Jazbec bi poplačal nepoučene razlaščene imetnike podrejenih obveznic bank

Ljubljana – Zame je nesprejemljivo, da razlaščeni vlagatelji, ki so podrejene obveznice kupovali na bančnih okencih niso bili poplačani po vzoru Italije in Španije, je pred preiskovalno komisijo državnega zbora povedal nekdanji guverner Boštjan Jazbec, ki je Banko Slovenije vodil v času sanacije bank.

Omenjena komisija se ukvarja z domnevnimi zlorabami v Družbi za upravljanje terjatev bank in v povezavi s tem tudi sanacijo bank v letih 2013 in 2014, za katero smo davkoplačevalci namenili pet milijard evrov. Jazbec je kot enega ključnih problemov sanacije izpostavil imetnike podrejenih finančnih instrumentov bank, ki so ob sanaciji z izbrisom izgubili za 680 milijonov evrov naložb.
 

Preberite še: Pravnomočna zmaga razlaščencev zoper Abanko

Tri skupine razlaščencev

Nekdanji guverner je te razlaščene vlagatelje razdelil na tri skupine: tiste, ki so podrejene obveznice kupovali na okencih in jih je bilo največ, tiste, ki so te obveznice legitimno kupovali na sekundarnem trgu in tiste, ki so jih kupovali prek skrbniških računov v tujini. V prvi skupini je izpostavila obveznice NLB 26, ki jih je kupilo 900 vlagateljev. »Čudi me, da Slovenija ni ubrala rešitve v smeri Italije in Španije, ki sta omogočili poplačilo tistih, ki so podrejene obveznice kupovali na okencih na način, da so dokazovali zavedenost in nezadostno informiranost,« je dejal Jazbec. Dodal je, da je po njegovem vedenju v Sloveniji že prišlo do poplačila vsaj dveh vlagateljev. Kot smo razkrili v Delu, gre za celjska pravnika, ki jima je morala Abanka na podlagi tožbe za ničnost vrniti celotno glavnico v skupni višini več kot milijon evrov.


 
Jazbec je povedal, da je na to večkrat opozoril nekdanjega predsednika vlade Mira Cerarja in oba finančna ministra – Dušana Mramorja in Matejo Vraničar Erman ter predsednika Boruta Pahorja. Po njegovih besedah je imel občutek, da nihče ni bil pripravljen za to odšteti dodatnega denarja, čeprav je Banka Slovenije takrat povečala vplačilo svojih presežkov v proračun in je to v času Jazbečeva vodenja doseglo kar 300 milijonov evrov.

Tri enake ocene

Glede ugotavljanja velikosti bančne luknje je nekdanji guverner je povedal, da podatki za leto 2012 kažejo, da so imele slovenske banke za 11 milijard evrov posojil, ki se niso vračali: »To je bila tretjina vseh posojil. Zavarovanja teh posojil so bile večinoma nepremičnine, katerih vrednost je po statističnih podatkih takrat padla za približno 35 odstotkov.«

Po Jazbečevih besedah so podobno razliko ugotovili ocenjevalci kakovosti portfelja bank (AQR). Dodal, je da evropska komisija s temi pregledi pogojevala prenos slabih kreditov na DUTB. Podobno oceno kot pri slabih posojil je ugotovila v svoji oceni tudi evropska komisija kot tudi rezultati stresnih testov iz leta 2014. »V treh različnih postopkih so ocenjevalci prišli do enakih rezultatov,« je dejal in opozoril, da so bilance bank na dan 31. decembra 2013 potrdile ugotovljeni kapitalski primanjkljaj.

Glede AQR je dejal, da nikoli ni razumel, da bi bili ti narejeni v nasprotju z mednarodnimi računovodskimi standardi. Zatrdil je, da so bili AQR narejeni v skladu z njimi.

Prav zato ker so banke imele negativen kapital, je v skladu z evropskimi pravili o državni pomoči bankam tudi prišlo do izbrisa podrejenih obveznic, je pojasnil.
 

Zamujena priložnost

»Če bi banke sanirali pred letom 2012, bi bila sanacija cenejša in nihče ne bi izgubil podrejenih obveznic,« je večkrat ocenil Jazbec in poudaril, da je Banka Slovenije pred letom 2013 izdala vsaj 40 odredb za povečanje kapitala bank.

Na vprašanje, ali je iz evropske komisije, kdo zahteval izbris podrejenih obveznic, je Jazbec odvrnil, da se takih zahtev ne spomni in da Banka Slovenije ni neposredno komunicirala z Brusljem.

Glede izbora svetovalnih družb Deloitte in Ernst&Young, je Jazbec povedal, da Banka Slovenije ni izbirala izvajalcev AQR, ampak je bila njena zahteva, da hišni revizorji ne morejo opravljati AQR.

O prenosu slabih posojil

O prenosu slabih posojil na DUTB, je Jazbec dejal, da pri sestavljanju teh seznamov ni bil udeležen. Zavrnil pa je, da bi glede tega kdo pritiskal nanj. Prenosne vrednosti pa so bile po njegovih besedah določene s strani evropske komisije in po njegovi oceni niso bistveno odstopale od AQR. Diskontne vrednosti so po njegovem vedenju v povprečju znašale okoli 70 odstotkov.