Jure Longyka: Kličejo me tudi pojoča travica

​»Mesec prej kot prejšnja leta smo začeli prodajati vstopnice, in čeprav nismo razkrili imen nastopajočih, sta bila oba koncerta izjemno hitro razprodana. Sklenem lahko samo eno – poslušalci neizmerno zaupajo temu, kar Izštekani počnemo že 25 let,« pravi Jure Longyka, s katerim smo klepetali zadnje mirno dopoldne pred začetkom direndaja, ki bo spremljal koncerta Izštekanih 25, ki bosta 4. in 5. decembra v Kinu Šiška . V živo si ju bodo lahko ogledali tisti, ki so pravočasno kupili vstopnice, drugi pa bodo lahko praznovanje rojstnega dne kultne radijske oddaje spremljali na Valu 202 in na spletu.

Četrt stoletja ni malo, vas glasba in nastopi po vseh izkušnjah teže navdušijo kot nekoč?

Ko zdaj poslušam stare oddaje, slišim pomanjkljivosti in prepoznam naivnost, s katero smo se tega lotili. Vem pa tudi, zakaj smo začeli in kaj nas je gnalo naprej. Gotovo sem z izkušnjami bolj kritičen, a vztrajam, da oddaje potekajo v živo in da so izlet v neznano. Tveganje je čar oddaje. Včasih kakšna malenkost tudi spodleti, pa kaj.

Ustvarjalci medijskih vsebin včasih pozabimo, da Slovenija ni Ljubljana, tudi Izštekani veljajo za urbano oddajo. Skrbite, da niste ujeti znotraj meja urbane scene?

Veliko hodim na koncerte po vsej Sloveniji, obiskujem pa klube, kjer živi sodobna rockovska urbana kultura, čeprav se dogaja na podeželju. Geografsko nisem omejen, sem pa omejen z glasbenim svetom, ki mi je blizu. Lahko bi mi očitali, da živim v kulturnem balončku, a se v njem res veliko dogaja. Ne počutim se zaplankanega (smeh).

Verjetno se kljub temeljitim pripravam zgodi, da oddaja ne uspe, kot bi morala. Si kdaj na poti domov s snemanja belite glavo, kako so jo slišali poslušalci?

S svojim delom sem ves čas nezadovoljen, sem perfekcionist z veliko izkušnjami in dobro vem, kdaj ni šlo vse po načrtih. A potem poslušam razum: Jure, ne obremenjuj se zaradi petih neuresničenih odstotkov, bodi zadovoljen s petindevetdesetimi uresničenimi. Domov včasih odhajam z mešanimi občutki tudi zato, ker sem med oddajo z izvajalci v studiu in kar slišim v slušalkah, ni enako tistemu, kar slišijo poslušalci. Ko poslušam posnetke, pa sem praviloma zelo zadovoljen.

Na glasbene dogodke se odpravite večkrat na teden, opažate, da se starostna razlika med vami in večino obiskovalcev vztrajno veča? Vas to obremenjuje?

V rock kulturi generacijski prepad zazeva takrat, ko opustiš rokenrol in začneš živeti drugače. Dokler si v tem, pa starost ni pomembna.

Nikoli v življenju pa vas kavč ni premamil, da bi opustili rokenrol?

Nerad sem na kavču, moj televizor je ugasnjen. Če ne grem na koncert, grem v kino ali gledališče. Redki so večeri, ko ostanem doma, če že, vzamem v roke dobro knjigo. Le ko je bil moj sin majhen, sem manj obiskoval koncerte, takrat sem glasbo intenzivneje spremljal prek medijev.

Kako gledate na mlade poslušalce? Nekoč so bili pankerji, metalci in rejverji, danes pa mnogi v istem večeru plešejo na Siddharto, Modrijane, Milico Todorović in Calvina Harrisa.

Načeloma menim, da je treba meje med glasbenimi svetovi podirati, vendar ni dobro, če padejo meje med tistim, kar prinaša sporočilo, čemur je vredno prisluhniti, in tistim, kar je pogrošno in prazno. O tem bi se morali več javno pogovarjati, pretirana politična korektnost, neomejena svoboda izražanja in svobodni trg so zmuzljive kategorije. Če sprejemaš kulturno vsebino, ki ne daje nič ali celo poneumlja, je to zate dolgoročno slabo. Tisti, ki strežejo take vsebine, delajo škodo. Življenje je prekratko za slabe filme, slabe knjige in slabo glasbo. In ko se že zdi, da so padle vse meje, se vedno pojavijo novi trendi. Denimo trap, fenomen, ki ni močan le v glasbi, temveč tudi na spletu v videih. Ta na videz brezbrižna drža ni za odmet. Od mlajših generacij pričakujemo upor in se jezimo, če ga ni. S trapom so nam pokazali sredinec, upirajo se tako, da se ne uprejo, temveč se zatekajo k hedonizmu.

Pred leti smo poslušali burne debate o kvotah slovenske glasbe na radiu, kje smo danes s tem?

Tresla se je gora, rodila se je miš. Ljudje niso nehali poslušati radia, radijski uredniki niso izgubili služb, slovenska glasba se ni niti razbohotila niti propadla. Sem za kvote, kajti če trga ne reguliraš, gre vse v cvet, to v družbi vidimo na vsakem koraku.

Vaš glas zelo pogosto slišimo v oglasih, vodite tudi prireditve … Ste se kdaj vprašali, kje bi bil Jure Longyka danes, če ne bi imel tako prepoznavnega glasu?

Seveda me ta misel kdaj prešine, a sem le vesel, da imam ta dar in da sem ga lahko razvil. Če ga ne bi, bi bil lahko hišnik. Ali računovodja, verjetno bi se imel povsem dobro (smeh).

Pravite, da ne gledate televizije, a brez dvoma se pogosto slišite. Imate kdaj še sami svojega glasu dovolj?

Pred leti so se šalili, da odpreš jogurt in ven skoči Jure Longyka. Nimam tega strahu, a vseeno: ljudje, povejte, če me je preveč, se bom malo umaknil (smeh). Je pa tako, da tisti, ki rečejo, da v vseh oglasih slišijo mene, verjetno poznajo le mene, mojih kolegov, ki se pojavljajo enako pogosto, pa ne.

Počnete kaj posebnega, da vaš glas ostane žameten?

Ne izvajam posebnih dihalnih tehnik, ne pijem napitkov ... Glede tega nisem najbolj zadovoljen s sabo, ker tudi poučujem govor in bi lahko na učence prenesel še kako veščino več.

Poleg glasu je prepoznavna tudi vaša pričeska, kodri na koncertu pomenijo, da je tam Jure Longyka ali Tofsi …

Ja, Neca Falk me kliče pojoča travica (smeh). Sicer pa imam šele kako desetletje dolge lase, prej sem nosil kratke in očala, dajali so me v predalček rokabilijev. Ogledalo uporabljam precej manj kot zvočnike, torej svoj glas poslušam veliko več, kot gledam svojo podobo. Lasje so kot podaljšek v svet, mogoče z njimi segam dlje v vesolje, če so daljši (nasmeh).