Po koroni so podjetja ad hoc reševala mobilnost zaposlenih

Nihče ne bo sam našel svetega grala, najboljše rešitve na področju nove trajnostne in zelene mobilnosti je mogoče najti v sodelovanju med podjetji, lokalnimi skupnostmi in različnimi področnimi institucijami, je prepričan Darko Levičar iz Strateškega razvojnega inovacijskega partnerstva na področju mobilnosti SRIP ACS+.

Levičar je med člani SRIP ACS+ iz različnih panog (logistike, javnega potniškega prometa, proizvodnje, razvoja, fintecha, IT, inženiringa) opravil kratko anketo o njihovih izkušnjah z mobilnostjo zaposlenih, dobaviteljev in kupcev med krizo, ki jo je povzročil koronavirus, in pričakovanjih za prihodnost. Na splošno so se strinjali, da epidemija ne pomeni »konca sveta«, je pa zelo velik izziv, opozorilo, nova priložnost za pregled aktivnosti podjetja, tudi vseh oblik mobilnosti. Med gospodarsko blaginjo se namreč podjetja niso kaj dosti ukvarjala s te vrste mobilnostjo, saj ni bilo razlogov, ki bi jih silili v to, ne pritiskov zaposlenih.

Ad hoc rešitve

Zdaj smo se znašli v izrednih razmerah: ukinjen je javni prevoz, omejeno prosto gibanje, ljudje se morajo prevažati sami. Kako je vse to vplivalo na delodajalce? Levičar je anketirance glede na njihove odgovore razdelil v tri segmente. Tisti, ki delajo v razvojnih in evropskih projektih, med epidemijo niso zaznali bistvenih razlik. Komunikacija je potekala normalno, uporabili so nekatera nova orodja, le po radikalnih ukrepih v Italiji se je aktivnost na tej relaciji zmanjšala za petino. Druga skupina so podjetja, ki so se ustavila, okoli 95 odstotkov ljudi je šlo na čakanje na delo, nekaj jih dela od doma. Tu z mobilnostjo doslej niso imeli težav.

Tretja skupina pa so dejavnosti, ki so zelo hitro rasle. Tu so se kopičili problemi s prihodi zaposlenih, z zaposlovanjem novih delavcev, z dobavami, logistiko, končno dostavo. Enotno vsem tem podjetjem je, da niso bila pripravljena na izredni dogodek takih razsežnosti, imela so nekaj zaščitne opreme, ne pa tudi procedur za ukrepanje v takih okoliščinah, z mobilnostjo v izrednih razmerah vred. Težave so reševala ad hoc, kot so vedela in znala, ne po nekih utečenih procedurah, pripravljenih scenarijih, ampak glede na možnosti in domiselnost menedžmenta.



Pokazalo se je, da je delo od doma zanimivo orodje, v preteklosti uporabljeno poredko, pogosto napak razumljeno in pomanjkljivo organizirano. Zdaj je jasno: lahko je dobra alternativa, ki, podobno kot videokonference, prihrani zaposlenim kar nekaj časa, podjetju pa stroškov, vendar mora biti pravilno organizirano. Pogojeno je z jasno organizacijo dela, zaupanjem v delavca, njegovo odgovornostjo, zahteva pa tudi spremembo delovno pravne zakonodaje (razrahljanje togih pravil) in intenzivnejšo digitalizacijo.

V podjetjih, ki morajo zagotavljati stalni servis na terenu, so imeli pred izbruhom koronavirusa ustrezne zaloge zaščitne opreme, a je je bilo kar nekaj solidarnostno poslane na krizna območja v Aziji, nato so morali iskati nove vire. Delo so reorganizirali tako, da se ljudje niso srečevali niti ob konicah, zamaknili so izmene ipd. Terenski delavci niso več menjavali avtomobilov ter orodja, s čimer so izključili potrebo po razkuževanju in izmenjavi, ampak je poskrbel vsak za »svojega«.

Konkurenčna prednost

Zdaj je vsem jasno, da so virusi del naše realnosti in da se bo treba v prihodnje na tovrstna tveganja pripraviti in jih obvladovati. Ne nazadnje bodo to zahtevali tudi globalni kupci, poslovni partnerji in finančne institucije. Zato bo treba od ad hoc rešitev preiti na celostno obvladovanje poslovnih in varnostnih tveganj za proces ter zaposlene v podjetju, del tega pa se mora nanašati na mobilnost, k čemur lahko pripomore mobilnostni načrt. Darko Levičar pravi: »Po izhodu iz posebnih ukrepov v času pandemije bo za podjetja pomembno, da vzpostavijo novo normalno stanje poslovanja, ki bo zajemalo tudi prevoze zaposlenih, delo na domu, službena potovanja in druge vsebine, vezane na mobilnost zaposlenih.«



Kot opaža Darko Levičar, v podjetjih mobilnosti zaposlenih v glavnem še ne vidijo kot neposreden element konkurenčnosti. Večinoma se ukvarjajo s financami, likvidnostjo, racionalizacijo proizvodnje, ne pomislijo pa na koristi pametnega uravnavanja mobilnosti z mobilnostnim načrtom. »Iz pogovorov s podjetji izhaja, da zaposleni, ki so na čakanju na delo ali ki so jim znižali plače, pogosto že iščejo zaposlitev drugje. Delodajalci se bodo morali zavedati, da bo treba posvečati več pozornosti zdravju in zadovoljstvu zaposlenih, njihovemu dobremu počutju, ugledu podjetja, da bi zadržali usposobljene kadre. Priložnost za to je tudi upravljanje mobilnosti, za kar so že in še bodo namenjena velika državna in evropska sredstva.«