Bolne stavbe okužijo tudi stanovalce

Poslovne ideje velikokrat nastanejo, ko posameznik išče rešitev za težavo, s katero se ukvarja sam. Podobno je tudi v primeru gradbenega inženirja Milana Kusterja. Med iskanjem rešitev za lajšanje težav svoje hčere, ki so jo spremljale alergije, je spoznal pomen kakovosti zraka za zdravje.

Kot ugotavlja lastnik podjetja Lunos v Sloveniji, ki s svojo ekipo inženirjev pomembno prispeva k razvoju prezračevalnih sistemov te nemške blagovne znamke, se zasebniki v Sloveniji tega čedalje bolj zavedajo. So si pa v zadnjih letih številni naredili medvedjo uslugo, ko so v skrbi za energetsko učinkovitost svojih domov pozabili, da morajo tudi stavbe dihati. V podjetjih in javnih institucijah v splošnem dihajo precej slabši zrak.
 

Vsaj delne zasluge za svoje podjetje pripisujete hčeri, predstavite začetke.

Hči je imela težave z alergijami in oteženim dihanjem. Iskali smo rešitve in tako sem spoznal prezračevalni sistem Lunos. Vgradili smo ga in izkazalo se je, da učinkuje. Začel sem razmišljati o tem, koliko težav si ljudje nakopljemo, če ob menjavi stavbnega pohištva, obnovi fasade pozabimo na filtracijo prostorov. In tako sem se povezal s podjetjem v Nemčiji.

Danes je naše podjetje v Sloveniji pomemben del nemške korporacije, z inženirsko ekipo smo vpeti v razvoj in prispevali smo pomembne rešitve, tako da nam korporacija priznava poseben status. Sam sem od leta 2017 član uprave družbe, ki ima predstavništva v 36 državah po svetu, le podjetje v Sloveniji sme uporabljati ime blagovne znamke, zaupano nam je tudi ustanavljanje partnerske mreže na območju nekdanje skupne države.
 

Študije potrjujejo povezavo med onesnaženostjo zraka in razvojem astme pri otrocih, ki je tudi najpogostejša kronična bolezen in vzrok za hospitalizacije pri mlajših od 15 let. Glede na vaše izkušnje, ali se Slovenci bojimo svežega zraka v domovih? Zdi se, da se zelo radi zapiramo. Koliko smo osveščeni o pomenu kakovosti notranjega zraka?

Če bi se ga bali, v desetih letih od obstoja našega podjetja v Sloveniji ne bi vgradili prezračevalnega sistema v 20.000 objektov. Vendar ne smemo posploševati, mislim, da je še zelo veliko ljudi, ki se tega ne zavedajo. Upam si trditi, da smo prav mi zelo veliko prispevali k ozaveščenosti prebivalstva o pomenu kakovosti zraka v prostorih, tako s pojavljanjem v medijih kot s širjenjem izkušenj naših strank.

Gre za to, da je v prostorih zelo pomembna vrednost kisika v primerjavi z ogljikovim dioksidom, ki nastaja z dihanjem. Ta vrednost hitro pada, če zraka ne izmenjujemo, in postaja zatohel, nekakovosten za bivanje, pojavijo se težave s kondenzom, vlago, plesnijo, slabša se počutje, krati spanec in vpliva na zdravje ... Dolgoročno je takšna bivalna klima zdravstveno nesprejemljiva za stanovalce.



V resnici smo panogo prezračevanja bivalnih prostorov s prihodom na trg postavili na glavo. Pred tem v Sloveniji ni bilo veliko znanja na tem področju, mi smo ga prinesli iz Nemčije, in ko smo se vključili v Lunosovo razvojno ekipo, smo hitro prevzeli pobudo in našli rešitev, ki še danes velja za inovativno. Izdelek zgolj nadgrajujemo, da je tišji, energetsko učinkovitejši, optimira se način vgradnje, postaja čedalje bolj avtomatiziran in pameten, da se samodejno odziva na potrebe v prostoru in uravnava delovanje in podobno. Dokazano je, da h kakovosti bivanja več kot 60 odstotkov prinese zrak, ki ga dihamo.
 

In kakšen zrak imamo v domovih?

Ko pridemo na teren, meritve včasih pokažejo tudi tisočkrat presežene dovoljene vrednosti delcev v zraku, ogljikovega dioksida, veliko je vlage, nabira se kondenz, dogaja se, da v prostorih, tudi v otroških sobah, najdemo tudi dva metra plesni v višino. To je za pojav dihalnih bolezni prav raj. Vedeti moramo, da je plesen živ organizem, in v Sloveniji je imamo v bivalnih prostorih ogromno. Tudi vrednosti radona so presežene po tekočem traku in tega je čedalje več.
 

Na to opozarja tudi svetovna zdravstvena organizacija. Menda je visoka koncentracija radona v prostorih med najpogostejšimi razlogi za pojav pljučnega raka, kaže pa, kako vestni smo pri spuščanju svežega zraka v prostore. V stanovanjskih naseljih pogled v okna pove, da ima velika večina raje zaprta.

Stroka pravi, da če bi hoteli prezračiti stanovanje z odpiranjem oken, bi morali petkrat na dan po štiri minute narediti prepih, ne samo malo odpreti oken. S tem se lahko izmenja tudi zrak, ki se zadržuje po kotih, za omarami. Ampak ali danes to kdo počne? Pozimi bi to bilo videti tako, da bi v nekaj minutah izgubili vso toploto v prostoru, hkrati iz okolice sprejmemo vso nesnago.



Ker nas čez dan ponavadi ni doma, takšno zračenje verjetno tudi fizično ni mogoče, v manjših stanovanjih pa je še dodaten izziv, kako ustvariti prepih. Predstavljajte si tipično slovensko spalnico, veliko približno 12 kvadratnih metrov. Par zrak podiha v približno treh urah, verjetno takrat nihče ne vstane, da bi prezračil prostor. Kakovost spanca pa zelo pade. Stranke, ki smo jim vgradili prezračevalni sistem, so nam že rekle, da ne čutijo razlike, pa smo predlagali, naj sistem izklopijo za eno noč. Rezultat je bil takšen, kot smo pričakovali.

Ko se pogovarjamo o odpiranju oken, rad povlečem vzporednico s klimatskimi napravami v avtomobilih. Pred tridesetimi leti naše stoenke niso bile opremljene z njimi, pa smo se vseeno pripeljali do morja. Če nam je bilo vroče, smo odprli okno in ustvarili prepih. A tehnologija gre naprej. Če mi danes nekdo reče, naj zračim z odpiranjem oken, je ravno tako, kot bi imel stoenko. Skoraj sem prepričan, da bodo čez deset let lastniki nepremičnin, v katerih ne bo vgrajenih prezračevalnih sistemov, s prodajo iztržili bistveno nižjo ceno. Zakonodaja določa, da so v novogradnjah že obvezni.
 

Pravite, da je težav v objektih čedalje več, kar je v navzkrižju s tem, da smo čedalje bolj osveščeni.

Da, smo pa v tem času v težnji po nizkoenergijskih ali brezenergijskih stavbah s sanacijami objekte tako zatesnili, da ne dihajo. Materiali danes to omogočajo. V zadnjih nekaj letih se že veliko govori o tako imenovanem sindromu bolnih stavb (ang. sick building syndrome, SBS), tudi medicinska stroka se ukvarja s tem. Pri ljudeh se pojavljajo težave s koncentracijo, depresijami, glavobolom, slabim počutjem, SBS je lahko izvor za latentne bolezni, brezvoljnost, pomanjkanje energije. Kakovost bivanja v takšnih objektih je zelo slaba.

Z zrakotesnostjo ni nič narobe, vendar pa je treba poskrbeti za ustrezen prezračevalni sistem. Zavedati se moramo, da se v povprečni štiričlanski družini vsak dan v okolje sprosti približno deset litrov vode – to je s potenjem, pranjem perila itn. Če je objekt hermetično zaprt, se to zbira v stenah, in samo vprašanje časa, materiala in razmer je, kdaj bo neki zid zacvetel. To pa je le vrh ledene gore, še vidni pokazatelj, da nekaj ni v redu, že pred tem stanovalci občutijo vse negativne učinke slabega zraka.
 

Velik del časa preživimo na delovnih mestih. Ali drži, da so v pisarnah razmere za delo po kakovosti zraka še slabše?

V zadnjih letih nas kliče čedalje več podjetij, ki želijo urediti prezračevanje pisarn, sejnih sob. Veliko znanih slovenskih podjetij smo že prezračili in dobro je, da se lastniki zavedajo pomena kakovosti zraka za delovno učinkovitost zaposlenih in njihovo dobro počutje. Ocenjujem pa, da 98 odstotkov organizacij na tem področju še ni naredilo ničesar. Pogosto se dogaja, da vodilni v podjetjih zračenje urejajo doma in na podlagi izkušenj ta korak naredijo še v podjetju.



Pred nekaj leti, ko je bila aktualna zgodba radona v slovenskih šolah, izpostavljenosti otrok in njegovih učinkov, smo v Lunosu pridobili odobritev podjetja v Nemčiji, da lahko šolam in vrtcem uredimo prezračevanje po močno znižani ceni, obrnili smo se tudi na ministrstvo za šolstvo.

Odziv ni bil najboljši, največja težava pa, da niso imeli odobrenih sredstev za to. Ponekod smo uredili posamezne učilnice, kjer je bila težava največja, je pa na tem področju še veliko dela. Prav tako tudi v domovih za starejše, v bolnišnicah in tako naprej.