Po zajtrku doma bo v službi dovolj že lahek obrok

Jutranji keks splaknem s skodelico prave kave, odhitim v službo, kjer do običajno zelo pozne malice oziroma kosila zaužijem samo – še eno kavo. Pogosto pa za kosilo sploh ni časa ali se nanj spomnim prepozno. Ali pa na hitro pojem kaj, s čimer se pred prehranskimi strokovnjaki pač ne bi hvalila. In ko pridem domov, proti večeru, izropam hladilnik …

Pod tak prehranjevalni urnik bi se lahko podpisal marsikateri Slovenec. Morda preprosto zato, ker se ne zaveda, kako nezdravo je, lahko pa tudi zaradi napornega neenakomernega delovnega ritma, zato, ker v bližini delovnega mesta ni poskrbljeno za prehrano (kakršnokoli že) ali ker tako počnejo tudi drugi in mu je to prešlo v navado. Skratka, razlogi so lahko različni, in čeprav v Sloveniji nimamo celovite raziskave, ki bi natančno ugotovila, kako in kaj jedo delavci med službenim časom, velja splošna ocena, da bi v povprečju padli na izpitu iz zdravega prehranjevanja.

V priročniku Zdrava prehrana na delovnem mestu za vsak dan, ki ga je predlanskim izdal Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) v okviru projekta Zdravi na kvadrat II, je v uvodnih besedah zapisano: »Raziskave kažejo, da aktivna delovna populacija glede prehranjevalnih navad sodi med ogrožene skupine prebivalcev Slovenije.« Oceno dopolnjujejo podatki, ki veljajo za celotno populacijo: da se pri nas kar polovica odraslih prehranjuje nezdravo. Tveganje za to je večje pri moških, mlajših odraslih in pri osebah z nižjo izobrazbo ter slabšim socialno-ekonomskim statusom.

Na izpitu iz načina prehranjevanja bi padli

Za podrobnejša pojasnila smo zaprosili nacionalnega promotorja zdravja, prehranskega strokovnjaka na NIJZ Roka Poličnika, ki je poleg prim. mag. Branislave Belović tudi soavtor omenjenega priročnika. Za izhodišče jemlje raziskavo Cindi Z zdravjem povezan vedenjski slog prebivalcev Slovenije, ki obravnava prehranjevanje odraslih prebivalcev Slovenije v starosti od 25 do 74 let. Ta kaže kup nevralgičnih točk: naš ritem prehranjevanja, število zaužitih obrokov, uživanje zajtrka, vnos zelenjave in sadja, mleka in mlečnih izdelkov, kruha, uživanje rib, vnos soli, uporabo maščob, izbiro mesa in mesnih izdelkov ter sladkorja in sladkih živil.

Prehranjevanje je kompleksno področje, pravi Poličnik, nanj vpliva vrsta med seboj prepletenih dejavnikov, od okolja, v katerem človek živi in dela, ekonomske dostopnosti do hrane, do fizioloških značilnosti posameznika in preferenc njegovega okusa. Nenazadnje se od odraslih učijo tudi mlajše generacije. Neposrednega odgovora na vprašanje, ali se populacija zaposlenih prehranjuje ustrezneje kot povprečni Slovenec, ne ponudi, postreže pa s »podatki in trendi v prehrani odraslih, ki so izrednega pomena za tiste, ki v podjetjih skrbijo za zdravje in dobro počutje zaposlenih«.



Raziskava Cindi kaže, da se ženske prehranjujejo bolj redno kot moški, nižje izobraženi zaužijejo manj obrokov, zlasti med odraslimi (iz nižjega ali srednjega družbenega sloja) upada vnos zelenjave, ki je pomemben del varovalne prehrane. Na naših krožnikih se znajde preveč nekakovostnih maščob, soli, sladkorja in sladke hrane, kar vodi v čedalje bolj razširjeno debelost, bolezni srca in ožilja, sladkorno bolezen tipa 2, visok krvni tlak …

Nekateri trendi v prehranjevanju se sicer izboljšujejo, vendar je med tistimi, ki čedalje bolj redno zajtrkujejo, več starejših, ne pa tudi več delovno aktivnih. Največji pozitivni zasuk je pri pitju sladkih pijač. Uživanje teh se je v zadnjih 20 letih sicer zmanjšalo, kar gre morda deloma pripisati različnim kampanjam in večji ozaveščenosti v zadnjem času. Še vedno pa po njih najpogosteje posegajo mlajši odrasli, to je starostna skupina od 25 do 34 let. Zelenjavo si večkrat privoščijo podeželani in ljudje iz višjega družbenega sloja. Rib, ki so pomemben vidik varovalne prehrane, vsi skupaj še vedno pojemo veliko premalo; najmanj enkrat do trikrat na teden, kolikor je priporočljivo, jih uživa le 29 odstotkov odraslih. Polovica odraslih si hrano dosoljuje in s tem tvega vsaj povišan krvni tlak. Tudi med regijami je opaziti razlike; slabše se prehranjujejo predvsem prebivalci vzhodnega dela Slovenije ter ljudje iz ruralnih območij, kar morda kaže pripisati tudi tradicionalnim pristopom v prehranjevanju na podeželju.

V delavskih menzah so porcije prevelike, kombinacije hrane na krožnikih pa neustrezne.

Po zajtrku doma – ena malica

Kakšen pa naj bi bil naš prehranjevalni dan, vključno s časom, preživetim na delovnem mestu? Po splošnih smernicah zdravega prehranjevanja bi morali odrasli zaužiti tri dnevne obroke, enakomerno razporejene čez dan. Za premostitev sta med njimi lahko dva manjša obroka, malici, ki za odrasle sicer nista nujni. Pri dopoldanskem delu naj bi tako na delovnem mestu zaužili en obrok (malico oziroma kosilo) – če smo pred odhodom v službo zajtrkovali, ali manjši prigrizek, če se nam delovni dan nekoliko zavleče proti večeru. Malica v različnih delovnih organizacijah ne bi smela biti enaka, ampak bi bilo v idealnih razmerah treba upoštevati ne le spol, starost, zdravstveno stanje, način prehranjevanja, ampak tudi vrsto in intenziteto dela, ki ga opravlja posameznik. Še vedno se namreč dogaja, da administrativnemu delavcu ponudijo enako porcijo kot delavcu, ki opravlja težko fizično delo.

Kako pa je v realnosti? Ne na NIJZ ne na resornem ministrstvu nimajo podatkov o tem, kako je organizirana prehrana delavcev v podjetjih, koliko teh ima lastno menzo, koliko jih najema zunanje gostinske storitve, koliko delavcev prinaša hrano od doma ali jo kupi v bližnji trgovini ali na avtomatu.

Poličnik ugotavlja, da sta ozaveščenost ter znanje o pripravi in ustreznem načrtovanju obrokov med osebjem, ki je pristojno za pripravo delavskih obrokov, pomanjkljiva: »Porcije so prevelike, kombinacije hrane na krožnikih so neustrezne. Delavske menze ne omogočajo prilagajanja jedilnikov potrebam posameznikov, obroki so v glavnem prilagojeni ceni in željam oziroma povpraševanju delavcev, ki ga krojijo njihove navade od doma. Tudi glede količine; tisti, ki preskočijo zajtrk, pač hočejo obilnejši obrok v službi. V podjetjih so pogosto nameščeni prodajni avtomati, ki največkrat vsebujejo nezdrave prehranske izbire, na primer sladke pijače. Občasno vlogo avtomatov zamenjajo menze, kjer si delavec ob malici oziroma kosilu lahko kupi sladke pijače, piškote in druge prigrizke. Kot rečeno, je to začarani krog, saj se povpraševanje zaradi nezdravih prehranjevalnih navad zaposlenih pogosto odraža v neustrezni ponudbi.«

In kakšne so posledice? »Vplivi prehranjevanja na zdravje so kratkoročni in dolgoročni. Delavci, ki ne zajtrkujejo, do malice slabo delajo, so manj osredotočeni, ker so lačni, po obilni malici pa težko opravljajo svoje delo, ker so presiti, zaspani, njihova prebavila in presnova so obremenjeni, zato se slabo počutijo. Oba ekstrema vplivata na produktivnost in možnost nesreč pri delu, dolgoročno pa na nastanek kroničnih bolezni in absentizem.« Čeprav so raziskave o delavski prehrani v Sloveniji stare že več kot 40 let, predvidevamo, da se torej od takrat stanje ni bistveno spremenilo.

Ozaveščanje in postopni ukrepi

V teh okoliščinah je zlasti pomembno ozaveščanje zaposlenih, promocija zdravja na delovnem mestu. Zakonodaja zavezuje delodajalca, da načrtuje in izvaja promocijo zdravja na delovnem mestu (kar je za podjetje naložba, ne strošek), in sem sodi tudi prehrana. Prehrana delavcev kroji njihovo zdravje in počutje, s tem pa tudi produktivnost. Vodstva podjetij bi se morala tega zavedati. Ukrepi za promocijo zdravja bi morali biti načrtovani in postopni, saj bi drastične spremembe v ponudbi obrokov v delavskih restavracijah lahko izzvale val nezadovoljstva v kolektivu. Kjer ni možnosti ponudbe obrokov, bi bilo dobro zagotoviti vsaj opremljeno čajno kuhinjo, kjer bi zaposleni lahko zaužili obrok, ki so ga pripravili sami ali prinesli od doma. Verjetno so tudi delovna mesta, kjer si delavec zaradi načina dela ne more privoščiti v miru zaužitega obroka.

Precejšen del vsebine priročnika je namenjen prav zaposlenim, ki nimajo možnosti organizirane prehrane v okviru svojega delovnega mesta. Ozavešča jih in poučuje, kako se zdravo prehranjevati, kdaj in kaj jesti, katere so bolj, katere manj zdrave izbire, pa tudi, kako oblikovati zdravo, ne preobilno porcijo. Kaj je zdrav krožnik? Ta ne sme biti prevelik (premera do 23 centimetrov), do polovice je naložen z zelenjavo, četrtino zavzema beljakovinsko, četrtino pa škrobno živilo. Dodamo lahko solato, za pest velik sadež, kozarec tekočine.

Sledi 26 receptov za preproste jedi, ki jih zaposleni bodisi prinese od doma bodisi si jih pripravi v čajni kuhinji podjetja. V priročniku je mogoče najti ideje za zdrave malice »z domišljijo«, tudi za zaposlene, ki si dragih živil ne morejo privoščiti.

Idealni scenarij

Sogovornik oriše, kakšen bi bil idealen scenarij prehranjevanja: dan zaposlenega tako v javni upravi kot v industrijskem obratu bi se moral začeti – z zajtrkom doma. Ta omogoča, da delavec lažje prebrodi čas in morebiten občutek lakote do malice oziroma kosila, in preprečuje, da bi zaužil preveliko porcijo za malico. Sledi malica oziroma kosilce z ne več kot 30 odstotki dnevnih energijskih potreb delavca, nato pa polnovreden obrok po delu (pozno kosilo ali večerja).

Zato: zdrav sendvič, solata iz bližnje restavracije, trgovine ali od doma, jogurt, sadež, kruh lahko sestavljajo zadosten obrok, zaužit med delovnim časom, če delavec doma zaužije zajtrk in obrok po delu. Ob tem je treba znova poudariti, da bodo omenjene ideje primerne za večino zaposlenih, ki opravljajo lahko do srednje težko delo, obroki za zaposlene, ki opravljajo težja fizična dela, pa morajo biti energijsko bogatejši.