Čustveni odziv je največja nagrada

Gregor Božič iz Šempetra pri Novi Gorici je vajen nagrad.­ Že njegov diplomski film Hej, tovariši je zmagoval na mednarodnih­ festivalih. Njegov kratkometražec­ Šuolni iz Trsta je na FSF pred petimi leti obveljal za najboljši študijski film, Playing Men Matjaža Ivanišina, pri katerem je sodeloval kot direktor fotografije, pa je leta 2017 zmagal v kategoriji dokumentarcev. Zdaj je s celovečerno filmsko pravljico najprej osvojil Toronto, potem pa osupnil še doma.
 

Na FSF ste podrli rekord, pa vas v športnem duhu vprašam, kakšni so občutki.

Zelo smo se razveselili že povabila na filmski festival v Toronto. To je bilo priznanje, da naš film deluje, poleg tega tam ponavadi izbirajo filme, ki niso hermetični. Ravno tega – da bi se film občinstvu zdel preveč akademski, smo se namreč bali. Zdaj, ko smo v Portorožu dobili še nagrado občinstva, nam je res drago. Presenečen sem bil, ko sem videl, da so gledalci dojemali film zelo čustveno in zgodbo razumeli v univerzalnem smislu, kot zgodbo nekega prostora. To je zame največja zmaga.
 

Tudi sami ste direktor fotografije, a je vaša estetika, ki jo vidimo v filmih Matjaža Ivanišina, precej drugačna od te v Kostanjih, kjer ste to delo prepustili Špancu Ferranu Paredesu Rubiu. Kostanji so kot Caravaggieve slike. Ste imeli kakšne reference?

Nisem hotel ustvariti filma, ki bi bil videti kot večina sodobnih filmov – posnet s kamero iz roke, ki vzbuja vtis, da smo v akciji skupaj s protagonisti. Ravno nasprotno. Kostanji so pravljica. Prizori so karikirani. Film sem si predstavljal kot slikanico, naivne poslikave, ki nudijo dvodimenzionalni pogled. Iskali smo stilizirani izraz in vedeli, da ga lahko dosežemo s scenografijo in kostumografijo ter seveda s kadriranjem in osvetljevanjem. Stal sem za kamero in iskal prave kadre, Ferran pa se je kot pravi direktor fotografije stare šole ukvarjal z lučjo. Referenc iz klasičnega slikarstva ni bilo. Tip luči, ki ga je Ferran uporabljal, pa je zagotovo bolj Caravaggiev kot Vermeerjev. Danes se v filmih redko uporablja taka direktna luč, klasične žarnice, nobenih ledic. Da to deluje v Kostanjih, je tudi zaradi traku, na katerega je film posnet.
 

Zgodbe iz kostanjevih gozdov je delno navdihnil Čehov. Vas literatura velikokrat navdihuje? Kaj berete, gledate, poslušate?

Žal nimam dovolj časa za branje, rad bi več bral. Literaturo je v ta projekt prinesla Marina [Gumzi, soscenaristka in producentka], ki je na začetku razmišljala celo o gledališki predstavi, ker se ji je zdelo besedilo preveč abstraktno za film. Ko sem obiskoval in spoznaval Benečijo, sem se ob zgodbah tamkajšnjih ljudi spomnil na Čehova. Pripovedi so bile skoraj identične.

Z Marino in Matjažem [Ivanišinom] se ves čas pogovarjamo o tem, da film ni posneta literatura, to so zablode, ki pri nas ne umrejo. Dober roman ne pomeni dobrega filma. Dober film se prej razvije iz iskrenega opazovanja kot iz literarnega konceptualizma. Knjiga in film sta dva jezika. Pri nas imamo težavo, ker se nasploh premalo ukvarjamo z izdelavo filma po fazi pisanja scenarija. Da bi naredili­ film, ki ga gledalec gleda in verjame prizorom, jih dojema kot resnične znotraj specifične filmske govorice. Velikokrat slišimo, da so v Sloveniji preslabi scenariji. Morda. Ampak menim, da to ni največja težava slovenskega filma.

Žirija je zapisala, da film po številnih kvalitetah presega običajen okvir nacionalne kinematografije. Je bolj poln, bolj domišljen, bolj filmski. Kako vam je to uspelo s tako malo sredstvi?

Film je nastajal sedem let. Tudi zato, ker smo imeli omejen proračun in smo veliko stvari naredili sami. Vsaki malenkosti smo namenili veliko časa in se trudili, da bi vsak del filma deloval kot celota in hkrati sam zase. Za Kostanje smo od SFC, RTV, iz različnih virov preko italijanskega koproducenta ter iz skladov MEDIA in Eurimages dobili skupaj okrog 650.000 evrov. Končni proračun z vsemi ocenjenimi tehničnimi uslugami, pa je bil okoli milijona evrov. V normalnih produkcijskih razmerah bi tak film moral imeti vsaj dvo in pol miljonski proračun. Zato so Kostanji tudi za nas neponovljiv film, nikoli več se ne bomo s toliko denarja lotili tako ambicioznega projekta. To je plod našega entuziazma.


 

Entuziazem zbledi z večjim ­proračunom?

V našem primeru zagotovo ne. Tudi o drugih lahko zatrdim enako. Rok Biček je dobil nekoliko več denarja za svoj drugi film Družina, zaradi česar se je lahko nekaj časa posvečal samo filmu, ne da bi moral za preživetje delati še nešteto drugih stvari. Rezultat je pri filmu viden.
 

Je to tudi razlog, da v zadnjih letih na festivalu zmagujejo prav prvenci?

K temu fenomenu je pripomoglo tudi to, da so na Slovenskem filmskem centru uvedli razpis za prvence. Zdaj žanjemo rezultate. Ne vemo, kaj bodo vsi ti avtorji posneli za svoj drugi film. Tudi o mlajših od sebe, starih manj kot trideset let, ne morem govoriti. Pred kratkim sem imel delavnico s srednješolci. Niso še slišali za Wesa Andersona, Xavierja Dolana in druge ... Morda smo mi zadnja generacija, ki se je še navdihovala pri velikih filmskih mojstrih. In ker nam sistem ni bil naklonjen, smo šele zdaj dobili nekaj sredstev in prišli na potezo. V prid nam je tudi to, da se svet zdi manjši, lažje je potovati, biti v stiku s tujino. Rekel bi, da je tu razlog, da so naši filmi kakovostni. Ves čas sledimo sodobnemu dogajanju v tujini, vemo, kaj dela naša generacija po svetu, in potem samemu sebi težko lažeš, da je nekaj dobro ali da se nečesa ne da. Oplajamo se ob tuji produkciji in želimo, da bi tudi naši filmi spregovorili tujemu občinstvu.
 

Še vedno je težava, kako na slovenski film, ki ni mladinski, privabiti več gledalcev v kino. Imate kakšno rešitev?

Do te teme sem precej negativen. Zdi se mi, da je v Sloveniji kino mrtev. Živim v Novi Gorici, ki nima rednega kina, in menim, da smo Slovenci spustili kino iz rok. Včasih so gledali filme in govorili o njih. Mlade generacije tega več ne počnejo. Obstajajo posamezniki, ki se trudijo vzgojiti tovrstno občinstvo, a mislim, da je težava sistemska in bi morala država poskrbeti, da bi se otroci o filmu kot umetnosti učili v šolah. Morda se v šoli učijo o literaturi, poeziji in gledališču – kot stebrih naše kulture, o filmu pa ne, vsaj ne na umetnostno relevanten način. Dokler se to ne bo spremenilo, bo debata o gledalcih irelevantna. Baziranje uspešnosti filma na tako nizkih številkah, je pri nas sporno.
 

Mlada generacija režiserjev kaže globoko občutljivost, predvsem za teme, kot so staranje, smrt, pretekli časi … Nekdo je rekel, da ste stare duše … Zakaj je tako?

Mislim, da ne moremo govoriti o trendu. Matjaž [Ivanišin] je pri Oroslanu sicer razmišljal o minevanju, a zdaj ga zanima tudi drugo, mladi ljudje, ljubezen … O sebi lahko rečem enako. Tema Kostanjev je Benečija in je neposredno povezana z odhajanjem, zapuščanjem, domišljijo. Ta realnost spremlja življenje in kot avtor se moraš navdušiti nad tem, to se te mora dotakniti. A zdaj že razmišljam o nečem sodobnejšem. Povezanem z glasbo.