Pomoč ali dolžniška past

V desetih letih po vzpostavitvi mednarodnega investicijskega programa Pas in cesta je Kitajska omogočila financiranje infrastrukturnih projektov v 148 državah – večinoma prek posojil, ki so v skupnem znesku presegla bilijon dolarjev.

Podatke sta v nedavni skupni študiji zbrali univerzi Griffith iz Avstralije in Fudan iz Šanghaja in ugotovili, da so se kitajske izhodne investicije iz tega programa lani povečale za 24 odstotkov. To je bila največja rast po letu 2020, ko so posojila iz programa Pas in cesta upadla, ker je Kitajska leto pred tem začela strožje ocenjevati, kako vzdržno se zadolžujejo prejemnice teh investicij.

Mednarodni denarni sklad je namreč takrat opozoril, da je v prvih treh letih projekta Pas in cesta udeležba Kitajske v dolgu držav z nizkimi dohodki s 6,2 zrasla na 11,6 odstotka njihove skupne zadolženosti in kitajski projekt ocenil kot »diplomacijo dolžniške pasti«. Tudi sicer kritiki projekta trdijo, da ga motivira želja Kitajske pod vodstvom Xi Jinpinga, da bi pridobila nadzor nad strateškim premoženjem v državah, ki se za projekte zadolžijo.

Ko Šrilanka na primer leta 2017 Kitajski ni mogla odplačati posojila, uporabljenega za zgraditev novega pristanišča v mestu Hambantota, so ga nadomestili z 99-letnim najemom za njegovo uporabo – tudi za potrebe kitajske vojne mornarice.

INFOGRAFIKA: Delo