Ko Slovenija poleti v vesolje

Letos se je tudi Slovenija vpisala na seznam držav, ki imajo v orbiti svoje satelite. Septembra sta (po vseh zapletih) poletela Nemo HD, ki si ga je zamislila ekipa centra odličnosti Vesolje SI z direktorjem dr. Tomažem Rodičem na čelu, in mariborski Trisat, plod dela študentov mariborske univerze in podjetja Skylabs, pod vodstvom dr. Iztoka Krambergerja. Zgodba obeh satelitov je prepletena z zagnanostjo ekip, trdim delom, potrpežljivostjo, razočaranji in tudi srečo ter znanim rekom, da je vesolje neizprosno.

Kar nekajkrat smo lani in letos mediji napovedovali polet evropske rakete vega z našima satelitoma na krovu. Pa se je zatikalo in zapletalo. Med drugim je vega lani eksplodirala, zato so se vsi nadaljnji poleti z enakim tipom rakete zamaknili, dokler niso dognali, kaj je šlo po zlu. Nato je spomladi udaril še koronavirus in ustavil življenje. Le nekaj dni je manjkalo, da bi se sklenile vse priprave v Francoski Gvajani, in raketa bi poletela.

»Vajeni smo zapletov,« je takrat na vprašanje o razočaranju odgovoril Rodič, ki je z ekipo na izstrelišču pripravljal 65-kilogramski satelit na izstrelitev. V vesoljski industriji je veliko čakanja in zaustavitev tudi zaradi banalnih vzrokov. Nato je prišlo poletje in nekoliko oddiha od koronavirusa, a takrat je v francoskem čezmorskem departmaju nagajalo vreme. Izstrelitev so prestavili na jesen, nato se je z živci poigral še tajfun, potem pa so 3. septembra končno zahrumeli motorji vege in naša mikro- in nanosatelit sta se v družbi še 51 drugih podala v orbito.



Veselje in olajšanje, da je šlo vse dobro, je hitro zamenjalo novo delo, ko so morali preveriti sisteme, nastaviti kamere in podobno, da bodo sebi in potencialnim naročnikom pokazali, da sistemi delujejo. Na trgu, vrednem nekaj sto milijard evrov, pač neradi kupujejo mačka v žaklju, tudi zato je bila izstrelitev za vse vpletene, posredno pa za celotno slovensko vesoljsko industrijo, še kako pomembna.



Oba satelita, kot povesta Rodič in Kramberger, se dobro počutita v vesolju. Nemo HD je tako že slikal Slovenijo, čeprav še ni povsem končan zagon. Večjih težav ni, predvsem ga moti vreme, saj mu oblaki preprečujejo, da bi ujel čim več podrobnosti površja našega planeta, je ob nedavnem obisku v nadzornem centru dejala članica ekipe Ana Urbas. »Prihodnje leto bomo s satelitom poskušali narediti vse, kar smo obljubili,« poudari Rodič in doda, da je že veliko povpraševanja po posnetkih.

Nekaj preglavic, ki pa jih ekipa uspešno rešuje, ima tudi Trisat, pove Kramberger. Kamere tako še niso vključili, saj so se pojavile manjše težave pri stabilnosti usmerjanja satelita pri prehodih med osvetljeno in senčno stranjo Zemlje. »Za rešitev te težave smo v prvi fazi nadgradili programsko opremo navigacijskega modula na satelitu z namenom pogostejšega zajemanja podatkov iz sončnih senzorjev in tako smo dober mesec izvajali meritve v orbiti. Na podlagi pridobljenih meritev smo v laboratoriju začeli pripravljati posodobitev modela za določanje sončnega vektorja, ki bo izvedena takoj, ko bo nov model zaključen. Dokler ne zagotovimo povsem stabilnega prehoda satelita v teh situacijah v orbiti, tudi ni smiselno vključevati širokopasovne komunikacije za prenos slike,« pojasni profesor na mariborski fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko, ki se zaveda, da so lahko uspešni le z ustrezno izobraženim kadrom.



Obe ekipi že snujeta nove projekte. Rodič posebej omeni projekt Theseus. Konzorcij podjetij upa na pozitivno odločitev evropske vesoljske agencije, da leta 2032 v vesolje pošlje satelit za opazovanje izbruhov gamažarkov. »Če bo projekt izbran, bomo imeli dela za celotno desetletje,« pravi Rodič.

Mariborska ekipa pa medtem sestavlja Tristat-R, ki bi lahko postal prvi mali satelit v srednji zemljini orbiti na svetu, to je 6000 kilometrov od površja Zemlje. Na tej višini je radiacija še posebej močna, saj je to območje van Allenovih obročev, preživetje elektronike v takšnem okolju pa je poseben tehnološki izziv. Izstrelitev bi lahko bila že prihodnje leto.