»Zgledi iz tujine kažejo, da je v slovenskih šolah absolutno premalo pouka o računalništvu in informatiki, zato slovenski otroci nazadujejo,« pravi dr. Andrej Brodnik, ki predava na Fakulteti za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani ter na Fakulteti za matematiko, naravoslovje in informacijsko tehnologijo Univerze na Primorskem. Vodil je delovno skupino, ki je za ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport analizirala »prisotnost« računalništva in informatike v programih osnovnih in srednjih šol. Poročilo Rinos (računalništvo in informatika v osnovnih in srednjih šolah), v katerem je predlagala tudi spremembe, je skupina pred šestimi meseci oddala naročniku. Na ministrstvu za izobraževanje ga še proučujejo. Odgovora na vprašanje, ali bodo slovenski otroci tudi snovalci digitalne prihodnosti ali le uporabniki, za zdaj torej ni.

Na splošno prevladuje prepričanje, da so mlade slovenske generacije v računalništvu izjemno dobro podkovane, češ da odraščajo z računalniki. Zakaj mnenje vas strokovnjakov ni tako optimistično?

Če na kratko povzamem študijo Rinos »Snovalci digitalne prihodnosti ali le uporabniki?«, je osnovna ugotovitev, da znanje računalništva in informatike (RIN) v Sloveniji ne samo stagnira, ampak nazaduje; še posebej v primerjavi s primerljivimi državami po svetu. V nekaj besedah je osnovni vzrok v tem, da se po svetu RIN pojavlja kot obvezni predmet v vseh razredih osnovne in srednje šole, pri nas pa imajo otroci eno samo leto obveznega pouka, zato so v hudo deprivilegiranem položaju v primerjavi s svojimi vrstniki po svetu.

Sprašujete me o generaciji, ki odrašča z računalniki. Vaše vprašanje popisuje generacijo tako imenovanih digitalnih domorodcev. O njih se že dolgo ve, da so o vsebinah RIN, paradoksalno, zelo slabo izobraženi. Vzrok za to je, da računalništvo in informatiko sicer znajo uporabljati, nimajo pa znanja, da bi ga tvorili – so le zelo dobri uporabniki.

Ali se ni do učenja računalništva opredelil celo Unesco? To kaže, kako pomembno je to vprašanje.

Organizacija Unesco je že leta 2013 predlagala, da je treba razviti kurikulum za poučevanje računalništva in informatike, ki sicer vključuje digitalno opismenjevanje, a je izrecno poudarila, da mora pouk računalništva in informatike otroke v izobraževalnem sistemu od vrtca do srednje šole pripraviti, da ne bodo le porabniki informacijske tehnologije, ampak jo bodo ustvarjali.
Slovenski učni načrti našim otrokom ne ponujajo tega znanja. Na to opozarjamo v poročilu Rinos. Poročilo naše skupine ugotavlja, kar kažejo tudi razvoj in raziskave v mednarodnem prostoru: generacije, ki ne bodo deležne izobrazbe iz temeljnih znanj računalništva in informatike, bodo v 21. in 22. stoletju v deprivilegiranem položaju. Žal so med prizadetimi tudi slovenski otroci. In smo spet pri obsegu pouka RIN – v tistem edinem letu dlje od osnovnega digitalnega opismenjevanja profesorji preprosto ne pridejo.

Toda večina slovenskih staršev je prepričana, da se njihovi otroci in mladostniki o računalništvu in informatiki kot samouki naučijo vsega, kar morajo vedeti, ko pa toliko ur presedijo za računalniki. Ali nimajo prav?

To je približno tako, kot če bi rekel, da bo otrok postal kuharski mojster, ker mami pomaga peči palačinke. Naj dodam še eno primerjavo. To, da otrok ure in ure presedi za računalnikom, je vredno približno toliko, kot če bi znal uporabiti pralni prašek v pralnem stroju. Postal je enkraten porabnik industrije – ne uporabnik, ampak porabnik –, ki mu bo marsikaj prodala. Zadrega pa je, ker ni sposoben narediti novega in boljšega praška, ki bi ga prodajal naprej.

V preteklosti smo otrokom za popotnico dajali znanje kemije, ki ga niso prejeli le pri gospodinjstvu: nismo se zadovoljili, da so znali uporabljati pralni prašek, ampak smo želeli, da vedo, kako je narejen in kako deluje. Prav tako ni dovolj, da otroci informacijsko-komunikacijsko tehnologijo poznajo in uporabljajo, ampak jo morajo tudi razumeti. Smo pač v digitalnem svetu, v katerem si moramo, da tako rečem, podjarmiti stroj, da nam bo koristno služil – da se razumemo, služil na različnih področjih od umetnosti do znanosti ali humanizma, družboslovja in seveda medicine, inženirstva ali naravoslovja. Za to pa potrebujemo določene spretnosti. Brez dvoma pa pri njihovem vsrkavanju pomaga preprosta žoga na igrišču za hišo ter kup prijateljev in prijateljic, ki naredijo iz nas uravnoteženega človeka.

Pa se je o računalništvu vendarle mogoče učiti iz računalniških igric?

To je v resnici zelo zapleteno vprašanje. Namreč, imamo igrice in »igrice«. Če so igre pravilno oblikovane, lahko spodbujajo otrokovo zvedavost, ustvarjalnost in, ne nazadnje, izboljšujejo računalniško mišljenje. Sam se še zelo dobro spominjam, ko mi je mama kupila domine, ki so imele na eni polovici številke in na drugi račune – nikoli več nisem imel težav s poštevanko. O tem govorim: če imamo opraviti z izobraževalnimi igricami, je to povsem nekaj drugega kot kakšne druge igrice. Morda starši premalo vedo, s čim se njihovi otroci igrajo.

Kdaj bi morali začeti »opismenjevati« otroke, da bi dosegli primerno raven in kakovost digitalne, računalniške pismenosti, ali imamo to področje v slovenskih vzgojno-izobraževalnih programih opredeljeno?

V slovenskem učnem sistemu je opredeljeno, da se obvezni pouk RIN izvaja samo v prvem letniku srednje šole, in to le 70 ur. Kar je premalo, kot kažejo izkušnje in zgledi iz tujine – na primer iz Slovaške, Anglije, Poljske, z Nove Zelandije in navsezadnje iz Hrvaške in Srbije. Pouk računalništva in informatike se deli na tri dele: na računalniško opismenjevanje, ki ga omenjate, na uporabo informacijsko-komunikacijske tehnologije, na kratko IKT, in na temeljna znanja. Prav ta so najpomembnejša za konkurenčnost v digitalni družbi 21. stoletja. Očitno pa je res, da vsega, kar bi morali mladi o tem vedeti, v enem samem letu v srednji šoli v Sloveniji ni mogoče dobiti. Še slabše – če pogledamo učne predmete v osnovni šoli, opazimo, da bi »opismenjevanje«, kot pravite, moralo biti do neke mere opravljeno že tam. Na primer, otroci bi se morali naučiti pisanja besedila z računalniškimi orodji že v osnovni šoli pri pouku slovenščine.
 

Računalniško mišljenje podobno kot učenje učenja razvija sposobnosti organizacije in usmerjanje lastnega učenja.

Katera temeljna teoretična in praktična znanja o računalništvu bi moral otrok oziroma mladostnik usvojiti že v devetletki oziroma v srednji šoli?

Natančen odgovor na to vprašanje bi bil predolg in preveč tehničen, če pa ga zelo poenostavim, lahko rečem, da bi moral usvojiti temelje računalniškega mišljenja. Eden od najobičajnejših načinov je, praktično gledano, znanje programiranja, vsaj v grafičnih jezikih. Pri tem pa moram poudariti, da gre za izobrazbo za prav vsakega otroka in ne samo za izobraževanje tistih, ki se bodo morda vpisali na študij računalništva in informatike na fakultetah. Tudi poštevanke se ne učijo samo bodoči matematiki.

Delovna skupina je v svojem poročilu posebej poudarila, da ključna vsebina sodobnega pouka računalništva in informatike ni več pouk tehničnega znanja – to je zgolj potrebno pri izdelavi končnega izdelka –, ampak spodbujanje računalniškega mišljenja, ki je bližje naravoslovnim znanjem. Računalniško mišljenje podobno kot učenje učenja razvija sposobnosti organizacije in usmerjanje lastnega učenja. Razvijamo ga s poučevanjem konkretnih vsebin o računalništvu in informatiki. Urjenje spretnosti računalniškega mišljenja je za učence lahko učinkovito orodje spoprijemanja z zahtevnejšimi učnimi nalogami.

O tem, da je treba otroke v šoli učiti tudi računalništva, smo se v Sloveniji pogovarjali že pred več kot 30 leti, dr. Aleksandra Kornhauser je bila med avtoritetami, ki so se zavzemale, da ga je treba vključiti v izobraževalni sistem. Kaj je šlo odtlej narobe?

Leta 1990 je bila sprejeta napačna odločitev, ki je RIN uvrstila med tehnične predmete. Tako je bilo dejansko odstranjeno iz splošnih srednjih šol. To je tako, kot če bi matematiko poučevali samo v matematični gimnaziji ali slovenščino v jezikovni gimnaziji, drugje pa le za vzorec. Dijaki so imeli RIN za spretnostni predmet in jim tako ni pomenil intelektualnega izziva, zato se tudi niso odločali za študij tega. Od leta 1990, ko se je začela mednarodna olimpijada iz računalništva in informatike za srednješolce, podobno kot iz matematike ali fizike, smo osvojili dve srebrni kolajni do leta 1995 in nato od tedaj do danes, se pravi v četrt stoletja, še dve.

Vsa država že več let govori o digitalizaciji, od politike do gospodarstva. Ali je slovenski izobraževalni sistem dovolj digitaliziran glede na pomen, ki ga temu področju v svojih dokumentih pripisuje vlada?

Pojem digitalizacije v vašem vprašanju se deli na dva dela. Prvi je, ali je šolski sistem sposoben uporabljati digitalna orodja za izvajanje svojega procesa – podobno kot gospodarstvo. Osebno menim, da na tem področju nismo tako slabi, čeravno so najnaprednejše države po svetu pred nami, še posebej kar zadeva oblikovanje vsebin. Na tem področju se je na visokošolski ravni letos oblikoval projekt, ki naj bi to dosegel – počakajmo na rezultate. Osebno pa upam, da ne bomo ponovno izumljali tople vode, ampak bomo uporabili znanje, tehnike in orodja, ki so prosto dostopni po svetu.

Drugo področje pa so kompetence učiteljev, da posredujejo temeljne vsebine RIN ali da se jih vsaj zavedajo, na primer računalniškega mišljenja. Tu nam še veliko manjka. Zelo veliko. Ni pričakovati, da bomo to rešili samo na ravni visokošolskega študija. Morali bomo iti neposredno do učiteljev v osnovne in srednje šole, kot tudi priporoča študija, s katero sva začela pogovor. Le s hkratnim dostopom do učiteljev, ki že učijo, in do bodočih učiteljev bomo vsaj v določenem času lahko dali svojim naslednikom ustrezno izobrazbo, da bodo sposobni tvoriti svojo digitalno prihodnost in posledično gospodarstvo z veliko dodano vrednostjo.

Preberite tudi

Dober učitelj je kot čebula. Ima več plasti.

V slovenskem učnem sistemu je opredeljeno, da se obvezni pouk RIN izvaja samo v prvem letniku srednje šole, in to le 70 ur. FOTO Blaž Samec