Nekateri službo zamenjajo že za nekaj deset evrov več

»Med gospodarsko krizo, kot tudi danes med rastjo, so delodajalci v nenehnem lovu za dobrim kadrom, iskalci s specifičnimi znanji pa na lovu za boljšo priložnostjo,« razmere na vedno razburkanem trgu dela opisuje Saša Boštjančič, direktorica družbe Moja zaposlitev. Z njo se strinja Laura Smrekar, partnerka v podjetju Competo, ki dodaja, da je na trgu vseskozi precejšen delež pasivnih iskalcev novih izzivov, ki se vse bolj povečuje. »Stopamo v čase, ko bo vsak od nas postal pasivni iskalec zaposlitve, in trg dela bo imel popolnoma drugačno podobo, kot smo jo poznali do zdaj,« napoveduje.

Ker je že danes več potreb po kadru kot ponudbe, so iskalci v veliko boljši vlogi, saj sami zapuščajo stare in iščejo nove delodajalce. Bolj pogosto odpoved dajo delavci, je prepričana Boštjančičeva. Zlasti strokovnjake, ki so vse bolj tarča lovcev na glave, ženejo novi izzivi, stik s tehnologijo, dobre delovne razmere, fleksibilnost, napredovanje, dobri odnosi in komunikacija ter ugled podjetja. Medtem se nižji profili odločijo za menjavo službe, tudi če je v igri nekaj deset evrov več, še razlaga. Tako je največja fluktuacija pri proizvodnih in skladiščnih delavcih, voznikih, prodajalcih, gostincih ter tehničnih strokovnjakih, saj jim delodajalci ne zagotavljajo stabilnosti in dostojnega preživetja, našteva sogovornica. Ker je povpraševanje po njih ogromno, nova služba nikoli ni daleč. To je za zaposlovalce velik izziv.

»Ne tekmujemo več le z lokalno in globalno konkurenco, ampak predvsem sami s seboj,« je iskrena Smrekarjeva, ki podjetjem priporoča, da se vrnejo k svojemu poslanstvu. Delavci, pri tem misli zlasti na tiste od srednjega do vodstvenega menedžmenta, namreč vse bolj ocenjujejo privlačnost delodajalca.

(Preveč) deroča reka

Odhod od starega je možen na več načinov, vendar se je treba zavedati, da v primeru prostovoljne prekinitve delovnega razmerja niste upravičeni do odpravnine, tudi odpovedni rok je krajši. Odpoved je treba vročiti pisno, delavcu pa v nasprotju z delodajalcem odločitve ni treba pojasniti.

Sprejmejo jo iz zelo različnih vzgibov. »Nekateri podjetje zapustijo, ker to nima strategije ali kompetentnega vodstva, zaradi slabe klime in odnosov. Res veliko je takih, ki pri delodajalcu ne vidijo možnosti za nadaljnjo osebno in karierno rast,« ugotavlja Laura Smrekar. Medtem ko je nekaj fluktuacije naravne, zdrave in koristne, je lahko znamenje za preplah, če se v nekem obdobju močno poveča. Ko to delodajalci zaznajo, morajo analizirati razmere, svetuje. »Vsako podjetje zelo dobro ve, kdaj pride do te točke. Vprašanje je, ali sprejme ustrezne ukrepe ali pa pusti času čas. To drugo žal ne vodi k reševanju problema,« še trdi sogovornica.


 

Ko odslovi delodajalec

Odpoved je pravica tako delojemalca kot delodajalca. Lahko je redna ali izredna, ključna razlika med njima je v odpovednem roku. Do enega leta zaposlitve ta traja 15 dni, pri daljši zaposlitvi dvakrat več, z dogovorom pa ga je mogoče tudi zamenjati s plačilom nadomestila.

Za redne odpovedi – poleg redkih primerov neuspešno opravljenega poskusnega dela in odpovedi pogodbe s ponudbo nove (za drugo delovno mesto) – so štirje glavni razlogi: poslovni, krivdni ter nesposobnost in nezmožnost. Poslovni razlog temelji na ekonomskih težavah ali drugih organizacijskih, tehnoloških in strukturnih zagatah. Nezmožnost opravljanja dela povzroči trajna izguba zdravja in ponavadi vključuje invalide druge ali tretje kategorije. Razlog nesposobnosti in krivdni razlog sta si podobna v tem, da mora delodajalec delavcu omogočiti zagovor. Prvi se sicer nanaša na primere, ko podrejeni ne more več izpolnjevati svojih obveznosti, drugi pa na njihovo kršenje.

Le pri poslovnih razlogih in nesposobnosti je delavec upravičen do izplačila odpravnine. Pri izredni odpovedi je do nje upravičen izjemoma, in sicer če odpoved da sam oziroma se upokoji. Pogosti razlogi, da mu odpoved izroči delodajalec, pa so, da podrejeni stori kaznivo dejanje, je brez pojasnila odsoten pet zaporednih dni, več kot pol leta ne more delati, ker je denimo v priporu, ali če zlorablja bolniški stalež. V nasprotnem primeru, če so razlogi na delodajalčevi strani, kot so nezagotavljanje dela in varnega, za zdravje neškodljivega okolja, neizplačevanje plače ali prispevkov in kršenje človekovih pravic, je delavec upravičen tudi do odškodnine.

Rezerva v mesecih po izgubi

Brezposelni imajo pravico še do denarnega nadomestila, a le če so bili v zadnjih dveh letih vsaj devet mesecev zavarovani za primer brezposelnosti. Višina je odvisna od osnovne povprečne mesečne plače, prve tri mesece prejemajo 80 odstotkov osnove, vse naslednje – vendar skupaj ne več kot 24 mesecev – pa 60 odstotkov. Če ga ne izrabijo v celoti, lahko preostanek prejmejo ob morebitni naslednji izgubi zaposlitve. Zanj je treba zaprositi na zavodu za zaposlovanje v 30 dneh od prenehanja delovnega razmerja, hkrati se je treba tam prijaviti med iskalce zaposlitve. Samo kadar nekdo za nadomestilo zaprosi, na zavodu preverijo, ali je do prenehanja zaposlitve prišlo po krivdi ali volji delavca, pojasnjuje Sandi Meke iz službe za analitiko na zavodu za zaposlovanje. Pogosti so tudi primeri, da delavec kmalu po zamenjavi službe spet konča na zavodu, kar pojasnjujejo z dejstvom, da strokovne uspehe zaposlenega velikokrat zasenči njegova neuspešna vključitev v kulturo organizacije. Ena od možnosti je tudi, da si prenehanja poslovnega odnosa zaželita obe strani. Delavce pri menjavi službe sicer bolj kot plača premamijo novi izzivi, ki netijo iskrico v očeh, priložnosti soodločanja in soustvarjanja, osebna in karierna rast.