Lovljenje točke preloma se običajno ne obrestuje

Gospodarske razmere ostajajo negotove in glede na napovedi letos ni pričakovati bistvenih sprememb. Takšno okolje zlasti manj poučenim vlagateljem prinaša izzive ali strahove in lahko vodi tudi v nesmotrne odločitve. Kako se s tem spoprijemajo upravljavci premoženja?

Po besedah Izidorja Jermana, direktorja individualnega upravljanja premoženja v Triglav Skladih, so za upravljavce premoženja negotove gospodarske razmere sestavni del poslovanja, enako, kot so dobre gospodarske razmere. Tako kot drugi gospodarski subjekti ne morejo izbirati, v kakšnih gospodarskih razmerah bodo poslovali, in vsi se nanje enako odzivajo in se jim prilagajajo. A pri nekaterih negotovost povzroča zaskrbljenost, medtem ko drugi v njej vidijo priložnost.

»Bistvena razlika med gospodarskimi družbami in upravljavci premoženja je v tem, da gospodarski in borzni cikel časovno nista povsem usklajena,« je poudaril Jerman in opozoril, da negotove gospodarske razmere vse prepogosto časovno enačimo z gibanjem na kapitalskih trgih in jih kot takšne povežemo s potencialnimi tveganji, kar lahko sproži neracionalne odločitve.

Slabše razmere, delnice pa navzgor

Cikli na kapitalskih trgih običajno prehitevajo razvoj dogodkov v realnem gospodarstvu za devet do 12 mesecev. Glavni razlog je, da kapitalski trgi delujejo po principu pričakovanja, kaj se bo v realnem gospodarstvu zgodilo v bližnji prihodnosti, in če večina pričakuje negotove gospodarske razmere, se bodo vrednosti delniških indeksov znižale mnogo prej, kot se bo znižala rast BDP.

Primer tega je bil lani, je pojasnil Jerman, ko so delniški trgi od začetka januarja, ko so bile vrednosti najvišje, do oktobra v povprečju izgubili dobrih 25 odstotkov vrednosti, čeprav je realno gospodarstvo še izkazovalo pozitivno gospodarsko rast.

»V tistem trenutku je bilo veliko nejasnosti glede inflacije, energetske preskrbe Evrope, kakšen vpliv bo imela vojna v Ukrajini ipd., tako da so upravljavci premoženja ocenili, da je negotovosti preveč. Oktobra se je zgodil preobrat najprej na energetskem področju, ko je postalo jasno, da Evropa zime ne bo prebrodila v mrazu in temi, da bo inflacija sicer trdovratna, a bo ostala pod nadzorom, in da zato centralnim bankam ne bo treba dvigovati ključne obrestne mere više, kot se je pred tem morda pričakovalo,« je opisal Jerman.

Čeprav so gospodarske razmere zdaj celo nekoliko slabše, kot so bile pred pol leta, so delniški trgi, merjeno v lokalnih valutah, od lanskega oktobra pridobili od 15 do 20 odstotkov. »Vzrok je, da je bila možnost recesije letos na kapitalskih trgih vračunana že lani, torej so ti prehitevali realno stanje za približno devet do 12 mesecev,« je sklenil.

Strošek impulzivnega odzivanja

Prevečkrat se zgodi, ugotavlja, da negotove gospodarske razmere časovno enačimo z gibanjem na kapitalskih trgih in jih povežemo s potencialnimi tveganji: v afektu, na podlagi negativnega razpoloženja, ki v nekem trenutku prevladuje v medijih, portfelj prilagodimo v bolj konservativno naložbeno politiko, ki se močno odmika od našega dolgoročnega investicijskega načrta.

Čakanje na idealen trenutek za ponovno vzpostavitev ciljnega portfelja, to je, ko so kapitalski trgi na najnižji ravni, se običajno ne obrestuje. Kajti takrat, ko se zdi, da je gospodarstvo na najnižji ravni, in se sestava portfeljev ponovno približa dolgoročnemu investicijskemu cilju, so delniški indeksi že globoko v novem pozitivnem trendu. »Zato je glavna naloga in izziv družbe za upravljanje kot upravljavca premoženja, da se v negotovih gospodarskih razmerah, ne glede na kratkoročne negativne donose, ne oddaljuje od dolgoročnih investicijskih ciljev,« je poudaril Izidor Jerman.

Vlagatelj ne more diktirati naložb

Institucionalni vlagatelji, torej družbe za upravljanje, pokojninski skladi in zavarovalnice, so večinoma dolgoročno naravnani, zato pri investicijskih odločitvah poskušajo zasledovati dolgoročne cilje. To ne pomeni, da naložbeni portfelji ostajajo ves čas enaki, ampak se ustrezno prilagajajo glede na sentiment in pričakovanja na kapitalskih trgih v določenih obdobjih, in to v okviru vnaprej določene investicijske politike posameznega naložbenega produkta.

Kot je pojasnil Jerman, za posamezno naložbeno politiko veljajo pravila upravljanja, ki jih v Sloveniji vnaprej določi in potrdi Agencija za trg vrednostnih papirjev (ATVP). Če ima neki investicijski sklad v njih zapisano, da bo najmanj 80 odstotkov svojega premoženja investiral v lastniške vrednostne papirje (delnice), mora to veljati ves čas, ne glede na to, v katero smer se gibljejo cene delnic. Podobna pravila veljajo tudi za pokojninske sklade, medtem ko zavarovalnice lastne portfelje oblikujejo glede na potrebe, da lahko ves čas izpolnjujejo zakonsko določene kapitalske zahteve. Nadzor nad pokojninskimi skladi in zavarovalnicami izvaja Agencija za zavarovalni nadzor.

Nekoliko več prostora za individualni pristop in določitev individualne naložbene politike ima družba za upravljanje samo, če ima v okviru poslovanja tudi sektor za individualno upravljanje premoženja. »V tem primeru s pogodbo naprej določimo okvire naložbene politike, kar pa ne pomeni, da potem vlagatelj, pa naj bo fizična oseba ali institucionalni vlagatelj, upravljavcu določa, katere naložbe naj vključi v portfelj,« je poudaril Jerman, ki v Triglav Skladih vodi to področje. Vse investicijske odločitve so izključno domena družbe za upravljanje in tudi zakonodaja ne dovoljuje, da bi imel vlagatelj vpliv na izbor posameznih naložb.