonskim nazorom in se tako sooča in spopada s političnimi načeli, ki izhajajo iz njih.

Kot je zapisal režiser: »Filmi, kot je Tanakov Ženska po imenu Sada Abe, vzamejo spolnost za snov, ne pa temo, ter se varno umeščajo v mehkoerotično kategorijo pinku eiga, ki je nastala prav zato, da jih razoroži.

Toda Ošima je režiral drugačen film – takšen, ki je po njegovih besedah 'rušil tabuje'. To je počel s pomočjo erotike, ki ni bila sama sebi namen, kakor velja za 'rožnati film', temveč je postala sredstvo za preiskovanje in demistificiranje japonske kulture in posledično japonskega značaja. Za ta namen je moral ustvariti način filmskega upodabljanja, slog, ki je razgalil vse in hkrati vzbujal empatijo. To nista dva igralca, ki skušata vzburiti gledalca kot v rožnatem filmu; v središču trdoerotičnega filma, kakršnega je izumljal Ošima, sta dve resnični osebi, ki vzburjata druga drugo. Ošima je hotel politizirano erotiko in ne pornografske predstave.«


 

Očitne koristi pornografije

Ošimova zgodba je postavljena v leto 1936. Kičizo je lastnik gostišča v predmestju Tokia. Čeprav je poročen, se zaplete s služabnico, nekdanjo prostitutko Sado. Njuno razmerje je vse bolj obsesivno, medtem ko se ljubimca pogrezata v odmaknjeni svet naslade.

V cesarstvo čutil, osvobojeno vseh okovov družbene morale. Toda sleherna potešitev le še podžiga njuno nevarno in nazadnje smrtonosno strast. Režiser je v Teoriji eksperimentalnega pornografskega filma iz leta 1976 zapisal: »Koncept 'obscenosti' je na preizkušnji, ko si drznemo uzreti nekaj, kar si želimo videti, a smo si to prepovedali. Ko začutimo, da je bilo vse razkrito, 'obscenost' izgine in nastopi osvoboditev. Če pa tisto, kar si želimo videti, ni bilo dovolj razkrito, se tabu ohrani, občutek 'obscenosti' ostaja in se krepi. Pornografski filmi so tako testni teren za 'obscenost', koristi pornografije pa so očitne. Pornografski film je treba avtorizirati, nemudoma in popolnoma. Le tako lahko 'obscenost' postane nesmiselna.«
 

Italijanski žrebec Stallone

Mehkoerotična Zabava pri mucki in žrebcu režiserja Mortona Lewisa se resda ni zapisala v anale pornografskega filma kot klasika, obveljala pa je za absolutno kurioziteto in se uresničila kot prerokba.

Le šest let po tistem, ko je Sylvester Stallone debitiral v vlogi »žrebca«, je za vselej zaslovel kot »italijanski žrebec« Rocky Balboa. Iznajdljivi producenti so film po premieri Rockyja leta 1976 nemudoma preimenovali v Italian Stallion.

»Bil sem pred izbiro, ali naj posnamem ta film ali pa bom moral nekoga oropati, saj sem bil čisto na koncu, brez prebite pare. Namesto da bi iz obupa storil nekaj strašnega, sem sprejel dvodnevno delo za 200 dolarjev in ni mi bilo več treba spati na avtobusni postaji,« je za revijo Playboy povedal Stallone.

Zgodba je preprosta: Kitty in Stud sta mlad newyorški par. Stud je vzkipljiv kot tempirana bomba in sila postaven. Skratka, pravi žrebec. »Tako živalski je,« pravi Kitty, ki bi ga imela najraje samo zase, dan in noč bi se muckala z njim. Ker si je včasih treba vzeti čas tudi za prijatelje, priredita zabavo.
 

Je pornografija lahko intimna?

Trdoerotični film, fiktivni dokumentarec Jaz sem Valentina Nappi, prikaže eno noč v življenju mlade italijanske pornografske zvezdnice. Pred skorajda nevidno, a še kako radovedno kamero Monice Stambrini, ustanoviteljice filmskega kolektiva Le ragazze del porno, se pretakata resničnost in fikcija, pa nežno kramljanje in naelektreno, nenasitno poželenje.

Avtorica je o svojem filmu povedala: »V jedru mojega umetniškega pre­iskovanja je vprašanje: Ali je seks v filmu lahko narativen? Je pornografija lahko intimna? Ko sem spoznala Valentino, sem lahko ta vprašanja končno preizkusila na filmu. Toda živa oseba se pogosto pokaže za bolj fascinantno od intelektualnih dilem in moje zanimanje se je kmalu prevesilo v vprašanje: Kdo je v resnici Valentina Nappi, porno zvezda, predmet poželenja toliko ljudi? Vsi jo poznajo, vsi ji sledijo, vidijo vsak centimeter njenega telesa, z njo doživljajo orgazme, a kako intimno se lahko nekomu zares približaš? Pri filmu je sodelovalo veliko italijanskih umetnikov […]. Zato, ker umetnost potrebuje popularnost pornografije in pornografija potrebuje kreativnost umetnosti. In zato, ker je spolnost treba preiskovati.«