Gibalna neaktivnost: To je nevarnost, ki je prav tako škodljiva kot kajenje

»Človek v vsej svoji evoluciji ni bil nikoli toliko neaktiven, kot je danes. Gibati bi se morali večji del dneva, v bistvu pa večji del presedimo,« opozarja prof. dr. Rado Pišot, direktor Znanstveno-raziskovalnega središča Koper, ki se aktivno posveča prav posledicam globalne neaktivnosti. »Posledice so enako nevarne kot pri kajenju, samo da o tem premalo govorimo. Po drugi strani pa smo glede kajenja sprejeli cel kup omejitev in zakonov.« In prav ta opomnik je lep uvod v pogovor, ki odstira marsikatero vprašanje in postavlja ogledalo vsem nam, ki (pre)pogosto podležemo sedenju.

Težava sodobnega življenjskega sloga je neaktivnost. FOTO: Črt Piksi

Glavna področja njegovega raziskovanja so gibalni razvoj človeka in gibalno učenje ter mehanizmi prilagajanja gibalnega sistema in funkcionalnih zmožnosti človeka – razvojno, okoljsko in življenjsko specifično. Za svoje delo je prejel več mednarodnih in državnih nagrad in priznanj, med drugim tudi Bloudkovo priznanje za razvoj kineziologije.

Oblikovati moramo nove življenjske vzorce

Si predstavljate svoj vsakdan tako, da bi lahko sedeli oziroma mirovali največ šest ur? Si predstavljate šole, v katerih bi del pouka potekal stoje ali celo v gibanju? In si predstavljate, da bi lahko v pisarni delali na dvižnih mizah, imeli odmore za sprehod ali celo obisk telovadnice? Vse to je izvedljivo, pravi dr. Pišot, samo več energije je treba vložiti v to, da bomo manj neaktivni.

»Gibalna neaktivnost je danes presegla vse meje. Življenjski slog se je začel kotaliti v smer, kjer si je človek želel vse približati in poenostaviti. To je naredil do te mere, da je sam sebe ogrozil,« oriše naše sodobne navade in ob tem doda, da je velika večina svetovnega prebivalstva toliko neaktivna, da že ogroža svoje življenje. To je povezano s številnimi boleznimi, v ospredju so predvsem kronične nenalezljive bolezni.

Tudi naša miselnost, pravi, se je razvila v tej smeri, da naj bi ljudje počivali in si vzeli dovolj časa za počitek. Spanec je boljši kot žganec pravi star slovenski rek, a to še zdaleč ni resnica, je prepričan dr. Pišot.

Kje se skriva srž te sodobne težave?

Nekaj je udobje sodobnega načina življenja, ki se vedno bolj nagiba k virtualnemu svetu, po drugi strani pa naše navade, ki smo jih večino pridobili že v otroštvu. Tako dr. Pišot na primer opiše t. i. paradoks prvega koraka: »Vsi komaj čakamo, da otrok shodi, in takoj, ko shodi, je že panika. 'Drži ga, lovi ga,' hojica, stajica, mojica in ne vem kaj še vse. Samo da je neaktiven. In ti vzorci, ki jih prenašamo počasi naprej, so nas danes dejansko zadušili. Tako da tu bodo potrebne korenite spremembe, predvsem pa se moramo začeti zavedati, kakšna grožnja je popolnoma neaktivni življenjski slog. Nismo se oblikovali skozi evolucijo taki, kot smo, zato da bi bili pred ekrani.«

Če želimo opredeliti svoje življenje kot zdravo, mora biti aktivno, opozarja dr. Pišot. FOTO: Črt Piksi

Študija, ki dokazuje, da so lahko otroci prava pobuda za spremembe

Najmlajši so lahko naše največje upanje za prihodnost, kar so tudi že pred leti v ZRS Koper dokazali s študijo, v katero so vključili vrtčevske otroke. »Skupina otrok vrtca Kekec v Kopru je bila vsakodnevno aktivna 40 minut. Začeli smo pozimi in končali poleti. Zagotovili smo jim škornje in plaščke, da so bili lahko res vsak dan 40 minut aktivni.« Rezultat? Starši so med študijo priznali, da so jih otroci tudi popoldne priganjali k različnim aktivnostim. »Zdravniki in raziskovalci, ki so bili vključeni v projekt, so zagotovili, da je bilo v tistem času manj bolezni, manj prehladov, manj slabega počutja, predvsem tistih klasičnih bolečin trebuha, glave itd., ki kažejo tudi na neko psihično počutje.«

Pot je bila zastavljena, a se ta tempo ni nadaljeval po zaključenem projektu: »Žalostno je, da ko smo projekt končali, je tudi ta dejavnost počasi upadla.«

Če želimo opredeliti svoje življenje kot zdravo, mora biti aktivno, opozarja dr. Pišot. Naše mišice so eden najbolj pomembnih pomožnih sistemov, »zato bomo morali obdobje sedenja zmanjševati in obdobje gibalne aktivnosti dvigniti na 60 minut dnevno. Ta aktivnost naj bo zmerna do intenzivna. Torej, da se zadihamo, da svoj srčni utrip dvignemo tam čez tisti aerobni prag, da dosežemo tudi aktivacijo mišic, se pravi moč. Da sprejemamo besedo stres kot nekaj pozitivnega, kajti stres je vedno razvil negativne konotacije. Imamo pa dva organa, ki brez stresa ne preživita, in to so možgani in mišice. Ta dva potrebujeta oksidativni stres in obremenitev. Ko se bomo tega zavedali, bo seveda naše telo zmoglo napore in ne bo pričakovalo samo pomoči farmacije in medicine, da bi lahko doseglo zavidljivo starost. Kajti gibalna aktivnost je tista, ki vodi do kakovostnega in dolgega življenja.«

»Predvsem moramo poudarjati zmanjšanje neaktivnosti. Prisotna je tudi pri vrhunskih športnikih, ki trenirajo dvakrat dnevno."  FOTO: Črt Piksi

Težave bi se morali lotiti celostno

Spremembe, ki jih želimo, se ne morejo zgoditi čez noč. K temu bi morali pristopiti celostno, pravi dr. Pišot. »To še zdaleč ni stvar samo ministrstva za zdravje. To je stvar pravzaprav vseh resorjev vlade,« in doda, da je na poti sprememb zelo pomembna tudi vzgoja, torej oblikovanje novih življenjskih vzorcev.

»V šolah se daleč preveč presedi, prav tako na delovnih mestih. Zdravje na delovnem mestu je dostikrat le floskula, daleč od konkretnih programov in ukrepov. Pri nas smo recimo uvedli možnost aktivnih miz, torej dvigalnih mest. To je najmanj, kar lahko naredimo.« Pri tem je jasen: »Živimo v majhni državi, ki je lahko kot nekakšen laboratorij z dvema milijonoma ljudi, in bi lahko dejansko z majhnimi vložki, vendar sistematičnimi pristopi dosegli veliko več.«

Cilje je vsekakor več gibanja, predvsem pa postaja še pomembnejše, da zmanjšamo gibalno nedejavnost. »Predvsem moramo poudarjati zmanjšanje neaktivnosti. Prisotna je tudi pri vrhunskih športnikih, ki trenirajo dvakrat dnevno, vendar kar deset ur preživijo nedejavno pred ekrani. To je nekaj, česar evolucija ni in ne bo nikoli preživela. Mi smo se razvili s takimi značilnostmi organizma, ki zahtevajo zoperstavljanje gravitaciji. Brez tega ne bomo preživeli.«

dr. Rado Pišot sodeluje pri različnih projektih. FOTO: ZRS Koper

Neaktivnost bi morali zmanjšati tudi v bolnišnicah

Prepovedano ležanje v bolnišnicah je bil provokativni napis, ki ga je dr. Rado Pišot pred časom predvajal v okviru svojega predavanja na zboru pediatrov v Mariboru. »V prvi vrsti sta sedela oba primarija pediatričnih bolnišnic v Ljubljani in Mariboru. Pa sem izzval kritiko. Seveda ne mislim resno, ampak sem prepričan, da je ležanja v bolnišnicah preveč.« In to je novo področje neaktivnosti, ki ga dr. Rado Pišot že vrsto let raziskuje skupaj s slovenskimi in tujimi strokovnjaki. Neaktivnost je pogosto škodljiva, kot pravi, tako pred posegi kot tudi pozneje ali po določenem dogodku, kot je možganska kap, ki lahko drastično vpliva na gibalne in funkcionalne sposobnosti pacienta.

Sistemsko bi se morali osredotočiti na predoperativne priprave, ki danes pravzaprav ne obstajajo – vsaj ne v takšnem obsegu, kot ga predlaga naš sogovornik.

»V našem zdravstvenem sistemu v pripravi na operacije manjka kineziološka obravnava. To je nekaj, kar bi lahko marsikdaj skrajšalo čas hospitalizacije in rehabilitacije, posledično bi se pacienti hitreje vračali na delo in tu bi bile koristi ogromne.« Situacijo pa oriše še s konkretnim primerom: »Danes je čakalna doba za ortopedsko operacijo tudi nekaj let in pogosto se zgodi, da se pacientom, ki čakajo na te operacije, naroči, naj počivajo. Ampak ta počitek povzroča enormno škodo mišičnemu sistemu, motorični kontroli.« Posledica je dolgotrajnejša rehabilitacija, saj imajo ti pacienti po operaciji velike težave zaradi oslabljenega mišičnega sistema, ko morajo znova vzpostaviti to nujno potrebno gibanje. »In to je nekaj, kar bi morali in bi lahko sistemsko premaknili. Pogosto potem ne moremo ločiti, koliko je potrebna rehabilitacija zaradi poškodbe in koliko zaradi propadanja ob tej poškodbi. In če dodam zraven še procese staranja, imamo tri procese, ki so vzporedni in povzročajo enaka propadanja na dolgi rok ter jih je treba v določenem trenutku ustaviti. In tu daleč premalo naredimo v tej smeri. Da ne govorim še na ravni motorične kontrole; mi smo z raziskavami dokazali, da lahko ogromno naredimo tudi med tem, ko ljudje ležijo.«

V Mediteranskem centru zdravja ZRS Koper, ki je enota Inštituta za kineziološke raziskave ZRS Koper, že danes samoplačniško ponujajo tako nevrorehabilitacijo kot pripravo na operacije. »Želeli pa bi si, da bi tudi zdravstveni sistem prepoznal te možnosti, kajti korist je očitna. Posameznik bi veliko lahko prihranil, da ne govorimo, kaj to pomeni za kakovost življenja pacientov, kaj pomeni za počutje, za vračanje tako v družinsko kot v delovno okolje in tako naprej.«

Kako v virtualnem svetu pospešiti rehabilitacijo

Na Inštitutu za kineziološke raziskave ZRS Koper že vrsto let opravljajo različne raziskave, s katerimi želijo dokazati prav koristi, ki jih imajo tako aktivne predpriprave na operacije kot hitre rehabilitacije po posegu ali možganski kapi.

Virtualna aktivnost v sklopu raziskave Bed Rest. FOTO: ZRS Koper

Ena takšnih je študija Bed Rest. »Človeka poležemo, da ugotovimo, kaj se z njim dogaja v procesu nedejavnosti, kateri mehanizmi propadanja nastopijo.« V zadnji raziskavi v sklopu te študije so primerjali dve skupini starejših in eno skupino mlajših. »Zanimivi sta bili skupini starejših, ker je ena imela predpripravo na to ležanje, med ležanjem pa je imela dve intervenciji. Ena je bila kognitivna, virtualna gibalna aktivnost – zamišljali so si gibanje, pa se niso gibali. Ob tem so imeli še dodatni beljakovinski dodatek v prehrani. Dokazali smo, kar smo predvidevali: ta skupina je imela veliko manjši upad mišične mase, torej tiste kakovostne mase, ki nam zagotavlja hitro rehabilitacijo in vračanje v normalno življenje. Nižji je bil tudi upad mišične funkcije. To pripisujemo prav tem intervencijam.«

Kako je bila videti intervencija

Gibanje pri pacientih je potekalo izključno v virtualnem svetu s pomočjo VR-očal – kandidati so si predstavljali svojo vadbo v fitnesu, vsak dan so jim virtualno dodajali uteži in tudi virtualno so njihove mišice postajale vsak dan večje. »V VR-okolju so si zamišljali mišično napetost, da jih noge ob vadbi pečejo, da čutijo noge, v resnici pa so bili popolnoma neaktivni.«

»To dokazuje, da bi lahko čas, ki ga ljudje izgubljajo pred televizijskimi ekrani, tudi v bolnišnici, nadomestili z veliko kakovostnega časa. Seveda bi to nekaj stalo, vendar veliko manj, kot stanejo na dolgi rok v zdravstvu tako dolge bolniške odsotnosti po operacijah.«

Projekt X-BRAIN.net. FOTO: ZRS Koper

Zanimiv je tudi še en projekt – gre za čezmejni projekt X-BRAIN.net, s polnim imenom »Mreža čezmejnega sodelovanja rehabilitacije bolnikov po možganski kapi z uporabo inovativnih tehnologij« (Interreg VI-A Italija-Slovenija 2021-2027 ITA-SI0100054), v katerem sodelujejo trije projektni partnerji: Znanstveno-raziskovalno središče Koper – ZRS Koper pod vodstvom prof. Rada Pišota, Splošna bolnišnica Izola in Nevrološka klinika SC bolnišnice Katinara.

»Tukaj izvajamo študijo rehabilitacije pacientov po možganski kapi, pri čemer jih skušamo z virtualnim okoljem čim prej vključiti v rehabilitacijo. Prvič gre za izboljšanje rehabilitacijskih protokolov, drugič pa za možnost čimprejšnjega začetka rehabilitacije,« oriše projekt dr. Pišot in doda: »Za zdaj potrjujemo, da so pacienti v tem virtualnem svetu hitro dojemljivi.«

Študijo so začeli pri zdravih posameznikih, nadaljevali pa jo bodo pri pravih pacientih, ki so doživeli možgansko kap. »Pričakujem, da bomo do konca jeseni pridobili dovolj pacientov, tako v bolnišnici v Izoli kot v Katinari, združili podatke in z analizo dokazali, da je bil uspeh očiten. Kajti če se je to na zdravih subjektih izkazalo, govorim na mišični ravni, na motorični kontroli, smo prepričani, da bo se bo poznalo tudi na pacientih.«

FOTO: ZRS Koper

Na ZRS Koper na različne načine spodbujajo k večji aktivnosti prebivalcev. »Naše znanje skušamo prenašati v širše okolje skozi številne članke in znanstvene publikacije. Organiziramo tudi številne dogodke, na primer Znanje za zdravje, ki ga vsako leto pripravimo skupaj s Splošno bolnišnico Izola. Takrat ponujamo brezplačne meritve in predavanja vrhunskih strokovnjakov. Večkrat organiziramo tudi sproščene pogovore o znanosti, v katerih s strokovnjaki na uporaben in praktičen način predstavimo ugotovitve naših raziskav. Že kar nekaj let skupaj z drugimi javnimi zavodi izdajamo Svetilnik, to je publikacija, s katero dosežemo populacijo druge triade osnovnošolskih otrok. Cilj je, da na preprost način opišemo neki znanstveni dosežek, da ga razumejo tudi otroci.«

Naročnik oglasne vsebine je ZRS Koper