V kino prihaja drugi del mladinske uspešnice Košarkar naj bo, zato smo na hitro izprašali glavnega igralca Klemna Kostrevca, na malce daljši pogovor pa smo povabili Gajo Filač, ki smo jo že videli v seriji Ena žlahtna štorija, nastopila je tudi v BBC-jevi seriji, kmalu pa jo bomo videli še v težko pričakovani nadaljevanki Jezero.

Ko ste govorili o prvem filmu, ste dejali, da ste si želeli več časa, da bi lahko vaš lik razvil svojo zgodbo. Ga je Metka v drugem delu dobila?

Je, in tega sem zelo vesela. Režiser Boris Bezić je bil res pripravljen poslušati igralce, ko smo mu govorili, kako smo videli naše like v prvem delu in kako naj se razvijejo v drugem.

Mladinski filmi so v zadnjem času zelo gledani, spomnimo se Gremo mi po svoje, tudi Gajin svet bo dobil nadaljevanje. A to ni pravilo, marsikateri najstnikov in otrok ne prepriča. Zakaj? Kaj mora imeti mladinski film, da je uspešen?

Pomembno je, da ustvarjalci mladih ne podcenjujemo. Ne smemo jim vsiljevati tega, kako mi vidimo njihov svet, moramo se skušati vživeti in ustvariti svet, ki jim je blizu. Moramo pozabiti na odrasli svet in biti spet otroci.

Kaj je bilo vam najteže pri igranju najstnice?

Malo sem že pozabila, kako sem gledala na svet, ko sem bila najstnica. To je čas, ko se ti dogajajo velike spremembe. Z leti se spremenijo vrednote, drugače tudi čustvujemo. Ko si starejši, kot obrambni mehanizem pogosto uporabiš sarkazem in ironijo, ko si mlajši, pa so čustva bolj pristna. Ko si žalosten, jočeš, ko si vesel, se smejiš. Starejši smo manj iskreni.

Lani v tem času so na Festivalu slovenskega filma slavili filmi, ki so v ospredje postavili mlado generacijo, na primer Ne bom več luzerka in Posledice. Je bila to le izjema ali vi kot pripadnica te generacije čutite, da so vam vrata na stežaj odprta?

Pri naši generaciji čutim val ustvarjalnosti. Idej je veliko, pripravljeni smo trdo delati, veliko ustvarjamo tudi zunaj akademije. Ko slišim očitke, da so včasih mnogo bolj garali kot zdajšnja mlada generacija, se mi to ne zdi prav, saj ni tako. Vsako leto grem na FSF in vsako leto sem bolj navdušena. Zelo rada spremljam naše filme, tudi dokumentarne in kratke, in res so vsako leto boljši.

Nedavno sem vas videla na premieri grozljivke Prekletstvo Valburge, v kateri igra vaša sestra Saša Pavlin Stošić. Ali ljudje vedo, da sta sestri, ker imata različna priimka?

Veliko ljudi ve in to me kdaj preseneti. Sva zelo povezani, a se ne pojavljava skupaj na dogodkih, ker nimava časa.

Načrtujeta kak skupen projekt?

Ne še, a sva se o tem že velikokrat pogovarjali. Strinjali sva se, da bi bilo lahko odlično ali pa kar malce strašljivo. Verjetno je težko igrati z nekom, ki ga poznaš do podrobnosti. Pri igri je veliko manipulacije, in če ti nasproti stoji družinski član, je gotovo teže.

Že nekaj let pri nas gledamo dnevne serije, tudi vi ste imeli manjšo vlogo v Eni žlahtni štoriji. Po drugi strani vidimo bolj nišne izdelke, kot je serija V dvoje. Se je kdaj težko odločiti, ker veš, da si boš s sodelovanjem pri katerem od bolj komercialnih projektov morda zaprl kaka druga vrata?

Od starejših kolegov slišim, da moraš biti zelo previden, ker si lahko hitro zapreš vrata. A meni kot igralskemu mladiču vsaka izkušnja veliko pomeni in ni mi všeč, da te lahko to zaznamuje. Štorija mi je ogromno dala, spoznala sem način dela, produkcijo in organizacijo. To sem delala, še preden sem šla na akademijo, in res me je izoblikovalo kot človeka. Spoznala sem, da igralski poklic ni le kreativen, igralec mora biti tudi deloven, odgovoren in natančen.

Kmalu vas bomo videli v seriji Jezero. Pričakovanja so visoka, saj je posneta po knjižni uspešnici, je tudi kriminalka z le nekaj epizodami. Ste kak del že videli, kaj čaka gledalce?

Takoj sem vedela, da se obeta nekaj zelo dobrega zaradi scenarija, režiserjev in igralske zasedbe. Moja vloga ni velika, zato nisem bila ves čas na snemanjih, sem pa videla prvi del na Sarajevskem filmskem festivalu in brez dvoma je izpolnil moja pričakovanja. Prav je, da delamo takšne serije kot v tujini, z le nekaj epizodami, dolgimi po eno uro. Prav je, da denar ni namenjen hiperprodukciji, temveč kakovosti. Vesela sem, saj to ni serija, ob kateri si odpočiješ možgane, temveč te prisili, da razmišljaš.

Pred časom ste igrali tudi v BBC-jevi seriji Love, Lies and Records. Zdaj še sodelujete na avdicijah za tuje serije ali ste osredotočeni na delo na AGRFT in pri domačih projektih?

Sem še na začetku igralske poti in domača umetniška scena mi je še zelo zanimiva. Občudujem mnogo naših ustvarjalcev, z njimi želim delati, učni proces na akademiji je čudovit, povsem me je posrkal, zato nimam časa, da bi hrepenela po tujini. Verjamem, da bo to še prišlo.

Kamera vam ni tuja, kaj pa gledališče? Se želite takoj po diplomi zaposliti v Drami?

Ne razmišljam vnaprej in nimam pričakovanj. Želim si dobiti čim več priložnosti tudi v gledališču, nimam pa konkretnih želja. Ko sem bila mlajša, sem do teatra čutila strahospoštovanje, pri katerem je bilo verjetno celo preveč strahu, film pa mi je hitro zlezel pod kožo. Zdaj na akademiji pa je v ospredju gledališče in lahko rečem, da mi je tudi to zlezlo pod kožo.