Vaša najljubša serija?

Steve: Sopranovi so Shakespeare. Saj obožujem Skrivno navezo, a k Sopranovim se vedno lahko vrneš, lahko izbereš katero koli epizodo katere koli sezone in kar dobiš, je samo veselje. (smeh)
Ana: Tudi jaz bom rekla Sopranovi. Rasla sem ob tem, čeprav res nisem navdušena nad mafijskimi filmi, serijami, knjigami. Ampak zdela se mi je super družinska zgodba.

Meni je bilo jasno, da so na pravi poti, ko je serijo redno začela gledati mama, ki sicer prezira nasilne vsebine ...

Steve: Točno tako, ljudje, ki jih take teme sicer ne pritegnejo, so gledali. Gre preprosto za eno tistih magičnih zadev, kjer se vse sestavi: scenarij, igralske predstave … Poglejte samo uvodno špico – zakaj taka? Saj to je samo tip, ki se vozi naokrog. Kako zaboga izbereš pesem majhnega benda iz Londona? Zakaj ne kaj italijanskega? Zakaj ne opere? Seveda je idealno – ampak kako so prišli do tega? To je špica, ki je ne prevrtiš.

Si predstavljate, da bi serija z območja regije HBO Adria, kot jo imenujete, lahko postala mednarodna uspešnica?

Steve: Zakaj ne je preprost odgovor.

Ker če odštejemo skandinavske kriminalke, kot so Preiskava (Forbrydelsn), Most (Bron/Broen) ali Oblast (Borgen), ni to še nikomur zares uspelo.

Steve: Imate prav, razlog, da lahko v Evropi počnemo, kar počnemo, je prav uspeh teh treh, štirih skandinavskih serij izpred desetletja. To se seveda ni zgodilo po naključju, ampak ker so bili pri DR, kjer so jih naredili, zelo nadarjeni ljudje – ena teh je recimo Piv Bernth – ki so poiskali mlade pisce in jih vzgojili. Glede na vaše vprašanje je torej tako: vsaj kar zadeva Evropo, verjamem, da je uspeh take serije absolutno mogoč. A naš glavni cilj je narediti vsebino s kar največ integritete za lokalno občinstvo. Moraš pa piscu pomagati: »Marjan, hočem, da si kar se da hrvaški, v svojih okusih, barvah, likih, temah, ampak tamle v drugem delu ti pa malo preveč upade ritem.«

 

Omenili ste scenarista Uspeha Marjana Ačevskega, njegov scenarij ste izbrali na natečaju HBO izmed 447 scenarijev. Kaj so stvari, ki jih skušate dopovedati mladim scenaristom? Če pogledam slovensko filmografijo, bi rekla, da je to njen morda najbolj podhranjeni del.

Steve: Popolnoma se strinjam. Na tem območju je bilo v zadnjih dvajsetih letih posnetih zelo veliko mednarodnih oglasov in snemalne ekipe so na zelo visoki ravni, niso pa dosti vlagali v scenarije. Ne da je s tukajšnjimi scenaristi kaj narobe, a manjka ljudi, ki bi jim pomagali pri razvoju, ne da bi pri tem zadušili njihov osebni slog.
Ana: Tukajšnji scenaristi nimajo dovolj obrtnega znanja, imajo talent, nimajo pa izkušenj. Dobri scenariji pridejo iz tega, da si sodeloval v dovolj projektih, spisal dovolj zadev. Pri nas se posname malo serij, filmov, tako da ljudje nimajo veliko priložnosti.
Steve: Je pa še druga plat te zgodbe: v Veliki Britaniji, kjer pa veliko snemajo in imajo ljudje veliko možnosti, da se naučijo obrti, je vrsta za priložnost izjemno dolga. Recimo, da si zelo nadarjen 25-letnik – in sistem ti reče: Nadarjen si, zdaj pa dvajset let delaj žajfnice. Vsi veliki angleški pisci, Sally Wainwright (Zadnji tango v Halifaxu), Paul Abbot (Trenutno stanje, Izgnanstvo), Russell T Davies (Doktor Who), so šli čez fazo, ko so pisali žajfnice, in vsi ti bodo rekli: Tam sem se naučil obrti. A za vsakega, ki je izšel iz tega kot pomemben pisec, jih je deset, ki so obtičali v svetu žajfnic. Do takrat, ko sistem meni, da si pripravljen za svojo serijo, je marsikdo že izgubil iskrico, lakoto, čarovnijo.Ko smo delali Goreči grm na Češkem, pa je scenarij napisal mlad fant Stepan Hulik, to je bil njegov diplomski scenarij na praški FAMU.

 

Kako pa se je seriji pridružil režiser Danis Tanović, ki sicer večinoma snema le avtorske filme?

Ana: Ja, to je njegova prva serija. Ko smo razmišljali o režiserjih s tega območja, smo najprej pomislili nanj – na nadarjenega moža, ki ima doma oskarja. Poslali smo mu scenarij in bil mu je zelo všeč ...
Steve: Morda bi se lahko domislila kake anekdote, kako smo mu morali slediti in mu podtakniti scenarij ... (smeh) Ampak res je bilo čisto preprosto: poslali smo mu scenarij, bil mu je všeč in rekel je ja. Kaj takega se v Hollywoodu ne bi moglo zgoditi, vmes bi bilo petnajst odvetnikov in predstavnikov in res bi mu morali slediti, plezati čez ograje in mu podtakniti scenarij.

HBO zadnje čase veliko vlaga v Evropo, veliko je evropskih produkcij, je razlog v tem, da nova igralca na trgu, Netflix in Amazon, producirata ogromne količine programa in HBO skuša držati korak z njima?

Steve: Sam se ne bi ravno tako izrazil, je pa res, da gre za širitev v Evropo, tako se pač obrača trg. Je pa treba vedeti še nekaj: ker ima toliko produkcijskih hiš zdaj svoje kanale, prek katerih distribuirajo svoje vsebine, je na trgu malo vsebin, ki bi se jih preprosto dalo kupiti, tako da potem pač greš in posnameš svoje vsebine. Tako da ne bi rekel, da je to, kar delamo pri HBO, reakcija na Netflix ali Amazon, bolj bi rekel, da imamo sicer različne metode, a vsi na trgu korakamo v isto smer. Kar je dobro tudi za lokalne medije – televizijski ustvarjalci bodo šli k svojim šefom in rekli: ne moremo več snemati ves čas enakih telenovel. In dobili bomo dvig kakovosti v produkciji celotne regije, prepričan sem v to.

 

Ugotavljam, da je večina serij, ki jih producirate po Evropi, kriminalk. Izvirni HBO pa skoraj toliko pozornosti kot kriminalkam posveča tudi humorističnim serijam. Kaj je razlog za to? Jezikovna bariera? Če vam zgodbo prevedejo, prepoznate dober zaplet, ampak ali bi tudi lahko prepoznali, čemu se bodo ljudje tukaj smejali?

Steve: Popolnoma prav imate. Kriminalke so zelo univerzalne. Pa saj je bilo vedno tako, policaji in psi, so rekli včasih. Vsekakor bi radi delali tudi humoristične serije. Na severu recimo delamo komedijo z Lukasom Modyssonom.

Režiserjem filma Za vedno Lilja? Komedijo?

Steve: Ja, prav z njim. Serija je zelo švedska, prav zanima me, kako ji bo šlo. Sam to gledam in opažam, kako drugače je gledati komedijo s podnapisi, ki nekako uničijo pravi hip za šalo. Imamo sicer odlične prevajalce, ampak ali bi jaz na primer res prepoznal srbsko Leno Dunham? Ne, ne bi, zato pa potrebujem Anino pomoč.
Ana: Res je, posebej se bomo potrudili, da bi v prihodnjih letih razširili nabor žanrov. Uspeh je že dober primer te širine, mislim, da bomo pritegnili tiste, ki si želijo gledati kriminalko, a hkrati jim bomo ponudili pravo dramo in zgodbo, ki jo poganjajo izoblikovani karakterji. Mislim, da smo se že s tem malo dvignili nad pričakovanja.
Steve: Popolnoma se strinjam. Sam Uspeha ne vidim kot kriminalke, ampak kot dramo z vidiki kriminalke.
Ana: Podobno je tudi na svetovni ravni: poglejte Male laži, to je serija, kakršno bi vsi radi naredili. Je prava drama, je kriminalka in je črna komedija.

 

Imate kaj vpogleda v slovensko kinematografijo?

Steve: Edina povezava, ki jo imam s Slovenijo, je dokumentarec Houston, imamo problem!, tako da poznam Boštjana (Virca, op. p.) in te fante, ampak res bi rad vedel več.
Ana: To bi radi popravili, načrtujem pot v Ljubljano, kjer bi se srečala s ključnimi ljudmi, se pogovarjala s čim več režiserji. Prepričana sem, da ta hip nekdo v Sloveniji piše nekaj, kar bomo nekoč posneli.

Občutek imam, da je zadnje čase na trgu veliko serij, ki imajo visoko produkcijsko vrednost, zgodbe pa niso tako izvirne, kot se »pretvarjajo«, da so. Na primer: na BBC so predvajali zelo spolirano serijo Bodyguard, ki je bila ogromna uspešnica, a zgodba ni bila posebno izvirna. Bi se strinjali?

Steve: Ne moremo ugovarjati temu, da je Bodyguard velika uspešnica, prav tako ne Line of Duty, njun avtor Jed Mercurio torej nekaj dela prav. Ve, kaj dela.

Strinjam se, da je Line of Duty odlična serija ...

Steve: Osebno je tudi meni bolj pri srcu. Objektivno pa je, da mož res ve, kako je treba stvarem streči. V Veliki Britaniji je prišlo do prelomnice s serijami, kot so Nočni receptor, Bodyguard ali pa zdaj Little Drummer Girl, to so sami ogromni hiti, tako da jih ne bi ravno kritiziral. Vseeno pa je zame osebno in za to, kako razumem znamko HBO, ki je zrasla iz res kakovostnega avtorskega programa, cilj kakovosten program. Govorim o serijah, kot so Sopranovi, Deadwood, Seks v mestu, Skrivna naveza ... To so bili žanrski šovi, ki pa so presegali okvire. K temu stremimo. Sam pa kdaj z veseljem vidim tudi, kako stvari letijo v zrak (smeh). To je vendar eden glavnih razlogov za to, da pride človek delat na televizijo, da lahko meče stvari v zrak. Ampak vseeno hočem, da stvari letijo v zrak inteligentno ...
Ana: In v naslednji seriji nujno potrebujemo prizor, kjer nekdo sede v taksi in reče: Sledite tistemu avtu. Vedno sem si želela posneti to.
Steve: In potem ga še raznese. (smeh)

Ljudje se začenjajo pritoževati, da serije postajajo predolge, prenapihnjene, in imajo pomisleke, ali bi jim res namenili toliko svojega časa in pozornosti ...

Steve: Ja, obstaja precejšnja želja po novih serijah, novih sezonah. Imaš na primer serije, ki so nastale po knjigah, kot na primer The Sinner (2017), in potem pritiskajo nate, ali lahko narediš še eno sezono. Ne, seveda ne, posneli smo jo po knjigi, rečeš. Pa si izmisli kaj, rečejo. Na območjih, kjer imajo avtorji manj obrtnih izkušenj, se lahko dve, tri leta trudiš z enim scenarijem, preden je dovolj dober za snemanje. In ko ga končno posnameš in je uspešen, pride nekdo in reče: Ej, lahko drugo leto dobimo drugo sezono? In scenaristi padejo v paniko: prej so tri leta delali prvo sezono, zdaj naj pa drugo naredijo v štirih mesecih? In ja, strinjal bi se, res so primeri, ko je kakovost v naslednjih sezonah padla, in ne bi rad omenjal z imeni, ampak vsekakor sem videl knjižne priredbe, ki so imele več epizod, kot jih je prenesla vsebina knjige.

Človek je kar vesel, ko vidi serijo, kakršna je Usodna noč, kjer imaš osem delov in to je to. Zgodba ima sklep in res nočeš, da bi jo »nategnili« v še eno sezono ...

Steve: Točno tako. Poglejte drugo sezono Pravega detektiva ... Mladi scenaristi velikokrat pridejo in rečejo: Imam odlično idejo. In potem jih vprašaš – koliko epizod pa? In rečejo: Pet sezon po dvanajst epizod. Ti si pa misliš, pojma nimaš, kako težko je napisati veliko epizod. Po mojem mnenju je v vašem evropskem sistemu enega avtorja šest epizod za serijo, tako kot jih ima Uspeh, ravno prav; ko prideš do osmih delov, se je zelo težko izogniti temu, da bi imel vmes kakega slabšega. Ob tem hočemo biti res previdni, ker smo globoko ponosni na to, da znamo razviti zgodbo, da so scenariji kvalitetni ...

Glede na to, kako veliko potujete in pri koliko serijah sodelujete, kako sledite vsem likom?

Ana (Stevu): Veš, kje si zdajle? (smeh)
Steve: To počnem že dolgo in veliko bolje mi gredo imena likov kot pravih ljudi. Sicer pa se zanašam na ljudi, kot je Ana, da mi povejo, kje moram biti in kaj moram delati. Ona mi naroči: Steve, prebrati moraš tri epizode in prihodnji teden priti sem, ker bomo imeli sestanek.

Ali kdaj vidite svojo družino?

Steve: Ne. (smeh) Jutri grem domov. Delal sem Borgijce, delal sem serijo na Irskem, na poti sem že skoraj deset let. Ampak v resnici je žena kar malo razočarana, ko pridem: »Aha, prišel si, pa tako lepo pospravljeno je vse, zdaj pa ti doma.« (smeh)