V Budimpešti bo težje kot na olimpijskih igrah

Domači hokejski zastor se je spustil ob slavju jeseniških hokejistov, zdaj je na vrsti še naslednja velika zgodba, ki bo omrežila ljubitelje hitre igre pri nas. V Budimpešti odštevajo zadnje dneve do SP skupine B, v kateri bo Slovenija lovila vizum za najvišji razred. O tem kot tudi spominih na OI ter svoj nemški vsakdan nam je govoril Jan Urbas, zdaj kapetan slovenske reprezentance.

Selektor Kari Savolainen nam je nazadnje dejal, da kapetana za SP še ni izbral, a potem ko ste na obeh dosedanjih pripravljalnih tekmah imeli dres z oznako C, ste najbrž favorit za to vlogo, je tako?

Kaj pa vem, kako bo. Občutil sem že to odgovornost na velikem tekmovanju, zdaj me je doletela čast tudi ob začetku našega pripravljalnega obdobja. Sam to vlogo doživljam kot odgovorno, rad sem kapetan risov, dobro pa vem, da je v naši slačilnici še veliko kandidatov, ki si prav tako zaslužijo to posebno zaupanje. Kdorkoli bo med nami kapetan, ne bo težav.

A nekaj težav je bilo prav pred dnevi na pripravljalni tekmi z Madžarsko. Vzhodne sosede ste risi redno premagovali, zdaj ste doživeli še pravočasno opozorilo – kako bi se ozrli k temu porazu v podaljšku?

Pred tem smo igrali proti Hrvaški, ki res ni tekmica naše kakovostne ravni, a vendarle je bila preizkušnja koristna, saj smo se odrezali z učinkovitostjo in tudi pristop je bil pravi. Res pa je, da potem ko smo tu visoko zmagali, smo kar preveč sproščeno in nezbrano vstopili v tekmo proti Madžarom, ki so nas povrh še malce presenetili s čvrstim začetkom. Toda v drugi in tretji igri smo stopnjevali ritem, takšna igra naj bo naša smernica najprej za četrtkovo gostovanje na Dunaju in nato svetovno prvenstvo.
Sicer pa je ta sezona za vas in soigralce prav posebna: dva meseca sta naokrog od olimpijskega turnirja …
Spomini so zagotovo lepi, olimpijske igre so za vsakogar od udeležencev nekaj posebnega in četudi tokrat ni bilo akterjev iz NHL, ta turnir vendarle ohranja svoj čar. Seveda nam ostaja grenak priokus zaradi zadnje tekme, ker smo bili v polju boljši, pa nismo zmagali, a verjamem, da se bomo tudi v prihodnje z nasmehi ozirali k spominom iz Koreje.

Pa vas v pričakovanju izziva v Budimpešti skrbi spoznanje o tem, da boste tukaj igrali v zdesetkani zasedbi v primerjavi s tisto olimpijsko?

Kader v slačilnici je mlajši, to dobro vemo. Fantje pač prihajajo in odhajajo, enkrat se to mora zgoditi, tukaj bomo pač pogrešali nekatere izkušene rise. Tako kot drugi upam še na prihod nekaterih branilcev, ki imajo ta čas še klubske obveznosti. Sicer še naprej verjamem, da smo lahko konkurenčni.

Nazadnje ste igrali v skupini B pred dvema letoma v Katovicah, tudi takrat ste bili kapetan. Bi že lahko primerjati tisto obdobje s sedanjim?

Tudi tam smo imeli mlajšo reprezentanco, kot bi jo sicer sestavili. Nekateri so manjkali zaradi poškodb, drugi zaradi obveznostih pri klubih. Robert Sabolič se nam je pridružil med prvenstvom. Vse to so stvari, na katere ne moremo vplivati. Tako kot takrat pa se dobro zavedam pomembnosti našega starejšega jedra moštva glede odgovornosti in pomoči mlajšim soigralcem.

Kako gledate na vlogo favorita, ki – ne glede na izostanke – naši reprezentanci pripade vedno znova pred tekmovanji drugega kakovostnega razreda?

Zagotovo nam bo težje, kot je bilo denimo nazadnje na olimpijskih igrah. Drugače je, ko te tekmeci gledajo kot premagljivega, ti pa nato lahko presenetiš. Skupina B? Tukaj je prav vsaka tekma za nas lahko zelo tesna, negotova. Predvsem si nikakor ne smemo privoščiti kakšnega podcenjevanja, dobro ste videli, kaj se nam je zgodilo, ko smo se preveč lahkotno lotili uvodne tretjine z Madžarsko na Bledu. Moramo prikazati svojo najboljšo igro, v tem primeru smo res boljši od konkurence v skupini B, tako lahko premagamo vsakogar.

Zdaj ste tretjič v sezoni zbrani pod vodstvom Karija Savolainena, kako, tukaj povrh kot kapetan, občutite to spremembo v primerjavi s predhodnikoma Matjažem Kopitarjem in Nikom Zupančičem? Pri obeh vam je pripadala pomembna vloga na ledu.

Kari je že prej delal z Matjažem, ne vem pa, koliko je zares vplival na njegove odločitve in vodenje moštva, saj igralci z njim nismo imeli stika. On je ponavadi vse skupaj opazoval s tribune, če smo se po tekmi z njim srečali v hodniku, smo se pozdravili, a da bi se z njim pogovarjali kot z drugimi člani najožjega štaba, tega takrat nismo doživeli. Ko pa je prevzel vodenje moštva, je tudi trening postal drugačen, na sporedu je več prostih ur, kar je vsaj zame po zahtevni vadbi prav dobrodošlo. Morda nam je bil ob začetku pristop tuj, a zdaj, ko smo v sezoni tretjič skupaj (po novembrskem turnirju v Parizu in olimpijskih igrah, o. p.), smo se že vsega navadili.

Vam njegov severnjaški pristop, potem ko ste dolgo igrali na Švedskem, najbrž ni tuj?

Po organizacijski plati ni prav veliko dvomov, vse je jasno, prevladuje red. Švedske izkušnje pa mi pri delu s Savolainenom ne pomagajo stoodstotno, ker je finski slog hokeja drugačen od tistega, ki sem ga spoznaval jaz. Igrišča na Finskem so manjša, temu je prilagojena igra. Glede našega dela pri reprezentanci pa je tako, da moramo pozorno prisluhniti selektorju glede sistema. Zame je sleherna sprememba dobrodošla, zdaj smo resno zavihali rokave, le upam, da bo tako šlo tudi vnaprej.

Na klopi slovenske reprezentance je več trenerjev kot kadarkoli v preteklosti – kako gledate na to?

Drži, a ne gre le za našo reprezentanco. Domala je ni več izbrane vrste, predvsem tam, kjer ne skrivajo visokih tekmovalnih ciljev, ki ne bi imela razpršenih vlog. Ni več enega ali dveh trenerjev za vse naloge, vsak obvladuje svoje področje. Podrobneje kot v preteklosti spremljamo tudi video analize, hitro vidiš, kako si igral, zame je takšen pristop dobrodošel.

Najbrž kot hokejist moštva iz Bremerhavna uživate tudi na urejenem nemškem severu?

Všeč mi je to mirno in res urejeno okolje. Tudi za družinsko življenje je tam dobro poskrbljeno, tam bomo zagotovo ostali še dve sezoni, za kolikor sem podpisal pogodbo. Imam veliko igralnih minut, zagotovo je to koristno za moje napredovanje.

Klub ne sodi med tiste najbogatejše v ligi.

Med vsemi v ligi imamo najdaljša potovanja, ni ga gostovanja, ki bi bilo bližje od treh ur, morda dveh in pol. A ko padeš v ta ritem, se niti ne obremenjuješ več okrog voženj. Morda je bilo to moteče le v končnici proti Münchnu, ko si zaradi omejenega proračuna nismo mogli privoščiti letalskih poletov. Res pa je, da smo na Bavarsko vedno z avtobusom odpotovali dan prej, se naspali in v miru pripravili na tekmo.

Omenili ste omejen proračun, kam pravzaprav v nemških razmerah sodi vaš klub?

Ne moremo se primerjati z najbogatejšimi – Münchnom, Mannheimom, Kölnom, Berlinom, Nürnbergom. Še vedno seveda, če igraš v najvišjem nemškem ligaškem razredu, moraš ohranjati spodobno raven poslovanja, naš proračun se, kot vem, suče okrog 4,5 milijona evrov na sezono, kar je, kot si lahko predstavljate, približno »zlata sredina« klubov, manj od vsot v Salzburgu, na Dunaju in v Celovcu.

Pa razmišljate, če bi seveda imeli možnost, o selitvi h kateremu od najboljših in najbogatejših klubov?

Ambicije so vedno navzoče, tako sem razmišljal že v preteklosti, da bi igral tam, kjer bi lahko najbolj napredoval. A zdaj sem vsekakor vesel, da mi ni treba skrbeti okrog bližnje prihodnosti ter da bom še dve leti igral za Bremerhaven.

Tako kot mnoga hokejska moštva v Nemčiji tudi z močnim severnoameriškim vplivom.

Temu se pa v DEL res ni mogoče izogniti. Ekstremno veliko igralcev iz Kanade in ZDA ima nemške potne liste, pomislite, da imamo pri našem moštvu v aktualnem kadru le tri Nemce … Dobro, trener je domač, toda severnoameriški pridih je močno navzoč. Seveda pa je najbolj pomembno, da na ledu in v slačilnici dobro delujemo. Cilj uvrstitve v četrtfinale smo uresničili, München je bil pač nato premočan. A moštveni duh imamo, četudi smo zbrani od vsepovsod. In le upam, da bo tako tudi ostalo.
Ta duh je pogosto odlikoval tudi našo reprezentance, kako pa zdaj gledate na svojo novo napadalno navezo v izbrani vrsti z Miho Verličem in Rokom Tičarjem?

Z Miho se že dolgo poznava, igrala sva že skupaj v Beljaku. Rok pa je vrhunski center, zato se z njim ni težko ujeti.

Kaj lahko slovenska reprezentanca še v tem zadnjem tednu pred prvenstvom nadgradi?

Več pozornosti bomo namenili uigravanju. Doslej smo se bolj ukvarjali s posameznimi nalogami v obrambi in napadu, zdaj je še nekaj časa, da prestavimo na višjo raven naše delovanje vseh petih igralcev v polju.

Sicer pa je za dvakratne udeležence OI že čas, da obstanete v najvišjem razredu in nehate vedno znova trepetati glede svoje usode v skupini B.

Nedvomno, a najprej se lotimo te naloge v Budimpešti, zato še ne bi razmišljal o tem, kako se izogniti drugemu razredu.