Usmerjenost v izdelke z višjo dodano vrednostjo

Ljubljana – Ohlajanje gospodarske rasti na tujih trgih se že kaže tudi z ohlajanjem povpraševanja, kar pa vpliva na različne panoge. Evropa je v tekmi z ostalimi deli sveta že pred desetletjem spoznala, da mora bistveno pospešiti hitrost razvoja materialov, načrtovanja zlitin, postopkov, optimizacije, manjše porabe in zaposlovanja. In prav zaradi tega je ponovno na sam vrh prednostnih področij postavila materiale in metalurgijo.

Slovenska industrija, z majhnim kadrovskim in kapitalskim potencialom, nima možnosti, da bi na področju zahtevnih tehnologij in velike množične proizvodnje na globalnem trgu tekmovala individualno. V posameznih tržnih nišah pa ima tradicijo, izkušnje in znanje ter tudi že določen tržni delež, tako da je na nišnih področjih konkurenčna z lastnim znanjem in specifičnimi, tudi visokotehnološkimi proizvodi in tehnologijami. Vendar je za nadaljnji razvoj in svetovni preboj potrebno tudi v Sloveniji uveljaviti strategijo razvoja evropske metalurgije in materialov, predvsem pa akterje povezati v močne vrednostne verige in partnerstva, za kar v Sloveniji obstajajo dobri pogoji.

Potrebno primerljivo podporno poslovno okolje

V Sloveniji je bilo v celotni kovinskopredelovalni industriji, katere del je tudi metalurgija, v letu 2018 skupno aktivnih 3069 družb s 70.881 zaposlenimi, čisti prihodek od prodaje je dosegel 11,9 milijarde evrov, dodana vrednost na zaposlenega je bila 43.037 evrov, delež prodaje na tujih trgih pa je znašal 75 odstotkov. Te družbe so ustvarile 3,05 milijarde evrov dodane vrednosti, 1,09 milijarde evrov EBITDA in 483 milijonov evrov čistega dobička. To pomeni 8,2 odstotka celotnega BDP v nacionalnem gospodarstvu oziroma 36,6 odstotka celotne dodane vrednosti v predelovalnih dejavnostih.

Za doseganje ciljev potrebuje ta industrija tudi primerljivo podporno poslovno okolje za aktivno poslovanje na konkurenčno zelo intenzivnem globalnem trgu. Ti pogoji morajo biti primerljivi tako na energetskem področju, saj gre za energetsko intenzivno panogo, kot tudi na okoljskem ter razvojno-raziskovalnem področju. Glede na to, koliko ta podjetja ustvarijo, bi pričakovali, da se jim proporcionalno dodelijo tudi viri za nadaljnji razvoj.

Aluminijska industrija se sooča z zelo nepredvidljivimi razmerami. FOTO: Tadej Regent/Delo

Nepredvidljive razmere aluminijske industrije

Aluminijska industrija se namreč sooča z zelo nepredvidljivimi razmerami. Izziv za aluminijsko industrijo predstavljajo med drugim cenovna gibanja in dostopnost do surovin, cena električne energije ter seveda strategija podnebne politike Slovenije s ciljem ogljične nevtralnosti (vizija 2050). Trendi zadnjih mesecev sicer nakazujejo padec cen osnovnih surovin, vključno z glinico – indeks API (ang. Alumina Price Index), ki opredeljuje ceno glinice, je namreč padel tik pod 300 ameriških dolarjev za tono, kar je glede na lanski ekstremni dvig cen pred poletjem za sto odstotkov manj, a še vedno več, kot je bila cena konec leta 2017.

»Cena električne energije je od lani v trendu rasti, za naslednje leto jo je mogoče nabaviti po okoli 10 evrov/MWh višji ceni, kot je bilo povprečna leto prej. Trend rasti cene je v veliki meri povezan z rastjo cen emisijskih kuponov za ogljikov dioksid (CO2) in z nekaterimi špekulacijami o političnih odločitvah v posameznih državah EU o prihodnjih proizvodnih virih za električno energijo (nuklearne in termo elektrarne, obnovljivi viri). Ne glede na rast potreb namreč ni mogoče sklepati, da bi električne energije primanjkovalo. Borzna cena aluminija se je v zadnjem mesecu umirila na ravni 1800 dolarjev na tono in niha na nivoju ± 100 dolarjev na tono; v zadnjem mesecu je nekoliko nižje od navedene vrednosti. Premije za večino izdelkov so pod pritiskom in zato v trendu padanja,« pa pravijo v Talumu.



Veliko nevarnost predstavlja administrativno ali politično omejevanje proste trgovine, ki lahko vpliva na borzne indekse in nesorazmerno izboljša pogoje poslovanja konkurence. Dodatni izziv konkurenčnosti predstavlja mikro poslovno okolje Slovenije, ki je za to panogo neprimerljivo s konkurenti. Še najbolj izrazito se to kaže v neimplementaciji priporočil evropske komisije za področje indirektnih emisij toplogrednih plinov, ki jih je ta že leta 2012 sprejela za zaščito aluminijske industrije v Evropi, da bi ublažila vpliv razmer v panogi in zmanjševala uvozno odvisnost. Ob sedanjih razmerah v panogi brez upoštevanja teh priporočil ne le Talum, temveč tudi druge elektrolize v Evropi ne bodo mogle vzdržno poslovati.

V kaj bo usmerjena panoga?

Panoga bo usmerjena v izdelke z višjo dodano vrednostjo, energetsko učinkovitost, višji odstotek uporabe sekundarnega aluminija v proizvodih, inovativnost in odličnost v vseh segmentih poslovanja. In kaj to pomeni za Talum iz Kidričevega, ki je eden izmed 15 največjih izvoznikov v Sloveniji in ki proizvede več kot 140.000 ton aluminijastih proizvodov na leto, kar 85 odstotkov svoje proizvodnje pa izvozi? To v Talumu med drugim pomeni, pojasnjuje predsednik uprave družbe Talum Marko Drobnič, da so v letošnjem letu kot prvi in doslej edini proizvajalec rondelic v Evropi na trg poslali rondelice, ki vsebujejo več kot 25-odstotni delež odpadnega aluminija. Z razvojem legiranih rondic, ki omogočajo proizvodnjo aerosol-doz s tanjšimi stenami in posledično prihranek materiala, so uspešno pozicionirali blagovno znamko Talum na trgu aerosol-doz. Posredno, prek svojih kupcev, pa jim je uspelo prepričati multinacionalke, kot so Unilever, L'oreal, Henkel, Procter and Gamble itd. o smotrnosti uporabe legiranih rondelic. »Dodana vrednost na segmentu rondelic znaša skoraj 100.000 evrov,« poudarja Marko Drobnič.


 

Trajnostna naravnanost poslovanja

Trajnostno naravnana strategija poslovanja Taluma je že nekaj let stalnica delovanja družbe, kar se kaže v spremenjeni metalni bilanci, nižanju porabe skupne porabljene in specifične energije, povečevanju deleža izdelkov z višjo dodano vrednostjo. Ob tem v Talumu opozarjajo, da je treba proizvodnjo elektroliznega aluminija vsaj v določenem obsegu zadržati, proces v elektrolizi pa nadgrajevati in dopolnjevati ter stremeti k ohranjanju drugega mesta med najučinkovitejšimi proizvajalci primarnega aluminija na svetu. V družbi se zavedajo, da je vsaka proizvedena tona aluminija ob povprečno petodstotni svetovni letni rasti povpraševanja pomembna in da brez proizvodnje elektroliznega aluminija ne bo mogoče slediti trendom rasti porabe do leta 2050.



V Skupini Talum v proizvodnji uporabljajo električno energijo, komprimirani zrak, toplotno energijo in zemeljski plin. Toplotno energijo potrebujejo za ogrevanje prostorov, pripravo tople sanitarne vode in ogrevanje vstopnega zraka v proizvodnih enotah. »Za ogrevanje izkoristimo praktično vso, z vidika temperaturnih režimov uporabno odpadno toploto iz procesov, kar predstavlja polovico vse odvečne toplote iz proizvodnje. S spreminjanjem tehnologije in zaradi pretaljevanja odpadnega aluminija se specifična poraba električne energije zmanjšuje. Tudi po specifični porabi električne energije na tono elektroliznega aluminija smo zanesljivo uvrščeni v deset odstotkov najuspešnejših proizvajalcev aluminija v EU, saj je bilo v zadnjih petih letih povprečno porabljenih 14,096 MWh/t elektroliznega aluminija. In tudi pri spremljanju direktnih emisij spada naša proizvodnja primarnega aluminija v deset odstotkov najučinkovitejših naprav v EU glede na izpust toplogrednih plinov,« pojasnjuje Marko Drobnič.




 

Pomembna panoga neskončno trajnega materiala

Svetovna proizvodnja primarnega aluminija je v letu 2018 dosegla 65 milijonov ton. Globalna metalna bilanca in svetovna rast potreb po aluminiju, ki v zadnjem obdobju dosega celo pet do sedem odstotkov na leto, kaže, da je potrebno več pozornosti posvečati predelavi aluminija, hkrati pa rasti tudi v proizvodnji primarnega aluminija. Samo s predelavo aluminija namreč rasti potreb po njem v prihodnje ne bomo mogli pokriti. Potreba po primarnem aluminiju za izdelavo izdelkov v Evropi znaša nekaj nad osem milijonov ton.

Evropa ga proizvede nekaj manj kot štiri milijone ton, preostalo potrebno količino pa je treba že zdaj uvoziti iz tretjih držav. Poudariti je treba, da je z vidika globalnega ogljičnega odtisa ta slika neugodna, saj je rast proizvodnje aluminija najintenzivnejša na Kitajskem, kjer je zaradi vira energije za proizvodnjo aluminija emisij CO2 največ. Zato bi bilo najbolj trajnostno, da bi v Evropi sami pokrili lastne potrebe po aluminiju, če pa ne želimo povečevati proizvodnje, jo je nujno vsaj zdržati na sedanjem nivoju. Količine recikliranega aluminija v Evropi tudi rastejo in dosegajo šest milijonov ton; iz tega je mogoče proizvesti dobrih 13 milijonov ton izdelkov. Aluminijska industrija v Evropi generira okoli 40 milijard evrov prihodkov in daje (ne)posredno delo več kot milijon ljudem.

Aluminij ima posebno vrednost, saj ga je možno reciklirati neštetokrat, pri tem pa ostanejo njegove lastnosti nespremenjene ne glede to, kolikokrat ga predelamo in kam ga vgradimo – je torej neskončno trajen material. Za proizvodnjo aluminija se v prvem koraku, t. i. elektroliznem procesu, porabi veliko energije, a se za njegovo recikliranje porabi le pet odstotkov energije, ki je potrebna za proizvodnjo v elektroliznem procesu, 95 odstotkov energije pa se prihrani. »Zato lahko rečemo, da je aluminij shramba oziroma banka energije, saj lahko energijo, investirano v prvem koraku, neštetokrat izkoristimo. Pomemben podatek je tudi, da je prihranek toplogrednih plinov pri recikliranju aluminijskega proizvoda na koncu življenjskega cikla enak, ne glede na to, ali je bil v obliki pločevinke, avtomobila ali del zgradbe,« pojasnjujejo v Talumu.



Od začetka proizvodnje pa vse do danes je bilo proizvedeno več kot milijarda ton aluminija in kar 75 odstotkov vsega je še vedno v uporabi. Ključnega pomena v kroženju aluminija (glej infografiko) je sortiranje in obdelava odpadnega oziroma sekundarnega aluminija, vse večji izziv pa predstavlja dostopnost ustrezne kakovosti. Aluminij, kot sekundarni aluminij, ima v primerjavi z drugimi vrstami sekundarnih surovin, kot so jeklo, plastika, papir, steklo, visoko vrednost in je zato zanimiv za podjetja, ki se ukvarjajo s preprodajanjem in reciklažo odpadnega aluminija.
 

Z lastnim znanjem do inovativnih aplikacij

Dosežki proizvodnje primarnega aluminija v Talumu so rezultat dovršenosti in inovativnih aplikacij v elektrolizi, ki so jih razvili z lastnim znanjem (tretja zareza na anodi, podaljševanje življenjske dobe peči itd.). V zadnjih letih bistveno znižujejo porabo električne energije na tono proizvedenih izdelkov, in to kljub ohranjanju skupnega fizičnega obsega prodaje. To je posledica spremenjene strukture vhodnega materiala, razvoja procesa s povečevanjem energetske učinkovitosti in spremenjenega proizvodnega programa s povečevanjem dodane vrednosti.



»Dobra geografska lokacija v osrčju Evrope z moderno transportno infrastrukturo in zaenkrat še dokaj dobra dostopnost do virov odpadnega aluminija v kombinaciji z lastno proizvodnjo primarnega aluminija predstavljajo izjemno konkurenčno prednost Taluma v pridobivanju naročil kupcev,« poudarja Marko Drobnič. In dodaja, da v zadnjih letih veliko pozornosti namenjajo trajnostnim zahtevam kupcev, ki povprašujejo po 100-odstotno reciklabilni embalaži. V Talumu se zavedajo prednosti, ki jih ponuja aluminij in sledijo smernicam trga pakirne industrije, kjer so na področju rondelic za embalažo v farmacevtski, prehrambeni in kozmetični industriji največji svetovni proizvajalec.

Rezultat je npr. inovacija na področju trajnosti – rondelice, izdelane iz procesnega odpadnega aluminija. Veliko zanimanja je požela predvsem aerosolna doza, izdelana iz tovrstne rondelice, ki jo je predelal njihov kupec Alltub Italia in jo pod blagovno znamko Eco Light Can v začetku leta predstavil na srečanju proizvajalcev embalaže za aerosole Aerosol & Dispensing Forum v Parizu. »Naša ključna prednost ponujati kupcem inovativne rešitve je v tem, da sami obvladujemo celoten proizvodni proces – od proizvodnje primarnega aluminija do izdelave njegovih zlitin in obdelave aluminija in zlitin,« še pravi predsednik uprave.