Hladna vojna

V Kinodvoru bo nocoj ob 20. uri premierna projekcija filma Pawla Pawlikowskega Hladna vojna, prvega poljskega filma po letu 1990, ki se je na letošnjem cannskem festivalu potegoval za zlato palmo, prejel pa nagrado za režijo. Tudi Hladna vojna je, tako kot njegov s tujejezičnim oskarjem nagrajeni film Ida, posnet v črno-beli tehniki. Govori o nemogoči, strastni in uničujoči ljubezni med uveljavljenim pianistom Wiktorjem (Tomasz Kot) ter mlado pevko v folklornem zboru Zulo (Joanna Kulig), ki se v povojni Poljski petdesetih let, pod diktaturo aparatčikov znajdeta na nasprotnih straneh.

Ljubezenska zgodba stare šole, je postavljena v Varšavo po vojni, ko sive ulice vse bolj preplavlja kult Stalina in s tem potreba po »slovanskosti« in folklori, ki jo pooseblja. V filmu imamo zato čudovite posnetke poljskih folklornih pesmi, ki pa so, potem, ko ljubimca prebegneta v Pariz,  prearanžirane v jazzovske izvedbe, ki pričarajo gledalcu atmosfero pariških jazzovskih klubov petdesetih in šestdesetih let. Nič čudnega, da je celo sam avtor filma Hladno vojno duhovito označil za črno-beli muzikal, v katerem glasba igra eno izmed glavnih vlog.



Življenjska zgodba Pawlikowskega je pomembna za razumevanje njegovih filmov, ne nazadnje je Hladno vojno posvetil staršem. Z materjo, baletno plesalko, se je kot štirinajstletnik, brez znanja angleščine, preselil v London. Ko je premagal travmo priseljenca, se je vpisal na književnost in filozofijo, a kmalu spoznal, da je njegovo izrazno sredstvo film. Najprej je snemal dokumentarce za BBC, po ženini smrti se je umaknil iz filmskega življenja, skrbel za otroke ter se preselil nazaj v Varšavo. Šele tam je lahko zasnoval scenarij za črno-belo dramo o mladi poljski nuni Idi, ki mu je odprla pot v nadaljne filmsko ustvarjanje.