Festivalska izkušnja v domačem naslanjaču

Festivalski A-kategorniki se proti pandemiji borijo s skupnimi močmi. Ker zaradi rdečih tepihov niso mogli razviti, so sklenili filmsko kondicijo vzdrževati na spletu. Te dni si lahko brez prerivanja pred vrati in večurnega čakanja na projekcijo v dolgih vrstah v vseh vremenskih neprilikah, izbor filmov z vsega sveta, lahko ogledujemo kar v udobju domače dnevne sobe.

Desetdnevni program, ki se je začel 29. maja in se bo zaključil v nedeljo, je sestavilo 21 največjih mednarodnih filmskih festivalov na pobudo ambicioznega newyorškega Tribeca festivala oziroma njegove veje Tribeca Enterprises.

Na globalnem festivalu Mi smo eno se vrti jagodni izbor preteklih edicij festivalov, 23 celovečernih in osem dokumentarnih, večinoma pa kratkih in srednjemetražnih filmov ter zgleden pregled animiranih filmov, ki jih je pripravil festival animiranega filma Annecy in tudi VR filmov ter tv serij.

Nekateri filmi, kot je East of Jefferson (Vzhodno od Jeffersona) japonskega režiserja Kōjija Fukade, so bili ustvarjeni prav za festival Mi smo eno in si jih po slavnostni spletni premieri ni več mogoče ogledati. Drugi filmi so na voljo ves čas festivala, s tem, da so organizatorji skušali gledalcem vendarle pričarati delček festivalske izkušnje in so urnik »premier« filmov razporedili čez ves teden.


 

Newyorški ulični posebnež

Eden od najbolj pričakovanih filmov na festivalu Mi smo eno je bila tako premiera dokumentarca Ricky Powell: The Individualist režiserja Josha Swada, ki bi moral svojo festivalsko pot začeti na odpovedanem filmskem festivalu Tribeca. Sobotna (slavnostna) premiera filma, ki ji je sledil pogovor v živo z režiserjem in glavnim protagonistom, slavnim uličnim fotografom in spremljevalcem Beastie Boysov, je bila težko pričakovana, sodeč po komentarjih, ki so se vzporedno vrstili na youtubu, ki festival prenaša.



Film nas posrka v zgodbo o »lenem prevarantu«, uživaškem in neprilagojenem uličnem posebnežu, ki je s svojim fotoaparatom ovekovečil ulično življenje New Yorka, v času rojevanja hip hopa in vzpona pop kulture (najbolj znani sta poleg naslovnic albumov Beastie Boysov, fotografiji Jean Michela Basquiata in Andyja Warhola ter manekenke Cindy Crawford, ki jih je po paparazzovsko presenetil kar na ulici).

Njegove fotografije pričajo o času in življenju, ki ga ni več in ga nikoli več ne bo, so si složni govorci v filmu Chuck D, LL Cool J, Vin Diesel in Laurence Fishburne, ki jih je prav tako ujel v svoj objektiv. Režiser Josh Swade svojega protagonista najde v času njegovega ponovnega rojstva, ko se iz propadle, pozabljene ulične legende spet postavi na noge in posnetke, vešče kot kakšen didžej, premeša z arhivskim materialom, fotografijami in posrečenimi animiranimi vložki.


 

Potopitevena dokumentarna izkušnja

Festival Mi smo eno gledalcem po vsem svetu ponuja redko priložnost, da si ogledajo avtorske umetniške filme, ki izven festivalskega kroga ostajajo očem skriti, saj mnogi med njimi ne pridejo v redno kinodistribucijo. Taka je gotovo tudi sodobna indijska drama Eeb Allay Ooo, režiserja Prateeka Vatsa o življenju ljudi s prav posebnim poklicem – v opičjem jeziku odganjajo opice, ki plezajo po vladni palači v Bombaju.



Na ogled so številni naravovarstveni in socialno politični dokumentarci, kot je nigerijski Daughters of Chibok (Hčere Čiboka), ki se spominja travmatičnega dogodka iz leta 2014, ko je teroristična skupina napadla vas in ugrabila 276 mladoletnih deklet. Film omogoča interaktivno potopitveno (immersive) izkušnjo, saj gledalcu s puščicami računalniške tipkovnice omogoča 360-stopinjski zorni kot.



Jutri bo na globalnem spletnem festivalu svetovno premiero doživel tudi dokumentarec Wake Up: Stories From the Frontlines of Suicide Prevention, ki preizprašuje vzroke in posledice samomorov in ne bi mogel biti bolj aktualen, saj je pandemija poskrbela tudi za mentalno krizo in v času samoizolacije in nejasne prihodnosti povsod po svetu beležimo naraščanje samomorov.
 

Navdihujoči pogovori

Filmski program popestrijo teoretične analize filmskih klasik, okrogle mize in pogovori s filmskimi ustvarjalci. Prisluhnemo lahko debati z Jackiejem Chanom, pa navdihujočim dialogom med Angom Leejem in Koreedo Hirokazujem, Stevenom Soderberghom in Francisom Fordom Coppolo ter velikima zvezdama južnokorejskega filma Bong Džun Hojem in Song Kang Hojem (režiserjem in glavnim igralcem v filmu Parazit).



Veliko zanimanja je pred dnevi požela debata med Alejandrom Gonzalesom Iñárritujem in Marino Abramović. Pogovoru o ekstremnih praksah ustvarjanja, v katere se postavljata, je v živo prisluhnilo preko 700 gledalcev.



Poleg cannskega, beneškega, berlinskega, londonskega… je pri programiranju skupinskega dogodka sodeloval tudi sarajevski filmski festival, ki je v svoj izbor uvrstil dva slovenska prispevka. V skupni koronski razglednici iz regije je kratki ljubljanski utrinek Damjana Kozoleta, ki je sprehod po strašljivo zapuščeni Slovenski cesti, posvetil svojemu preminulemu prijatelju in sodelavcu Petru Musevskemu. V petek pa bo v družbi štirih kratkih filmov iz lanskega programa SEE Factory predvajan tudi kratki film The Right One mlade avtorice Urške Djukić.