Gospodarstvo pripravljeno na morebitno ohlajanje

Ljubljana – Luka Vesnaver, odgovorni partner za finančno svetovanje za jadransko regijo v Deloittu, kot strokovnjak za področje financ že več kot 18 let sodeluje z različnimi strankami iz celotne srednjeevropske regije. Z njim smo se pogovarjali o ohlajanju na tujih trgih in o tem, kaj to pomeni za slovensko gospodarstvo, o konkurenčnosti Slovenije, nismo pa pozabili niti na izzive za podjetja, kot je na primer digitalizacija.
 

Nemška vlada je napoved gospodarske rasti za leto 2020 znižala z 1,5-odstotne na enoodstotno rast, ki bo sledila že prej precej zmanjšani letošnji krepitvi gospodarske dejavnosti. Nemški gospodarski minister miri, da kljub poslabšanim napovedim ne grozi gospodarska kriza. Kako to komentirate?

Nemška centralna banka je sicer dala izjavo, da je Nemčija formalno v recesiji, ker je že drugi kvartal zapored imela upad BDP, kar je tehnični pogoj, da je država v recesiji. To je treba razumeti z zadržkom: Nemčija ima strukturne izzive, vendar je vse to predvsem rezultat dogajanja v svetu, na primer trgovinske vojne in brexita. Država je izvozno naravnana ekonomija in je od vseh večjih razvitih ekonomij najbolj izpostavljena omenjenim dogajanjem. Če pa bi se trgovinska vojna umirila, bi to pozitivno vplivalo tudi na Nemčijo. Dejstvo je, da je v Nemčiji veliko stvari povezanih z avtomobilsko industrijo, v kateri pa se tudi dogajajo spremembe.

Po drugi strani Nemčija v osnovi nima težav, saj ima relativno dobro gospodarsko strukturo: brezposelnost je na zgodovinsko nizkih ravneh, kar generira tudi porabo domačega prebivalstva, hkrati pa je tudi javni dolg majhen – z vidika zadolženosti je Nemčija vodila zelo konservativno fiskalno politiko, zato ima na področju fiskalnih ukrepov veliko manevrskega prostora. Poleg omenjenega je Nemčija pripravila nove strateške usmeritve gospodarstva, kar je z vidika spopadanja z novo gospodarsko realnostjo prava pot, po kateri bi se morale zgledovati tudi druge države. Gotovo lahko govorimo o močnem upočasnjevanju gospodarstva, lahko tudi o krizi, a vzrok za to so ključni dejavniki posebne narave. Sedanje stanje ni primerljivo z veliko finančno krizo leta 2008, ko so se po vsem svetu vzpostavila velika neravnotežja, ki so takrat vodila do res hude krize, verjetno najhujše po letu 1930. Zdaj so vzroki za nastalo situacijo precej drugačni.

Kaj ohlajanje na tujih trgih pomeni za slovensko gospodarstvo? Ne smemo pozabiti na dogajanje v zvezi z brexitom in trgovinsko vojno.

Treba je upoštevati neposredne in posredne učinke. Neposredni učinki brexita so za nas majhni. Tudi po ocenah Umarja bi bil ta učinek lahko, če bi sledil trd izstop Velike Britanije iz EU, med 0,2 in enim odstotkom negativno glede na BDP, kar pomeni majhen učinek. Če bi sledil trd brexit – menim sicer, da bo vseeno dosežen neki dogovor –, bi bili posredni učinki gotovo večji. Kazali bi se prek poslovanja z Nemčijo kot našo močno trgovinsko partnerico, Francijo in vseh za nas pomembnih trgov.



Drugi problem je trgovinska vojna, ki ima bolj neposredne učinke. Če se bodo odnosi zaostrovali še na ravni EU in ZDA, bi to na Slovenijo imelo bolj neposredne učinke, trenutno pa lahko govorimo samo o močnih posrednih učinkih. Če se vrnem k Nemčiji: določeni izdelki so zdaj že podvrženi tarifam in podobno. Učinki bodo – trgovinska vojna bo imela močnejše učinke kot brexit –, a do nas prihajajo z zamikom. Slovenija je kot majhno, odprto, izvozno naravnano gospodarstvo temu zelo izpostavljena. Če se bo omenjeno nadaljevalo, bo imelo negativen vpliv na nas, zato se bodo morala na to odzvati tako podjetja kot država z dodatnimi ukrepi.

Kako ocenjujete poslovanje slovenskih podjetij v spremenjenih razmerah? Podjetja morajo v času negotovih razmer vnaprej realno oceniti tveganja, se nanje čim bolje pripraviti, hkrati pa ohraniti vrednost izvoza in odprte poti do kupcev.

Leta 2008, po bankrotu Lehman Brothers, je bilo zanimivo opazovati, da je pri nas dolgo časa veljalo prepričanje takratnega finančnega ministra, da to ne bo vplivalo na slovensko gospodarstvo, kar je bilo zelo optimistično. In tudi podjetja so si dolgo časa zatiskala oči, da je položaj res slab. Na razmere se niso odzvali niti v realnem niti v bančnem sektorju in tudi država ne. Danes pa so razmere precej drugačne. Če bi se razmere v Sloveniji poslabšale, smo tudi strukturno bolje pripravljeni kot v zadnji krizi. Tudi pri bankah je politika precej drugačna, kot je bila v letih pred prejšnjo krizo, se pravi leta 2006, ter z vidika upravljanja tveganj in podobno. Tudi slovenska podjetja so povprečno zdaj veliko bolj usmerjena na svojo osnovno dejavnost – takrat pa so podjetja zaradi poceni denarja investirala vsevprek, in to na podlagi dolžniškega financiranja. Tako s strateškega vidika kot z vidika bilanc je gospodarstvo zdaj precej bolj zdravo kot takrat.

Najpomembneje pa je, da smo se naučili, da se je treba na take negativne dogodke pripraviti vnaprej in se nanje pravočasno odzvati. Podjetja se po moji oceni zavedajo, da lahko pridejo težji časi, kot so zdaj, ko so ekonomske razmere še zelo ugodne. Trije globalni dejavniki, ki bodo lahko imeli zelo močne (ne)posredne vplive na poslovno okolje, so brexit, trgovinska vojna in delno ohlajanje kitajskega gospodarstva.

Na ravni podjetij so močne tudi usmeritve v robotizacijo, digitalizacijo, to je v uporabo novih tehnologij. Podjetja se morajo prilagajati ne samo zadnji, ampak tudi spremembam v poslovnih modelih. Če se podjetja tega zavedajo, bo zanje spopadanje z novimi okoliščinami lažje. Če pa bo njihov pristop ostal tak, kot je bil v letih 2007 in 2008, bodo zašla v težek položaj.

Številne storitve je mogoče opravljati kjerkoli na svetu, vprašanje pa je, kako privabiti najboljši kader, ki bo motiviran in bo ustvarjal v Sloveniji, pravi Luka Vesnaver. FOTO: Roman Šipić/Delo

Ste morda že zaznali zmanjšanje v knjigah naročil za prihodnje leto?

V določenih industrijah, na primer avtomobilski, so se v Nemčiji aktivnosti precej zmanjšale. V Sloveniji imamo razmeroma močno avtomobilsko industrijo, predvsem kot dobavitelji, ki pa so lahko podvrženi splošnim trendom v nemški ali francoski industriji. Določeni izdelki so vezani na trende v tej industriji, na primer v zmanjšanje prodaje dizelskih avtomobilov. Za zdaj je opazno zmanjšanje trenda rasti, vendar se ne dogaja še nič dramatičnega. V zadnjem kvartalu nekatera podjetja že zaznavajo delni upad števila naročil oziroma to, da rast ni tako visoka kot lani.

V kakšni kondiciji je po vaši oceni slovensko gospodarstvo?

Makroekonomski položaj je dober, saj so vsi kazalniki v redu. IMF je za prihodnje leto napovedi gospodarske rasti znižal. Po nekaterih ocenah bo v bližnji prihodnosti sledil upad, vendar o recesiji ne moremo govoriti. Imamo nizko stopnjo brezposelnosti in prav tako zgodovinsko nizke, tako rekoč ničelne obrestne mere. In to je globalni paradoks, ki ga v preteklosti še ni bilo. Tudi pritiski na stroške dela so veliki: po zadnjih analizah se delež stroškov dela v podjetjih skokovito povečuje, kar je lahko tudi eden od vzrokov za skrb v bližnji prihodnosti. Poudaril bi, da živimo v obdobju velike negotovosti – in govorim o tej politični negotovosti, ki je zelo pomemben dejavnik. Vzpostavljeni vzorci in odnosi, ki so veljali danes, se rušijo. In to negativno vpliva na obseg investicij, pritok tujega kapitala in podobno.

Na katerih ključnih konkurenčnih prednostih bi morali po vaši oceni graditi prihodnost Slovenije?

Kot ključno prednost izpostavljam izvozno naravnanost gospodarstva, kar je v sedanjih razmerah lahko tudi tveganje, dobro infrastrukturo in izobraženo delovno silo. Pri zadnjem bi se vseeno vprašal, ali imamo izobraženo delovno silo, ki je ustrezno usposobljena za spopadanje z digitalizacijo. Na tem področju ne vidim, da bi v Sloveniji dovolj investirali, še posebno glede znanja. To je na splošno tudi problem v Evropi, ki na tem področju precej zaostaja v primerjavi z ZDA in Kitajsko, kjer zelo veliko investirajo v digitalno preobrazbo, to je v razvoj umetne inteligence, robotizacijo, visoko zmogljivo računalništvo, računalništvo v oblaku in podobno. Evropa na tem področju nima skupne strategije. Težava je tudi to, da so evropska gospodarstva še vedno majhna v primerjavi s kitajskim in ameriškim, zato bi bil nujen skupni evropski nastop, ker gre za res zelo velike investicije. Tu je veliko tveganje za Evropo, ker smo samo majhen del te zgodbe. Tudi v Sloveniji bodo morala podjetja, če bodo želela biti uspešna, več investirati v digitalizacijo poslovanja.

Kakšen pa je pomen digitalne transformacije za podjetja?

Ne govorimo samo o spletu, ampak gre za več sklopov. Z obdelovanjem podatkov, zbiranjem informacij o potrošnikih in njihovih navadah gradiš svoj kapital (na primer Amazon). Treba je razumeti, da zaradi digitalizacije nastajajo velike spremembe v nabavnih verigah. To pomeni tudi popolnoma drugačno upravljanje podatkov, nižanje stroškov in podobno. Pojem digitalizacije in robotizacije je zelo širok. Amazon ima poleg Microsofta največjo digitalno platformo, ki je namenjena podatkovni analitiki, to pomeni upravljanju stroškov in podobno. Te storitve ponuja drugim podjetjem. Kitajske zavarovalnice so, na primer, pri ponujanju zavarovalnih storitev pridobile dragocene podatke o uporabnikih in nato razvile medicinske storitve. Na tem področju Evropa še zelo zaostaja.

Glavna strukturna težava Slovenije je, kako povečati vrednost v izvozu. Gospodarstveniki poudarjajo, da smo težko konkurenčni na začetku vrednostne verige, dodano vrednost lahko ustvarjamo z znanjem, inovativnostjo in kreativnostjo, s katerimi nadgrajujemo močno tradicijo tehnično-tehnoloških znanj ter tako gradimo močnejšo blagovno znamko. Se strinjate s takšno oceno?

Z oceno se strinjam. Po mojem mnenju država na tem področju nima koherentne strategije, kako to izvesti, saj se že leta o tem le veliko govori. Po vstopu v EU in prevzemu evra, kar je bilo del naša nacionalne strategije, na tem področju ne vidim več nobene splošne državne strategije. Imamo vedno neke parcialne zgodbe, ki so pogosto podvržene parcialni in kratkoročni politični kombinatoriki.

Zadnja kampanja Green.Creative.Smart. je v duhu časa, saj je usmerjena v kreativnost, zavedanje vzdržnost, okoljsko problematiko. Kako pa to uresničiti? Če želimo delovati skladno s sloganom, potrebujemo motivirano, dobro izobraženo delovno silo, ki je v globalnem gospodarstvu lahko konkurenčna, saj se razmere zelo hitro in korenito spreminjajo. Številne storitve je mogoče opravljati kjerkoli na svetu, vprašanje pa je, kako privabiti najboljši kader, ki bo motiviran in bo ustvarjal v Sloveniji. Poleg tega nenehno govorimo o tem, kako moramo spodbujati tuje neposredne investicije, to je privabljati kapital, saj v Sloveniji kapitala primanjkuje. To pomeni, da se je treba v svetu uveljaviti kot zanimiva destinacija za kapital, še posebno za kapital, ki spodbuja nove tehnologije.

Pravkar sprejeta davčna reforma je bolj ali manj populistična poteza. Vsakih nekaj let imamo davčno reformo, ki prerazporedi denarne tokove v gospodarstvu, vendar ti ne prinašajo nekih dramatičnih učinkov. Gre predvsem za poteze, ki so v določenem trenutku všečne volilnemu telesu. Negativna stran tega je, da država s tem vzpostavlja nestabilno davčno okolje, in to je najslabše, saj je ne samo nestabilno, ampak tudi nekonkurenčno.



Tuji investitorji se zaradi tega sprašujejo, zakaj bi investirali v državo, kjer so podvrženi nenehnemu tveganju, da se bo davčno okolje spremenilo, ter vstopali v davčno okolje, kjer je glavni problem obdavčitev visoko izobražene in kvalitetne delovne sile. To je zelo pomembno, saj je v Sloveniji nenehna razprava o tem, da je treba zmanjšati razliko med revnimi in bogatimi. Jaz osebno sem za čim bolj egalitarno družbo, saj razslojevanje nobenemu ne koristi. Temveč je Slovenija med vsemi državami EU in OECD najbolj egalitarna družba.

Treba se je vprašati, kako bomo na konkurenčnem globalnem trgu privabljali najboljše kadre. Zakaj bi neki vrhunski IT-strokovnjak sedel v Ljubljani, kjer je obdavčen s 50-odstotno dohodnino, in zakaj ne raje v Londonu, Singapurju, Luksemburgu ... Visoka obdavčitev delovne sile je velik problem, s čimer se ukvarjamo tudi v Deloittu. Glede tega bom zelo jasen – javna percepcija je, da je kapital v Sloveniji nizko obdavčen, vendar to ni res, saj smo v Deloittu naredili analizo, ki je pokazala, da je Slovenija s perspektivne EU nekje na sredini pri obdavčitvi kapitala. In če gledamo sosednje ali pa nam konkurenčne države, lahko povem, da Hrvaška, na primer, že nekaj let sistematično gradi privlačnejše davčno okolje za investicije.

Na nedavni Delovi poslovni konferenci Izvozniki je zunanji minister napovedal vzpostavitev novih diplomatsko-konzularnih predstavništev, saj da mora Slovenija širiti izvoz v Afriko, Azijo, Srednjo in Južno Ameriko. Nekateri gospodarstveniki pa so menili, da se je bolje osredotočiti na trge, ki so nam podobni. Kaj o tem menite vi?

Tak pristop je zame zelo vprašljiv, saj se moramo zavedati, da Slovenija neke posebne teže v svetovnem gospodarstvu nima. Gospodarska diplomacija je vsekakor smiselna, ampak glede na našo velikost in zmožnosti bi morala biti fokusirana. In sicer na trge, kjer smo že prisotni oziroma znani (Nemčija, države nekdanje Jugoslavije, Italija, Avstrija), saj po moji oceni na določenih premalo delamo. O tem, da bo rezultat gospodarskega predstavništva v Argentini to, da bomo obsežno poslovali s to državo, zelo dvomim. Nekatera naša večja podjetja imajo predstavništva in proizvodne obrate na tujih trgih zunaj Evrope, ki so jih tam vzpostavili na podlagi poslovne logike.

Slovenija je na lestvici konkurenčnosti Svetovnega gospodarskega foruma (WEF) letos ohranila 35. mesto, Singapur je z vrha lestvice izrinil od trgovinskih vojn oslabljene ZDA. Najpomembnejše ugotovitve raziskave so, da deset let po globalni finančni krizi svetovno gospodarstvo ostaja ujeto v krogu nizke ali ničelne rasti produktivnosti, kljub finančni injekciji več kot 10.000 milijard dolarjev iz centralnih bank. Zakaj je po vaši oceni tako?

Zakaj se ne zgodi preboj v produktivnosti – večji preboji so se, zgodovinsko gledano, zgodili vedno, ko se je vzpostavila popolnoma nova tehnologija oziroma koncept – pa če govorimo o elektrifikaciji, avtomobilih ... Digitalna revolucija, začenši z internetom, se še ni materializirala v preskoku produktivnosti na višjo materialno raven. Kar se dogaja je, da se dela več, ne dela se pa nujno bolje oziroma učinkoviteje. Imamo večjo kupno moč, vendar za ceno več in ne boljšega dela. In tu se pričakuje rezultat v novih poslovnih modelih, ki bodo tako premešali karte, da bo vse bolj produktivno, vendar se to še ni zgodilo. Glede finančnih injekcij pa menim, da ECB ravna prav – na eni strani so znižali obrestne mere, vendar se je to zdaj izčrpalo in manevrskega prostora ni več. Imamo tudi kvantitativno sproščanje – z odkupom državnih obveznic in podobno. ECB je sicer zelo aktivna, a treba se je zavedati, da je s svojim delovanjem dosegla mejo učinkovitosti monetarne politike. Po drugi strani so na področju fiskalnih ukrepov omejitve, saj so se predvsem v Evropi države med zadnjo gospodarsko krizo precej zadolžile – vključno s Slovenijo.