Ženske prve rečejo »ja«

Če je športnikom po končani karieri težko, je športnicam še težje. Še posebej tistim, ki želijo ostati v športu, saj le stežka pridejo do vodilnih položajev, številnim pa ne pomaga niti visoka izobrazba. Brigita Langerholc Žager jim zato svetuje, naj razmišljajo podjetno.

Ali veste, da je na športnih straneh slovenskih časnikov le 14 odstotkov prispevkov o ženskem športu? Vendar smo slovenski novinarji kljub temu večji feministi od naših tujih kolegov, saj je svetovno povprečje 11 odstotkov. Do teh ugotovitev sta leta 2011 v raziskavi o športnem novinarstvu prišla Thomas Horky in Jörg-Uwe Nieland, njuno delo pa je za Slovenijo dopolnil Simon Ličen.

Verjetno slabša medijska izpostavljenost doprinese delček k temu, da so ženske le na čelu štirih od 98 športnih zvez v Sloveniji: drsalne, kotalkarske, curling in floorball. To je eden najzanimivejših podatkov v magistrskem delu Langerholc Žagerjeve. Nekdaj vrhunska atletinja, danes pa uspešna podjetnica, je kot prva poglobljeno raziskala položaj žensk na vodstvenih položajih v športnih organizacijah v Sloveniji.

Ženske so bolj prostovoljke

»Uau, to je še slabše od mojih virov,« je Langerholc Žagerjeva zavzdihnila ob omembi zgoraj navedenih odstotkov. Z mediji se med izdelavo naloge sicer ni posebej ukvarjala, je pa ugotovila – in med pogovorom večkrat poudarila – da se problem začne v nižjih, lokalnih ravneh športa in je tesno povezan z našim dojemanjem moških in ženskih vlog v družbi: »Ženske se ne prijavijo na razpise lokalnih odborov in komisij, saj ponavadi morajo poleg redne zaposlitve opravljati še gospodinjska opravila in skrbeti za otroke. To velja predvsem za starejšo populacijo. Poleg tega je v športu veliko prostovoljstva in ženske prve rečejo 'ja'.«

Morda bi se morale športnice zgledovati po (anti)junakinji iz pesmi Big Foot Mame Sam' prjatla, ki namesto »ja« reče »ne morem«. Pa čeprav v povsem drugem kontekstu. Z njihovim zaposlovanjem pa bi se lahko ubadala komisija za šport žensk pod okriljem Olimpijskega komiteja Slovenije (OKS), katere članica je tudi sogovornica, a kaj ko je tudi ta funkcija prostovoljna.

Počakajte, Brigita, niste prav o tem prejle govorili – menda niste tudi vi prehitro rekli ja? »Morda sem to počela nekoč, zdaj teh napak ne ponavljam več,« je med smehom odvrnila in zbrano nadaljevala: »Trenutno si želim le, da bi bila komisija aktivna. Na OKS moram pohvaliti Luko Steinerja in Janeza Sodržnika, ki sta se od ljudi na višjih položajih najbolj zavzemala za to področje.«

Rešitev: kvote

»Nujno – kvote,« sogovornica ne omahuje z odgovorom na vprašanje, kaj je najboljši način za izenačitev spolov na vodstvenih položajih v športu. V nalogi je navedla številne predolge, a ta je najkonkretnejši. »Enakega mnenja so bili predstavniki mednarodnega olimpijskega komiteja na seminarju v Litvi, ki sem se ga lani udeležila. Vedno se najde tisoč in en razlog, zakaj žensk ne želimo na visokih položajih in zakaj jih lahko tja postavimo kdaj drugič, kvote pa zelo pospešijo proces.« Tudi če jih kasneje umaknejo, kot so to storili na drugih področjih, rezultati ostanejo.

Četrta osemstometrašica z olimpijskih iger v Sidneyju 2000 se za spremembe zavzema, ker verjame, da je uravnoteženost spolov ključ do uspešnega delovanja organizacije. »Vsi imamo svoje značilnosti, ki se lepo dopolnjujejo: ženske lahko opravljamo več stvari hkrati, imamo bolj celosten pogled in čutimo več empatije. Ko moški začuti, da mu je najbolj neprecenljiva desna roka ženska, jo takoj želi na visokem položaju. Tiste ženske, ki želijo delati na moški način, po mojem delajo napako.«

Dobro je pridobiti podjetniška znanja, vodstvene veščine

Tudi sama se je po končani karieri želela zaposliti na Atletski zvezi Slovenije (AZS), a zanjo niso našli mesta, čeprav je bila več kot ustrezno izobražena. »V športnih zvezah še ne znajo prepoznati potenciala in neprecenljivih izkušenj nekdanjih športnikov. Svetli izjemi sta košarkarska in teniška zveza. Hvala bogu, da so na AZS vzeli Marijo Šestak: od osamosvojitve dalje niso zaposlili niti ene vrhunske atletinje.«

Športnice so tako pogosto primorane ubrati samostojnejšo pot. Zato jim Langerholc Žagerjeva, vidno navdušena nad podjetništvom, svetuje, naj se dodatno izobražujejo o poslovanju, podjetjih in vodstvenih veščinah. »Če sem iskrena, lahko vržem vse diplome v kanto za smeti, ker mi niso prav nič pomagale.«

Do teh spoznanj očitno pridejo ljudje, ki veliko tečejo. Nesojeni nobelovec Haruki Murakami je v knjigi O čem govorim, ko govorim o teku, zapisal: »Najpomembnejša stvar, ki se je naučimo v šoli, je, da se najpomembnejših stvari v šoli ne da naučiti.«