Ko odpadki iz morja postanejo surovina za nov izdelek

Podatki vzbujajo skrbi: v EU vsako leto v morju konča od 150.000 do 500.000 ton plastičnih odpadkov. Francoski okoljevarstveniki so ocenili, da na letni ravni v vseh morjih in oceanih pristane kar 14 milijonov ton plastike; zgolj v Sredozemskem kakih 450.000 ton. Izvzeto ni niti Jadransko, ki spada med najbolj ogrožena morja, k čemur pripomorejo poleg podnebnih sprememb tudi čezmeren ribolov, onesnaževanje s kopnega, pomorski promet in navtični turizem.

Kar 95 odstotkov odpadkov v Jadranskem morju in na njegovih plažah predstavlja plastika in ga tako uvršča na vrh lestvice onesnaženosti z mikroplastiko v Evropi. Med večjimi izzivi izstopa veliko zastarele in izgubljene ribolovne opreme. Gre namreč kar za polovico vseh odpadkov v morju, ki za svoj razkroj (ta pa nikoli ni popoln) potrebujejo do 600 let. Razpadejo na mikro- in nanoplastiko, ki se nato prek rib, vode in zraka prenaša na ljudi. Čeprav so bile v zadnjem času opažene spodbudne spremembe, se je količina plastike v preteklih desetih letih podvojila.

Neprofitne okoljevarstvene organizacije so si skoraj enotne pri grozljivi oceni, da je v morjih več mikroplastike, kot je zvezd v Rimski cesti! K temu je treba dodati še izjave številnih popotnikov, jadralcev in turistov, ki po obisku narodnega parka, kot so Kornati na Hrvaškem, pripovedujejo, kako so nekatere plaže polne smeti, kako na najbolj oddaljenih otokih Jadranskega morja naletiš na plastenke, ki plavajo po morju. Še tako odročni kraji dandanes žal niso več imuni proti onesnaženosti.

Skrb vzbuja zastarela in izgubljena ribolovna oprema, ki predstavlja kar polovico vseh odpadkov v Jadranskem morju. Foto Roman Šipić

Stoletja za razgradnjo ribiških mrež

Precejšen delež odpadne plastike v morjih predstavlja odpadna ribolovna oprema, predvsem izgubljene ribiške mreže. Že pred skoraj desetletjem je angleška morska biologinja Heather Koldwey iz londonske Zoological Society navedla podatek, da je na kvadratnem kilometru dna Tihega oceana kar 101.000 kosov odpadkov. Med njimi so tudi omenjene odpadne, izgubljene ribiške mreže, ki v morju ostanejo stoletja, preden se razgradijo. Po podatkih Svetovne organizacije za prehrano in kmetijstvo ter Programa Združenih narodov za okolje (UNEP) je v morju kakih 640 tisoč ton ribiških mrež, desetina vseh odpadkov, ki so hkrati velika nevarnost za morske ekosisteme. V t. i. ghost nets, fantomske mreže, se po opažanjih biologov redno ujame kakih 250 vrst živali, kot so želve, ribe, delfini, tjulnji, ptiči …

A vrnimo se na Jadransko morje. Kot smo že omenili, spada med bolj ogrožena morja, tudi zaradi, kot opozarjajo morski biologi, precejšne količine zastarele in izgubljene, pozabljene in tudi namenoma odvržene ribolovne opreme.

Profesor Richard Thompson z Univerze Plymouth iz Združenega kraljestva je nedavno za ugledni britanski dnevnik The Guardian dejal: »Kar se dogaja v svetovnih morjih, je le simptom problema. Problem in njegova rešitev sta na kopnem, kjer se moramo odzvati in preprečiti takšne scenarije.«

To še kako drži. Opozorila prihajajo z vseh strani, tudi podatki, da je onesnaževal vedno več, slika o izgubi milijona rastlinskih in živalskih vrst v prihodnjih desetletjih – ne le v oceanih, tudi na kopnem – pa postaja srhljiva groteska, polna grenkobe.

Kar 95 odstotkov odpadkov Jadranskem v morju in na njegovi obali predstavlja plastika in ga tako uvršča na vrh lestvice onesnaženosti z mikroplastiko v Evropi. Foto Leon Vidic

Od robota do niti iz mrež

Vendar nihče ne more niti ne sme reči, da se nekateri ne trudijo stopati po poti izboljšanja stanja ali vsaj ustavljanja nadaljnjega onesnaževanja.

Na primer: pred skoraj natančno tremi leti so pri otoku Lokrum, nedaleč od Dubrovnika, prvič preizkusili avtonomen robotski sistem za pobiranje odpadkov iz morja. Šlo je za prvi tovrstni robotski sistem na svetu, ki ga razvijajo v okviru projekta SeaClear. Projekt, ki je ocenjen na pet milijonov evrov, v celoti financira Evropska unija.

Sredozemsko morje je med bolj onesnaženimi, Jadransko morje pa je eden manjših zalivov in vanj zaidejo smeti, ki jih nosijo morski tokovi, so ob predstavitvi spomnili morski biologi z dubrovniške univerze in dodali opozorilo, da se v ekološko zaščito Jadrana vlaga premalo. Denarja? V ozaveščenost ljudi?

Še ena zgodba, ki kaže na zavedanje in pomembnost trajnostnega razvoja, zelenega prehoda, prihaja iz Slovenije in tudi iz Hrvaške. Gre za AquafilSLO, del skupine Aquafil, ki je največji izdelovalec tekstilnih vlaken v Sloveniji in edini, ki je specializiran za izdelavo najlona 6 za oblačilno industrijo in industrijo talnih oblog. Od leta 2011 izvaja edinstveni postopek recikliranja najlona 6 na svetu, sistem regeneracije ECONYL®, v katerem iz odsluženih izdelkov, kot so ribiške mreže in tekstilne talne obloge, ter industrijskih ostankov, ki vsebujejo najlon, pridobivajo regenerirani najlon ECONYL®.

Lani je, kot povedo na sedežu skupine Aquafil, regenerirani najlon ECONYL® uporabljalo približno 1700 blagovnih znamk iz oblačilne industrije, industrije preprog in talnih oblog ter notranjega dizajna. Foto Blaž Samec

Resen razmislek o poslovnih modelih

»Podnebna kriza spreminja ravnovesje Zemljinih ekosistemov. V tem ključnem času za naš planet se Aquafil resno loteva razmisleka o svojih poslovnih modelih. V podjetju Aquafil je namreč trajnostni razvoj v središču naših vrednot in je gonilna sila rasti. Že več kot dvajset let si kot svetovni pionirji zelenega prehoda prizadevamo, da bi presegli vsesplošno uveljavljen linearni poslovni model izdelaj – porabi – odvrzi in dosegli celovito krožnost. S poudarkom na recikliraj – regeneriraj – preoblikuj zmanjšujemo svoje emisije CO2, s čimer dosegamo pomembne prihranke in ustvarjamo vrednost za ljudi, skupnosti in navsezadnje celoten planet. Zgodovinsko gledano je bilo poslovno okolje vedno del problema. Danes želimo biti aktivni del rešitve,« pravi Giulio Bonazzi, izvršni direktor skupine Aquafil.

V začetku 90. let prejšnjega stoletja so v skupini Aquafil stopili na pot raziskav in razvoja, ki je pripeljala do oblikovanja krožnega poslovnega modela, temelječega na moči tehnologije. Prelomnica je bila, povedo, uvedba pristopa, ki upošteva vpliv izdelkov skozi celoten življenjski cikel. Tako je nastalo vlakno ECONYL®, in sicer s tehnologijo kemijskega recikliranja, ki omogoča, da se različne vrste najlonskih odpadkov, kot so ribiške in ribogojske mreže, tekstilne talne obloge, tekstilni odpadki, industrijska plastika, pretvorijo v prvovrstno surovino.

»Osrednji tehnološki del postopka kemijskega recikliranja poteka v tovarni AquafilSLO v Ljubljani. Regenerirani najlon ECONYL® je 100-odstotno izdelan iz odpadkov. Zaradi inovativnega postopka kemijskega recikliranja je popolnoma enake kakovosti kot tradicionalni, vendar v proizvodnem procesu prihrani znatne količine emisij CO2 v primerjavi z njim,« pojasnjuje Denis Jahić, generalni direktor AquafilSLO.

»S poudarkom na recikliraj – regeneriraj – preoblikuj zmanjšujemo svoje emisije CO2, s čimer dosegamo pomembne prihranke in ustvarjamo vrednost za ljudi, skupnosti in navsezadnje celoten planet,« sporoča Giulio Bonazzi, izvršni direktor skupine Aquafil. Foto Aquafil

Recikliranje v neskončnost

Ker ga je mogoče reciklirati v neskončnost, omogoča celovito krožno zasnovo izdelkov. Lani je, kot povedo na sedežu skupine Aquafil, regenerirani najlon ECONYL® uporabljalo približno 1700 blagovnih znamk iz oblačilne industrije, industrije preprog in talnih oblog ter notranjega dizajna.

Ta številka je postavila Aquafil med pionirje krožnega gospodarstva v tekstilni industriji, hkrati pa začrtala pot sprememb in inovacij za celotno industrijo. »V naši tovarni na Hrvaškem dobijo vlakna najlona ECONYL® za oblačila dokončno obliko in lastnosti. Z njimi oskrbujemo največje italijanske in mednarodne modne in športne znamke, tudi nekatere zelo prestižne, kot npr. Stella McCartney, Prada, Gucci, Burberry,« pove Saša Muminović, generalni direktor AquafilCRO. Na vprašanje, koliko ton ribiških mrež so doslej zbrali oz. koliko jih zberejo na leto iz Jadranskega morja, Denis Jahić odgovarja: »V Sloveniji letno predelamo tisoče ton odpadnih mrež iz najlona 6, ki jih dobivamo tako rekoč z vsega sveta. Iz Jadranskega morja, to je iz Hrvaške, smo imeli do zdaj le občasne dobave različnih dobaviteljev. Božidar Blaslov je prvi, ki nam zagotavlja redne dobave odpadnih ribiških mrež, tako da pozdravljamo in podpiramo njegovo prizadevnost.«

Skupina Aquafil z več kot 50-letno tradicijo je vodilni proizvajalec sintetičnih vlaken in polimerov s sedežem v Italiji in tovarnami po vsem svetu, štiri od njih so v Sloveniji (AquafilSLO) in ena na Hrvaškem (AquafilCRO).

Partnerstvo med Krie Design in ribiškim projektom Provir je logična posledica načina razmišljanja Kristine Burje in Božidarja Blaslova. Foto Vanesa Pandžić/Cropix

Ekodizajn: spodbuda oblikovalcem

Aquafil je vložil zajetna sredstva v raziskave in razvoj inovativnega sistema zaprtega snovnega kroga, s katerim odpadki postanejo surovina za nove izdelke. To je leta 2011 pripeljalo do nastanka sistema regeneracije ECONYL® in postavitve obrata regeneracije v AquafilSLO v Ljubljani.

»Ob pripravi izdelkov na recikliranje se pogosto srečujemo s težavo, da so v odsluženih izdelkih različne vrste materialov, ki so neločljivo povezani, kar otežuje ali celo onemogoča recikliranje in tako povzroča več odpadkov. Zato si v Aquafilu prizadevamo za ozaveščanje o pomenu ekodizajna. Dizajnerje, med njimi je hrvaška oblikovalka Kristina Burja, Krie Design, ki oblikuje izdelke tudi iz tekstila ECONYL®, spodbujamo, da izdelke zasnujejo iz takih materialov in na tak način, da jih bo ob koncu uporabne dobe mogoče reciklirati,« k zgodbi doda Denis Jahić, ki še pove, da prodaja regeneriranega najlona ECONYL® poganja rast prihodkov celotne skupine, saj predstavlja vse večji delež celotne ustvarjene vrednosti. Lani je njegova prodaja dosegla že polovico vse prodaje. Cilj je, da bi do leta 2025 ta delež zrasel na 60 odstotkov. »Vsekakor bo trajnostni razvoj še naprej v središču naših vrednot in bo tudi gonilna sila rasti,« poudarja Giulio Bonazzi, izvršni direktor skupine Aquafil.

Kristina Burja pove, da je planet ogrožen tudi zaradi hiperprodukcije tekstila. Zato je že pred časom od velikih družb kupovala ostanke tkanin in ustvarjala iz njih. Foto Vanesa Pandžić/Cropix

Dva pomembna kamenčka istega mozaika

Božidar Blaslov je ribič, po duši in poklicno. Je iz najbolj ribiškega kraja na Hrvaškem, mesteca Kali na otoku Ugljen. Morje ima rad, zato ne preseneča, da že od nekdaj v njem tli potreba po spoštovanju ribiških vrednot in še posebej po varovanju morja. Lani je začel projekt zbiranja pozabljenih in odvrženih ribiških mrež. »Mreža na mrežo, tona na tono in nabralo se jih je za 35 ton,« pripoveduje 43-letni Blaslov.

»S projektom, ki smo ga imenovali Provir (beseda pomeni na premcu ribiške ladje stoječega vodjo ribolova), želimo preprečevati, da bi stare in odslužene ribiške mreže končale v morju ali kjerkoli drugje. Šli smo korak naprej, našli podjetje v Sloveniji, ki te mreže predeluje, gre za Aquafil, in iz njih nastaja regenerirani najlon. Še korak dlje je bilo sodelovanje z modno oblikovalko Kristino Burja iz Krie Design, ki je iz recikliranih ribiških mrež in drugega odvrženega najlona zasnovala modno kolekcijo z imenom Krie x Provir,« razloži Blaslov.

Pravi, da ni časa za počitek, zato je s sodelavci predstavil spletno aplikacijo PROVIR SEA R.C.H., s katero bo lažje določiti, kje se lotiti čiščenja morja. »Če je bilo naše delovanje doslej usmerjeno večinoma na območje srednje Dalmacije, bomo zdaj šli naprej na sever do Istre in tudi na jug do Dubrovnika,« napoveduje Božidar Blaslov.

»V Sloveniji letno predelamo tisoče ton odpadnih mrež iz najlona 6, ki jih dobivamo tako rekoč z vsega sveta,« pravi Denis Jahić. Foto Blaž Samec

Izdelki zelene mode

Kristina Burja, modna oblikovalka, v svojem zagrebškem modnem studiu Krie Design že skoraj desetletje ustvarja in živi svoje vodilo, da oblačila niso nič manj moderna, kakovostna in manj dostopna, če so izdelana na trajnosten, ekološki način. Že dolgo velja za pionirko trajnostne mode na Hrvaškem, najnovejša modna kolekcija z imenom Krie x Provir in prejšnja z imenom Bow ter še nekaj posebnih izdelkov, kot so pletene mreže za nakupe ali zgolj kot modni dodatek – mimogrede: vsi izdelki imajo čip, s katerega je mogoče razbrati pot nastanka –, so le pika na i njenemu delu.

Brez dlake na jeziku pove, da je planet ogrožen tudi zaradi hiperprodukcije tekstila. Zato je že pred časom od velikih družb kupovala ostanke tkanin in ustvarjala iz njih. Doslej je sodelovala na številnih okroglih mizah, konferencah po svetu in predstavljala izdelke, ki zagotovo spadajo v vrh trajnostnega razvoja, zelenega prehoda in navsezadnje v okvir t. i. zelene mode/green fashion …, ter možnosti za trajnost v modni industriji.

Modna oblikovalka Kristina Burja velja za pionirko trajnostne mode na Hrvaškem. Foto Vanesa Pandžić/Cropix

Nenehno se trudi narediti korak dlje, zato je bilo partnerstvo med Krie Design in ribiškim projektom Provir Božidarja Blaslova pravzaprav le logična posledica njenega načina razmišljanja. Dejstvo je, da je predelava odpadne najlonske ribiške mreže, ki v Aquafilu postane surovina za regenerirani najlon ECONYL®, iz njega tekstil, iz tega pa modni izdelki, od jaken, hlač, ženskih oblek … nekoč pa vnovič surovina in nikoli odpad, le še ena jagoda na ekološki, trajnostni torti ekološko ozaveščene modne oblikovalke.

»Dela je še veliko, še več bo treba narediti pri ozaveščanju, tudi država Hrvaška in EU se bosta tega morali lotiti še bolj zavzeto. Pa saj se ljudje vsega skupaj zavedajo, le volje, se zdi, malce primanjkuje,« meni Kristina Burja.